Filmsko življenje gorenjske olimpijske dvoživke

Tomaž Knafelj: serviser v slovenski moški smučarski reprezentanci Foto: Osebni arhiv Primož Roglič, ki je ta teden prejel prestižno zlato kolo, še zdaleč ni edini nekdanji smučarski skakalec, ki ga je s planiškega zaletišča poneslo v drug šport. Tomaž Knafelj, član bronaste jugoslovanske skakalne reprezentance na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 1990, v kateri so tedaj skakali še Franci Petek, Sašo Komovec in Damjan Fras, je bil eden od prvih slovenskih deskarjev v svetovnem pokalu. Dvakrat je nastopil na zimskih olimpijskih igrah (Salt Lake City 2002 in Torino 2006) in petkrat na svetovnih prvenstvih ter se devetkrat zavihtel med najboljšo deseterico svetovnega pokala.

Ko je pred slabim desetletjem in pol po skakalnih smučeh v kot postavil še desko, je sprva delal v kranjskogorski igralnici, nato pa ga je pot zanesla med smučarske serviserje. Najprej je vrsto let deloval v ruski reprezentanci za smučarski kros. Sledila je selitev v moško finsko smučarsko reprezentanco, iz katere se je nato preselil v  žensko nemško smučarsko ekipo. Letos je okrepil slovensko moško ekipo za hitri disciplini, v kateri je zadolžen za Atomicova tekmovalca Klemna Kosija in Miho Hrobata.

Naslov rubrike Druga kariera je za vas malce preozek. Kakšen je bil prehod iz skakalne v deskarsko kariero?

Deskanje me je od nekdaj privlačilo. Že ko sem bil še globoko v skakalnih vodah, sem si kupil prvo desko, ki je bila sicer bolj vodna deska. Prvo pravo desko mi je posodil nekdanji skakalec Anže Zupan. Potem sem se učil. Sprva v Begunjah in potem na težjih terenih. Pozneje je zmagovalec državnega skakalnega prvenstva v skokih Franci Petek za nagrado prejel "mikro-snowboard". No, že ko sva hodila s stopničk za podelitev, je bila deska v mojih rokah, saj mi jo je Frenk takoj prodal. Kmalu sem se odpravil kar v Podkoren. Po naključju je tam treniral Dejan Košir, s katerim sva se na videz poznala. "Razloži mi malo, kako se vozi," sem ga prosil. Pojasnil mi je povsem tekmovalni slog deskanja. Po štirih zavojih je bilo mojega deskanja konec. Z uničenim okovjem sem se kar peš napotil proti vznožju. Tisti padec me ni zaustavil.

Toda za pravo deskarsko kariero je bilo treba končati skakalno …

Jasno mi je bilo, da je moje skakalne kariere konec. A ker je Planica leta 1994 gostila svetovno prvenstvo v poletih, sem vztrajal, da bi se kot predskakalec prvi podal na letalnico. Ta čast je nato pripadla Miranu Tepešu. Spustili so ga z vrha, skoraj iz Italije. Če bi mene, bi morda kot prvi človek na svetu preletel 200 metrov. Tako pa sem pristal na zobeh. Petnajst minut pozneje sta Andreas Goldberger in Toni Nieminen preletela čarobno mejo. To je bil konec moje kariere, ki bi bila morda tudi drugačna, če ne bi bil tri leta in pol pred tem udeležen v prometni nesreči.

Knafljev osebni skakalni rekord znaša 145 metrov. Foto: Osebni arhiv

Grozljiva nesreča, ki mu je spremenila življenje

Eden od razlogov za zavrt skakalni razvoj so tudi poškodbe, ki jih je septembra 1990 dobil v hudi prometni nesreči na Češkem. Kombi s slovenskimi skakalci je pri veliki hitrosti čelno trčil v nasproti vozeče tovorno vozilo. Srečo v nesreči, ki je terjala dve žrtvi, je imel, da ga je vrglo skozi okno, saj bi v nasprotnem primeru ostal v zbiti pločevini.

Razbitine vozila, v katerem se je ponesrečila slovenska skakalna ekipa leta 1990. Foto: Osebni arhiv

"Življenje je viselo na nitki. Oživljali so me. Bil sem klinično mrtev. Dva tedna življenja imam povsem izbrisana," 30 let pozneje o nesreči, ki sta jo na zadnjih sedežih preživela tudi Primož in Andraž Kopač, pripoveduje Knafelj. Udarci v glavo so bili hudi, zaradi gangrene bi pozneje skoraj ostal brez spodnjega dela noge. 

"Tri tedne sem preležal v kliniki v Brnu. Prvih dveh se ne spominjam. Pravijo, da sem kakšen dan le preklinjal, naslednji dan govoril angleško ali poskušal češko. Nato sem le prišel k sebi in po treh tednih zapustil Češko," pripoveduje tedanji skakalec, ki ga je nato pot vodila v ljubljansko ortopedsko kliniko. Tam so mu oskrbeli poškodovani nogi. Pozneje sta ga čakali še dve operaciji. "Kot bi dobil novo življenjsko priložnost," se spominja Knafelj, ki se je kljub poškodbam po dobrih petih mesecih vrnil na skakalnico in pozneje večkrat nastopil v svetovnem pokalu.

Fotografija s klinike v Brnu, kjer je "dobil" novo življenje Foto: Osebni arhiv

Deskarska kariera?

Začelo se je kot gola zabava, brez kakšnih rezultatskih ciljev. Delal sem v igralnici, kot lastnik letne smučarske vozovnice pa sem za dušo deskal. Dejan Košir in Miha Rant sta me prepričala, naj se udeležim tudi kakšne tekme slovenskega pokala. Udeležil sem se tudi državnega prvenstva na Arehu. Ko sem prišel v cilj prve vožnje, se je napovedovalec drl na vso moč. Ko sem videl, da sem šesti, mi je postalo jasno, zakaj. V drugo me je zdelala trema, a sem videl, da nisem tako slab. Stvar je postala bolj resna. Več sem treniral in sodeloval pri ustanovitvi kluba v Kranjski Gori. Že naslednje leto sem na državnem prvenstvu na Kobli izkoristil grobo ledeno podlago, ki sem jo obvladal zaradi treningov na podkorenskem poligonu, in tekmo končal na četrtem mestu, predvsem pa sem bil z naskokom najboljši v drugi vožnji. "Hja, fantje, prihodnje leto grem na svetovni pokal," sem dejal v cilju.

Tedaj je bilo svetovno deskanje še razklano na FIS- in ISF-tekmovanja?   

Leta 1996 sva se z Rantom odločila za svetovni pokal pod okriljem FIS. V zadnjem trenutku se nama je pridružil še Košir, ki je dolgo kolebal med FIS in ISR. Pod okriljem Smučarske zveze Slovenije smo ustanovili še samostojno panogo. Verjetno tisti statut, za katerega smo odvetniku odšteli 500 nemških mark, uporabljajo še danes. No, v tisti sezoni sem malce "potipal" teren. Kmalu zatem sem se začel spogledovati z olimpijskim nastopom v Naganu leta 1998. Žal sem normo izpolnil šele po olimpijskih igrah. Na naslednji tekmi, ko sem se v Franciji uvrstil med najboljših 16.

Leta 1994 je padel na planiški letalnici. V snegu je večkrat pristal tudi kot deskar. Foto: Reuters

Vseeno ste nato dvakrat potovali na olimpijske igre. Je bil to vrhunec?

Da dvakrat sem bil v olimpijski ekipi: za Salt Lake City 2002 in Torino 2006. Pot je bila sicer dolga. Veliko je bilo padcev, pa težav s pridobivanjem pokroviteljev, vmes sem še naprej delal v igralnici. Vrhunec? Ne vem. Rezultatsko ne. Najboljša sezona je bila 2000/2001, ko sem bil šesti veleslalomist svetovnega pokala. Iz tistega obdobja izhaja tudi moj najboljši rezultat, to je četrto mesto v Ischglu ob zmagi Koširja. Nisem prišel na stopničke, kar me malce boli. A ob spominih se me še bolj dotakne tekma v Whistlerju, kjer sem bil na poti do zmage, a se mi je tik pred ciljem zlomil smučarski čevelj. Ko pa gledam na svojo kariero, imam v najlepšem spomine tekme v superveleslalomu. To so bile super tekme. Rad sem imel hitrost. Pozneje se je vse usmerilo v paralelne preizkušnje.

Po Torinu 2006 je sledil prehod v novo življenje. Druga kariera. Ste takoj vedeli, kam se usmeriti?

Niti ne. Sprva sem, tako kot pred tem, hodil na delo v igralnico. Bil sem vse, od krupjeja, inšpektorja na avtomatih in vse do poker menedžerja. Tako je bilo tri leta. In veste kaj? Bilo mi je dolgčas. Pred tem sem vse življenje hodil po svetu. To se je v trenutku končalo. Tudi urnik ni bil ugoden za družinsko življenje. Celo žena mi je dejala, naj si poiščem drugo zaposlitev. Težko me je bilo prenašati. No, zato sem vzel list papirja z namenom, da napišem, kaj znam delati. Seznam je bil kratek: deskarski trener in serviser. Hitro sem si priznal, da trener ne bi bil. Ostal je serviser. To delo me je še v skakalnih časih zelo zanimalo. Kot deskar sem si deske urejal sam. Odločen, da bi bil lahko to moj poklic, sem o tem obvestil vse svoje smučarske in deskarske znance. Priložnost se je ponudila v ruski reprezentanci za smučarski kros.

Deskarsko kariero je končal leta 2006. Foto: Osebni arhiv

Tedaj so bile ruske misli usmerjene proti Sočiju 2014.  

Sprva sem bil na preizkušnji. Kot kaže, sem jih s svojim delom prepričal. Sedem let sem delal z Rusi. Po Sočiju so krčili stroške in odpustili glavnino sodelavcev. Mene so obdržali. Še do Pjongčanga. Res pa je, da nisem bil le serviser, temveč sem vodil tudi logistiko. Naš tekmovalec Sergej Ridzik je bil tedaj bronast, čeprav bi moral biti zlat. Prepričan sem bil, da smo si s tem "kupili" še štiri leta. A kmalu po igrah je ruski komite ukinil sredstva za tujce. Znova sem bil na trgu dela.

Sledila je selitev v alpsko smučanje?

Dogovarjal sem se za selitev na Kitajsko, kjer je deskarsko ekipo vodil Peter Kotnik. A me je Robi Kristan prepričal, naj pridem na Finsko in delam za Ramuja Torstija. Po letu na Finskem sem na kratko znova skočil v Rusijo, a sem že kmalu po posredovanju Domna Oražma pristal v ženski nemški smukaški ekipi. Po koncu sezone so krčili nemški kader. Ker sem zadnji prišel, sem tudi prvi odšel.

Foto: Osebni arhiv In nato vendarle prva smučarska zaposlitev v Sloveniji?

Zanimivo, da. Prva športna služba pri nas. Od nekdaj sem želel delati v moškem smuku. To je formula ena alpskega smučanja. Tu ni dovolj, da poskrbiš za robnike. Veliko energije je treba vložiti v mazanje, spremljati je treba trende, preizkusiti kaj novega … Zato se vesel, da sem se dogovoril s trenerjem Gregorjem Koštomajem.

Poklic smučarskega serviserja je pregovorno garaški.

Imam dva tekmovalca, ki imata več kot 60 parov smuči, pa ne spadata med najboljših 15 v svetovnem pokalu. Le predstavljate si lahko, koliko smuči ima Aleksander Aamodt Kilde. Garaško delo? Je, kakršno pač je. S tem nimam težav. Dnevno jima pripravim od osem do deset parov smuči. Rad poprimem za delo. Tako kot vsi v ekipi. Slovenci pač nismo Švicarji, ki si lahko privoščijo, da smuči na trening popeljejo s helikopterjem.

Miha Hrobat in Klemen Kosi smučata na Atomicovih smučeh, a pri proizvajalcu zanesljivo nista povsem na vrhu prednostne lestvice. Se to zelo pozna?

Verjetno Kilde ali Avstrijci dobijo drugačno opremo. A moram biti zadovoljen s podporo, ki jo ponuja Atomic. Do zdaj nismo imeli težav. Tudi sam sem po naravi takšen, da vztrajam pri stvari, ki si jo zapičim v glavo, dokler je ne dobim.

Še lani v nemški, letos v slovenski smučarski bundi. Foto: Sportida

V odnosu smučar-serviser je pogosto ključna komunikacija. Ste s tekmovalcema hitro ujeli skupen jezik?

Hitro smo se ujeli. Se pa pri tem vidi velika razlika med smučarji in smučarkami. Vsaj po mojih izkušnjah je tako, da od moškega hitreje dobiš konkretno povratno informacijo. Preprosto, hitreje zna povedati, kaj mu ustreza in kaj ne. Posledično se lahko odzovem že takoj in povsem konkretno popravim robnik. Skozi pripravljalno obdobje sem Hrobata in Kosija spoznal tako, da že sam vem, kaj jima ustreza. Potrebovali smo nekaj časa. To je razumljivo. Moja roka je drugačna od roke mojega predhodnika. To je posebnost pri smučarskem servisu. Vsak serviser je nekoliko drugačen. Popolno kopiranje je nemogoče.

Beseda ali dve o njuni pripravljenosti …

Napovedi so vedno nehvaležne. Na nekaterih treningih sta bila zelo konkurenčna močni tuji konkurenci, na drugih za njo. Vem pa, da sta se trudila po najboljših močeh. Upam, da smo dobri. To je vse, kar lahko rečem.

Za konec … Deskar med smučarji. Vsaj na rekreativni ravni je med tema skupinama kar velika vrzel. Tudi nekaj predsodkov. Kako ste kot deskar gledali na smučarje?

Predsodki? Ne, nikoli jih nisem imel. So me pa že kot deskarja motili deskarji z mehkimi čevlji. Vedno so se usedli na prelomnico.

Sportal Planica brez gledalcev je, kot da bi lizal sladoled skozi šipo

Sportal Zaradi Planice trepetali vsak dan, na koncu le posvetila zelena luč

Sportal Tina Maze in Andrea Massi: Boleče slovo od trenerja, gospoda, brata