Vlado Makuc: Smučarski sistem je primerljiv s šolskim

V domovino se vračate po večletnem delu v Turčiji, ki velja za povsem netipično smučarsko državo. Kje ste v tem okolju črpali izzive? Ste zadovoljni tudi z zapuščino? Vedel sem, da se podajam v deželo, kjer je smučanje organizirano na povsem amaterski ravni. Zimski športi so za Turke prava eksotika. Tudi zato sem se poleg sestavljanja ekip in programov za štiriletno obdobje posvečal še sistemski organizaciji delovanja tamkajšnje zveze. To je bila kompleksna naloga, svoje odločitve pa ne obžalujem. Dela ni manjkalo, a zaradi uvodne stopnje razvitosti so bili sadovi dela hitro vidni, kar je zelo stimulativno. Deloval sem z vsemi ekipami in ob tem izobraževal še turški kader. Z opravljenim delom sem zadovoljen, bojim se le, da bo zagon upadel, saj so se Turki vsega lotili zelo stihijsko in z mislijo predvsem na univerzijado.

Slovenija se po drugi strani lahko pohvali s tradicijo, rezultati in pravzaprav tudi sistemom. A prav ob vaši vrnitvi se veliko govori o postavitvi novih temeljev. Dojemate svojo vlogo tudi sami na takšen način? Naš sistem, od klubov do reprezentanc, rad primerjam s slovenskim šolskim sistemom. Gre za ustavljen sistem, ki ima svoje prednosti, a se v zadnjih letih ni dovolj hitro in učinkovito prilagajal novostim in spremembam v načinu življenja. Že pred leti smo zaznali drastičen upad tekmovalcev v klubih. Tedaj nismo znali potegniti pravih potez. Z manjšo bazo se zmanjšuje dotok talentov. Sistem selekcioniranja in tekmovanja je treba prilagoditi ožji bazi.

To so naloge, ki terjajo strokovnjaka za daljše časovno obdobje, za slovensko smučanje pa so simptomatične pogoste menjave. Posledice so neusklajenost, bledenje doktrine in vsesplošno nezadovoljstvo … Na udaru je večinoma vrh piramide, torej tisti, ki skrbijo za reprezentance. Ne smemo pa pozabiti, da bi morala imeti SZS vpliv tudi na delovanje klubov. Skupaj bi morali bolj tvorno sodelovati pri spremembah. Soočamo se s težkimi časi, zato klubov ne smemo prepustiti nemilosti. Klubi se borijo za preživetje, tako da se pojavljajo različne vizije, ki pa niso vselej v skladu s skupno vizijo. Potrebujemo konsenz in skupno pot.

Dotaknimo se vaše vloge. Strokovni vodja alpskih disciplin združuje položaje nekdanjega športnega direktorja, predsednika strokovnega sveta ter glavnega trenerja moške in ženske reprezentance. Zdi se, da gre za nekoliko preobsežno polje delovanja, kar dokazuje tudi vaš predhodnik Miha Verdnik, ki se je bil pogosto prisiljen soočati s področji, ki nimajo prav veliko skupnega s stroko. Kako se boste s tem izzivom spopadli vi? Menim, da so njegovo delo oteževale sočasne spremembe na zvezi, poleg tega pa so trenerji postajali ljudje, ki dotlej niso delovali v takšnem sistemu. A obremenitev je velika. O tem ni dvoma. Že ko je Miha Verdnik prevzel položaj, sem začel aktivno spremljati dogajanje. Moje delo nekoliko olajšuje dejstvo, da je Miha z aktivnim delom v osmih mesecih poskrbel za marsikaj. Pomaga mi z informacijami, medtem ko se je moral on na številnih področjih spopadati z neznankami. Prepričan sem tudi, da so se vse strukture v prvi sezoni marsikaj naučile. Zdaj vemo, kaj so naloge zveze, kaj alpskih disciplin, za kaj morajo poskrbeti opremljevalci … V novo sezono bomo torej vstopili z jasnimi pravili igre. Trenerji bodo seznanjeni s proračuni in jasno opredelitvijo, kaj spada v funkcionalne stroške. Lani vse to ni bilo jasno razmejeno, zato se je moral Miha sproti soočati s temi vprašanji.

Vam znesek razpoložljivega proračuna omogoča dovolj kakovostne priprave na novo sezono? Po strokovni plati bi raje najprej postavili ekipe tekmovalcev, za katere menimo, da lahko v srednjeročnem obdobju dosegajo želene rezultate, in šele nato določili proračun. V našem primeru je slika obrnjena. Dobili bomo proračun in na podlagi tega prilagodili število tekmovalcev, trenerjev in celotnega osebja. Želja pa je, da izbranim nudimo optimalen program.

Kot strokovni vodja ste postavljeni na vrh piramide. V kolikšni meri že lahko govorimo o sestavi druge ravni, torej trenerjev? Žal o imenih še ne morem govoriti. Do seje strokovnega sveta moram predlagati dokončen seznam. Smo v stalnem stiku s trenerji, za katere bi želeli, da prevzamejo tehnični vrsti obeh ekip, struktura pod njimi pa je že postavljena. Možne so še malenkostne spremembe. Jedro piramide pa je postavljeno, pri čemer je jasno, da pomembno vlogo igra denar. Lahko povem, da je eden od trenerjev, ki je bil naša želja za prvega moža moške tehnične ekipe, v delu videl velik izziv, a je ponudbo zavrnil zaradi preskromnega proračuna za priprave.

Čeprav se izogibate imenom, pa je iz odgovorov možno razbrati, da Pavli Čebulj ne bo nadaljeval svojega dela. Kaj pa Burkhard Schaffer? Jure Košir se je z Burkhardom dogovoril za nadaljnje sodelovanje, čeprav je tudi on dogovor pogojeval s pogoji za kakovostno izvedbo programa. Gre za strokovnjaka, ki ga želimo zadržati, zato bomo zanesljivo zagotovili dodatne zahteve za nemoteno delo.

Že vrsto let je najšibkejša točka slovenskega alpskega smučanja moški veleslalom, torej bazična disciplina, v kateri je treba pokazati najširšo paleto smučarskega znanja. Krizo priznavajo vsi, manj pa je predlogov za rešitev. Vaš pogled? Veleslalom je disciplina, ki je najbolj na udaru, saj je pri njej treba pokazati največ. Sam zaostanek razlagam z dejstvom, da znanje naših smučarjev ni dovolj široko. Ožja širina pa izhaja iz nezmožnosti prilagajanja načina treninga na skromnejšo bazo. Izgubili smo konkurenčne skupine, nadarjene tekmovalce pa smo začeli nositi po rokah. Iskali smo jim idealno opremo, jim zagotavljali idealne pogoje … Bili so kot zaščiteni medvedje. Širino znanja je treba graditi pri najnižjih kategorijah. Tam trenerji prevečkrat iščejo najboljše pogoje. Treba je graditi širok spekter znanja. Pred nami sta torej dve nalogi. Pri ekipah najvišje ravni moramo spremeniti način dela, ob tem pa skrbeti za rodove, ki prihajajo. Predvsem pa bi poudaril, da v stroki potrebujemo rdečo nit. Od najmlajših kategorij do ekipe svetovnega pokala. Tek na kratke proge ne pride v poštev. Rezultate prinaša le delo na daljši rok.

Široke palete smučarskega znanja nikakor ne moremo očitati Tini Maze. Kako kot strokovni vodja gledate na zategovanje pasu na eni strani in relativno zajeten proračun njenega štaba na drugi strani? Je vodstvo zveze poskrbelo za pravo sorazmerje med pomočjo izjemni tekmovalki, ki lovi veliki kristalni globus, in preostalimi reprezentančnimi strukturami? Morda je Andrea Massi deloval nekoliko netaktno, ko je javno razglasil znesek, ki ga zveza nameni Tinini ekipi. Marsikdo se je ob tem razburil. Tehtanje je tukaj nesmiselno. Osebno pa trdim, da je takšna politika pravilna. Smo v težkem položaju, Tina pa je vlečni konj. S svojimi rezultati lahko pomaga vsem. To je bolj dragoceno, kot pa če bi omenjenih 200 tisočakov razdelili med preostale ekipe. Upam, da bodo ostali tekmovalci in trenerji to razumeli na takšen način. Zavedati se moramo, da je Tina vzornica. Ob bok bi ji postavil Petro Majdič iz nordijske druščine. Obe sta dokaz, kaj se da storiti s trdim delom in pravo usmeritvijo. Morda bo kdo oporekal in dejal, da ima dobro pogoje. Morda jih ima danes. Še nedolgo nazaj je bila v zelo težkem položaju, a je njena ekipa ugnala vse težave.