Velepec o Faku, Bauerju, Mariču, Rupniku in Doklu

Objavljamo še drugi del daljšega pogovora z glavnim trenerjem slovenske biatlonske reprezentance Urošem Velepcem, v tem je ocenil tudi dosežke moškega dela izbrane vrste. Vabljeni k branju.

Posvetiva se še oceni moške vrste. Za Jakova Faka vemo, s kakšni težavami se ubada v zadnjem času, kako je pravzaprav z njim? Od poškodbe naprej trenira po prilagojenem programu. Veliko je kolesaril, tudi tekel je že na smučeh, a nas je skrbela prekrvavitev tkiv, na Pokljuki je bil namreč mraz, zato so bili ti treningi precej kratki. Kombiniral jih je s fitnesom, sedaj pa doma trenira tudi na rolkah. Pač poskuša trenirati v pogojih, ki jih njegov prst prenese. Prepričan sem, da bo popolnoma okreval, bo pa za to potreben čas. Ob tej priložnosti se moram zahvaliti ekipi, ki je skrbela zanj. Opravili so dobro delo in ne bo kakšnih trajnih posledic. Težave pa bo vedno imel v hladnem vremenu, saj ko prst enkrat zmrzne oziroma, ko zmrzne kateri koli del telesa, je potem na mraz toliko bolj občutljiv. Iščemo neko trajno rešitev z rokavico, ki bo topla in mu bo omogočala tudi pri mrazu do minus 20 stopinj Celzija konkurenčen nastop. Kar pa se tiče njegove sezone, pa smo presrečni, da je nastopil na taki ravni. Vedeti morate, da je brez osmih tekem v svetovnem pokalu dosegel 24. mesto v skupnem seštevku, kar pomeni, da če bi na teh osmih tekmah zasedal zgolj dvajseta mesta, česar je sposoben že ob povprečnem nastopu, bi se na koncu uvrstil med deseterico. To pa je že dokaz, da je lahko na prav vsaki tekmi v igri za stopničke. Takega tekmovalca smo mi tudi potrebovali. Zadnji dve leti je bil našim konkurenca na treningih, sedaj je neposredna konkurenca Klemnu in preostalim tudi na tekmah. Upam, da bo šel sedaj še na Kamčatko, da bi se od sezone poslovil s tekmovanjem in ne s poškodbo. To bi bilo dobro za njegovo psiho, ne glede na rezultat, ki bi ga tam dosegel. Če bo prst tako v redu, da bo prenesel temperature do minus pet stopinj, bomo tja odpotovali, če pa ne bo, se bo pa toliko prej začel pripravljati na novo sezono.

Klemen Bauer je glede na lansko sezono nazadoval ... Klemen je zanesljivo sam tisti, ki je nad svojo sezono najbolj razočaran. Njegova tekaška forma je celo sezono, z izjemo začetka januarja, ko je bil bolan, omogočala stopničke. Se pravi, z dobrim streljanjem bi bil lahko med najboljšimi, tekel je vedno dovolj hitro. A na streljanju, predvsem stoje, na večini tekem, da ne rečem skorajda vseh, je uvrstitve pokvaril. V svetovnem pokalu je padel na 31. mesto, naša želja pa je napredek vsako sezono. Vemo, da nekateri tekmovalci napredujejo zelo počasi, nekateri malo hitreje in nekateri skokovito. On je doslej ves čas napredoval, imel je vedno manjše zaostanke za najboljšimi tekmovalci, letos pa kljub temu da sta se z njegovim strelskim trenerjem Tomašem Kosom zelo trudila, mi ni uspelo sestaviti enega dobrega strelskega nastopa. Trudili se bomo še naprej, tudi on sam. Mogoče bo treba kakšne stvari pri treningu streljanja spremeniti, o tem se bosta s Tomašem že kmalu resno pogovorila. Vemo, da bo tekaško raven še dvignil, bo pa moral tudi v streljanju nekaj narediti. Dandanes zmagujejo najhitrejši tekači, ki so ob tem tudi najboljši strelci. Če je bilo včasih še možno, da je kakšen povprečen tekač zmagal na dirki, je danes to povsem nemogoče. Boe, Svendsen in Fourcade zadevajo kot za stavo in imajo ob tem tudi najboljše tekaške čase. Za stopničke pri fantih je zares treba sestaviti popoln nastop. trud, ki bo vložen v pripravah na naslednjo sezono, bo tako vložen predvsem v streljanje. Vemo, kako morajo trenirati tek, vemo, kakšne obremenitve prinašajo napredek, tu ni nobenih ugank. Treba je le vztrajati pri treningih teka in mogoče pri streljanju narediti kakšno spremembo.

Janez Marič? Marič je po tistem odličnem začetku sezone mogoče tudi sam nase položil preveliko breme in si zadal cilj, da mora na vsaki tekmi narediti optimalen nastop. Vemo, da če ne greš dovolj sproščen s štarta, imaš preveliko željo, preveč zahtevaš sam od sebe, se po navadi slabo konča. Sploh pri športu, kjer psiha igra tako pomembno vlogo. Kar se tiče te, se mi lahko primerjamo s skakalci, ki morajo v tistem hipu na odskočni mizi absolutno sproščeno odriniti v pravilno smer. Pri nas je isto, na strelišču moraš v trenutku preklopiti iz agresije, ki jo potrebuješ v teku, in v popolni mirnosti oddati tistih pet strelov. Če je želja prevelika, isto kot pri skakalcih, se pojavi zakrčenost. Pri njih skok ni dober, pri nas pa streljanje ni izvedeno tako, kot je treba. Žal je od lanske sezone v teku malo padel, bil je tudi precej bolan v januarju in glede na to, da je starejši tekmovalec, je tudi regeneracija po bolezni zanj težja. Mogoče je bila napaka, da je štartal v Oberhofu, ko je že bil malo bolan, potem pa je potreboval toliko več časa, da se je postavil nazaj na noge. Pri teku je pač tako, da če zboliš, se zelo težko vrneš v opravo formo. To ni tako kot kakšen alpski smučar ali skakalec, ki po bolezni hitro spet najde tiste občutke in normalno tekmuje. Pri nas je to cel proces treninga, vse je zelo natančno regulirano ... Pri njem je, kot že rečeno, trajalo precej časa, da je spet prišel v formo in tudi zanj, glede na to, da je blizu Pokljuke doma, upam, da bo zbral voljo in željo za nove vrhunske nastope. Tega je nedvomno sposoben. Vasja Rupnik in Peter Dokl sta se letos izmenjevala v reprezentanci. Kako ste zadovoljni s tem, kar sta prikazala? Rupnik je spet osvajal točke svetovnega pokala, Dokl pač ne ... Kar se tiče Vasje, je napredek počasen, ampak obstaja. Se pravi, da je vsako leto malo boljši, predvsem v streljanju, tekaško drži podobno raven ves čas. Trudimo se, da bi 'spravil noter' še kakšne pol minute. Zanj je značilno, da kadar naredi resnično izreden tek, takrat najslabše ustreli, kadar pa teče pa slabše, pa strelja bolje. Najti je treba to sinergijo teka in streljanja, da bo takrat, ko odlično strelja, tudi odlično tekel. Je pa na vsak način pomemben za ekipo, to je ne nazadnje dokazal tudi v štafeti na svetovnem prvenstvu. Končno! Glede na to, da je osvojil mednarodni razred, mogoče lahko razmišlja tudi o tem, da bi spet pridobil status vrhunskega športnika, da bi se mu socialno stanje malo izboljšalo. Verjamem, da bo nadaljeval, tudi njegova želja je ta, upam le, da bo nadaljeval s tem zanosom, postati čim boljši.

Peter Dokl pa je z državnim naslovom prilepil nekakšen obliž na sezono ... Za Patra je treba povedati, da je poleti izgubil skoraj dva meseca treninga. V tisti fazi, ko se trenira največ, je imel poškodbo kolena. Precej nadležno, zaradi bolečin praktično ni mogel delati nič. Če samo primerjamo njegovih 560 ur treninga teka v tej sezoni in 650 ur strelskih … Še za ženske razmere je opravil malo ur. Ravno tista dva meseca v najhujšem obdobju, ko se trenira največ, dnevno po par ur, sta mu zmanjkala. Glede na to, da je imel tam izpad, se je vedelo, da bo zelo težko začel kakovostno na uvodu v sezono. V svetovnem pokalu smo mu dali priložnost samo na individualnih tekmah, ker je odličen strelec. Na svetovnem prvenstvu je bil končno v solidni formi, ko je pomaga štafeti in tudi v 20-ki nastopil solidno. Ta rezultat nam je prinesel kar dobre točke v pokalu narodov in tudi to nam je konec koncev omogočilo, da imamo drugo leto kvoto petih tekmovalcev. Zdaj na koncu sezone je bil sproščen, skozi zimo je treniral dobro in to je dober obet za naprej. Nanj računamo, tudi sam ne razmišlja, da je bilo karkoli narobe, zaveda se, da ga je pomanjkanje treninga oddaljilo od tistega želenega napredka. S kakovostnim treningom bo, glede na to, da je odličen strelec, bo za ekipo in zase še delal rezultate, ki nam bodo prinašali veselje.