Z maminimi 10 dolarji v žepu na lastno pest na Mont Blanc #intervju

Rado Kočevar širši javnosti morda ni tako dobro znan kot nekateri drugi slovenski alpinisti, a ob prebiranju njegove avtobiografije z naslovom Tista lepa leta (izšla je pri Planinski založbi), ki sta jo na nekaj več kot 160 strani strnila s soavtorico Mojco Volkar Trobevšek, je jasno, da bi si zaslužil več pozornosti.

Kočevar, ki je lani dopolnil okroglih 90 let, je za oranje ledine na področju modernega slovenskega alpinizma lani skupaj s plezalnim tovarišem Francetom Zupanom prejel priznanje Planinske zveze Slovenije za življenjsko delo.

Ljubljančan, ki je zrela leta dočakal na Jesenicah, je temelje svoje plezalne poti začel tlakovati leta 1946, ko se je na Kamniškem sedlu udeležil alpinističnega tečaja. Leta 1948 je nase opozoril z dejanjem, ki je za tiste čase presegalo pričakovanja. Skupaj s Cirilom Debeljakom - Cicem je v 8 urah preplezal Čopov steber, leto pozneje pa je, prav tako s Cicem preplezal Centralni steber v Dedcu in s tem premagal prvo smer z oceno 6+ pri nas. Leta 1950 se je prvič povzpel na Mont Blanc. Sam. Zgolj z desetimi dolarji v žepu, ki mu jih je za popotnico namenila mama.

Kočevar, eden od gostov letošnjega 13. festivala gorniškega filma, pa ni bil samo plezalec in alpinist, bil je tudi neuradni pionir gorskega kolesarstva pri nas, turni smučar, gorski reševalec in načelnik Gorsko reševalne službe Kranjska Gora. Kot profesor geografije je mladino v Kranjski Gori, na Jesenicah in v Kranju spoznaval z gorami, tudi s Himalajo, čeprav je po spletu okoliščin osebno ni nikoli doživel.

Kočevar ima štiri vnuke, eden od njih, Nick Kocevar, z družino živi na Bavarskem in nastopa za nemško atletsko reprezentanco. Leta 2017 je bil na mladinskem svetovnem prvenstvu v Nairobiju v Keniji najhitrejši Evropejec in belec v teku na 100 metrov.

Svoje spomine je s pomočjo številnih zapiskov in fotografij ter uredniško podporo Mojce Volkar Trobevšek strnil v avtobiografijo z naslovom Tista lepa leta. Foto: Igor Kuster/Festival gorniškega filma

Svoji biografiji ste dali naslov Tista lepa leta, tako kot je bil naslov dokumentarnega filma, ki so ga posneli po vaši življenjski zgodbi. Kdaj ste doživljali "tista lepa leta"?

Takoj po vojni, ko smo plezali in v izredno kratkem času dosegli in nato še presegli raven prejšnje generacije. (Kočevar še vedno hrani diplomo z zveznega alpinističnega tečaja v Vratih leta 1947, kjer je zapisano, da preskakuje razvojne stopnje, op. p.). Leta 1948 smo na primer Čopov steber preplezali v osmih urah, kar je bilo za tiste čase neverjetno, saj so pred nami za to potrebovali ves dan ali celo dva in so morali bivakirali v steni. No, danes je seveda bistveno drugače, mlajše generacije Čopov steber splezajo precej hitreje.

Rad bi povedal, da se zavedam, da sem že star in da so moji plezalni časi preteklost, a me vedno znova razveseli, kako se nanje na mojih predavanjih odzove mlajša generacija. Vedno so precej navdušeni.

Sportal Napisal je tako, kot misli in verjame. Tudi če komu ne bo prav. #intervju

Kaj štejete za svoj največji uspeh, poleg že omenjenega Čopovega stebra, ki ste ga preplezali s Cirilom Debeljakom - Cicem?

Z Janezom Frelihom sva ponovila Aschenbrennerjevo smer v severni steni Travnika istega leta kot Čopov steber in Centralni steber v Dedcu nad Korošico (ocenjen z oceno 6+, prvo v slovenskih gorah).

Kaj pa največje razočaranje? Morda to, da nikoli niste plezali v Himalaji?

Niti ne, v obdobju, ko smo začeli razmišljati o Himalaji, sem jaz moral razmišljati že o drugih stvareh. V gorah sem na neki način izgubil nekaj let in to sem moral nadoknaditi. Moral sem omejiti svoje alpinistično angažiranje in sem se posvetil študiju. Ko sem oktobra leta 1954 začel poučevati v osnovni šoli v Kranjski Gori, nisem imel še niti diplome, univerzitetni in magistrski študij sem dokončal ob delu. Kot predmetni učitelj sem do leta 1975 delal na Osnovni šoli Josipa Vandota v Kranjski Gori, nato pa še dve leti na OŠ Toneta Čufarja na Jesenicah.

"Gore so mi v oči padle šele po selitvi v Ljubljano leta 1941." Foto: Igor Kuster/Festival gorniškega filma

Nato ste se preselili na srednjo trgovsko šolo v Kranju, kjer ste menda zaprosili za pisarno z najlepšim razgledom na Kamniško-Savinjske Alpe.

Res je, in moram povedati, da sem se povsod dobro počutil. Učenci me še danes vabijo na razne obletnice.

Menda ste učili tudi nogometaša Mirana Pavlina.

(Smeh, op. p.) Res je. Naj vam povem anekdoto, povezano z njim … Nekoč smo bili na kulturnem dnevu v Cankarjevem domu in Pavlin in njegov sošolec sta delala tako "galamo", da sem ga moral postaviti pred vrata.

Govori se, da ste bili kar strog.

Da, ravnatelj mi je rekel, naj naredim red, pa sem ga.

Dijaki na srednji trgovski šoli so vas klicali himalajec. Ste se kdaj pozneje morda udeležili vsaj trekinga?

Ne, Himalaje nisem videl nikoli, pa čeprav so me na trgovski šoli klicali himalajec, to pa zato, ker sem kar naprej govoril o gorah, tudi o Himalaji, organiziral pa sem tudi predavanje Staneta Belaka Šraufa.

Zanimivo je, da ne izhajate iz družine, kjer bi se veliko hodilo v hribe. Za tiste čase se to verjetno niti ni spodobilo.

Res je, nismo hodili v hribe, edino, kar se spomnim, je, da sem se kot otrok peš odpravil od Sremske Kamenice do Novega Sada in da sem smučal pod Fruško goro v Srbiji, drugega pa ne. Gore so mi v oči padle šele po selitvi v Ljubljano leta 1941 (Kočevar se je rodil v Sremski Kamenici v Srbiji, kjer je oče delal kot orožnik. Po razpadu Kraljevine Jugoslavije se je družina vrnila v Slovenijo, op. p.).

Takoj ko sem dobil kolo, sem prekolesaril vse, kar se je dalo, tudi v okolici Ljubljane. Ko so spomladi leta 1942 okrog mesta postavili bodečo žico, žal nismo mogli več prav daleč.

Pri skoraj 91 letih je še vedno poln energije in načrtov. Iz zdravstvenih razlogov je zadnja leta opustil smučanje in cestno kolesarjenje, še vedno pa plava, telovadi in kolesari na sobnem kolesu. Foto: Irena Mušič Habjan

Lani ste praznovali 90 let, vaš spomin pa je še vedno brezhiben. Imate morda kak nasvet, kako naj za to poskrbimo tudi mi?

Vedno si beležim vse, kar počnem. Nikoli ne buljim v zrak, vedno sem nekaj moral početi.

Sportal "Alpinisti ne prodajamo športnih dosežkov, ampak zgodbe o vzponih" #intervju

Ste reševali križanke?

Tudi to, veliko pa mi je pomagalo to, da sem se naučil uporabljati računalnik.

Avtobiografija Rada Kočevarja je izšla pri Planinski založbi. Menda sta vam hči in zet pred desetimi leti predlagala, da se udeležite računalniškega tečaja. Kako ste se ga lotili, starejši ljudje imajo običajno precejšen strah pred sodobno tehnologijo?

Odlično je bilo, na tečaju sem dobil osnove, leta 2011 sem si kupil računalnik in takoj začel delati. S hčerkino pomočjo sem tudi skeniral fotografije, ki sem jih posnel na star analogni aparat. Skupaj z besedilom sem jih dal natisniti in to je bila prva oblika moje knjige, spominjala je na diplomsko delo. Končno obliko ji je dala Mojca Volkar Trobevšek, za kar sem ji zelo hvaležen.

Kako ste gore in svet, ki ste ga zaradi alpinizma videli, povezali s študijem geografije in zgodovine?

Zelo rad sem spoznaval svet in želel sem si potovati čim več, a nam žal tisti časi tega niso omogočali. Na začetku sem večinoma potoval sam. Leta 1950 so me v Avstriji vzeli za gorskega vodnika. V hribe sem peljal tri funkcionarje, med njimi tudi pokojnega Jožeta Pogačnika, po katerem se danes imenuje Pogačnikov dom na Kriških podih.

V gorah ste se srečali tudi z nevarnostmi, a ste jo vedno dobro odnesli. Na začetku vaše plezalne kariere, decembra 1946, vas je denimo na Planjavi odnesel snežni plaz.

Res je, bilo je več tveganih situacij, a sem se jim razen omenjenega snežnega plazu uspešno izognil ali pa se takih podvigov nisem več loteval. Plaz na Planjavi se je zgodil povsem nepričakovano, poleg tega takrat še nismo imeli izkušenj, kako se sploh odzvati v takih situacijah. Na sveže je zapadlo četrt metra snega, naložilo ga je na zaledenelo pobočje. Nekako mi je uspelo izvleči celo kožo, sem si pa pri tem razbil zobe in skupil cel kup odrgnin.

Za nameček smo se potem morali iz Kamniške Bistrice še s kolesom odpeljati do Ljubljane. Ta relacija je bila zelo pogosto na sporedu.

Ste potem, ko ste zaključili z alpinizmom, še hodili v hribe?

Da, z družino smo šli v gore vsak konec tedna. Običajno smo se odpravili proti Vršiču.

Sportal Slovenski zobozdravnik, ki je stal na vrhu Everesta in K2: Zaveš se, da smo ljudje sami sebi največji preganjalci

Kaj so vam dale gore?

Gore so nekaj posebnega in tega z besedami ne znam opisati. V hribih sem se vedno dobro počutil, tam sem našel svoje poti, mejnike, ki sem jih premagoval. Na vsako turo sem se temeljito pripravil. Ko sem šel denimo sam na Mont Blanc, sem preštudiral vso mogočo domačo in tujo literaturo, ki jo je Planinska zveza imela v svoji knjižnici. Nemško obvladam, delno tudi italijansko, tako da sem našel marsikaj.

Kočevar je v družbi Mojce Volkar Trobevšek in predstavnice za stike z mediji na PZS Mance Čujež svojo alpinistično pot predstavil na pogovornem večeru v okviru 13. Festivala gorniškega filma. Foto: Igor Kuster/Festival gorniškega filma

Mama mi je dala za popotnico 10 dolarjev in z njimi sem se podal na pot do Chamonixa in nazaj. Spal sem na železniških postajah, skratka povsod, kjer se je dalo spati zastonj. Spomnim se, da sem oskrbnika ene od postojank vprašal, ali imajo kak prostor, kjer bi lahko prenočil zastonj, lahko tudi v jedilnici na tleh, saj da nimam denarja, in mi je omogočil spanje na skupnih ležiščih.

Anekdota pravi, da so vašo konzervo rib Delamaris našli v eni od koč in so vedeli, da ste bili tam.

Res je, to se je zgodilo v bivaku Vallot. Pokojni Miha Verovšek se je tega spomnil.

Sprva je bilo predvideno, da se leta 1950 udeležim prve uradne jugoslovanske odprave na Mont Blanc, pa so me zato, ker sem pred tem plezal z nekim Avstrijcem, izločili iz odprave, vsi dokumenti, ki sem jih potreboval za pot, pa so mi ostali in sem  jih izkoristil.

Novice Od neuresničene želje po pustolovščini na Aljaski do solista v ljubljanski Operi #intervju

Ste torej prehiteli uradno odpravo?

Da, nekaj dni pred njimi sem štartal in nekaj dni pred njimi sem tudi dosegel vrh. Seveda tudi po zaslugi res lepega vremena. Če bi bilo vreme slabo, se tega zagotovo ne bi lotil. Skrbelo me je le, da bi padel v ledeniške razpoke. Prvopristopnik na Mont Blanc Jacques Balma je izginil v eni od takih razpok in ga še danes niso našli.

Spomnim se tudi, da sem hodil mimo razvalin indijskega letala, ki je treščilo v Mont Blanc. Malo nad kočo oziroma bivakom Vallois na 4.300 metrih (letalo družbe Air India je januarja 1966 trčilo v Mont Blanc).

Še danes ste zelo aktivni.

Da, vsak dan telovadim zjutraj in večer, vsaj eno uro, potem pa še kolesarim na sobnem kolesu. Na cestnega iz zdravstvenih razlogov več ne morem, tudi smučanje sem opustil. Preusmeril sem se v plavanje. Vsak teden se zapeljem do Beljaka, v tamkajšnje toplice, kjer imam rezervirano progo v bazenu in lepo treniram. Plavam približno eno uro, ne da bi se ustavil. V bolj počasnem tempu, seveda.

Sportal "Če zato, ker plezam tam, kjer si sam želim, zaslužim manj denarja in nisem tako znan, pa naj bo." #intervju

Koliko danes še spremljate plezanje? Podvig Alexa Honnolda v steni El Capitana (900-metrsko steno je preplezal brez vrvi, op. p.) najbrž ni šel mimo vas?

Kje pa! To je pa nekaj tako enkratnega, da si mi niti v sanjah nismo predstavljali, da bi lahko bilo mogoče.