Uroš Zorman: Mi, "Balkanci", se nikdar ne bojimo

Rokometaš, za katerim je 27 pomladi, še ni okusil slasti lige prvakov, prva preizkušnja pa ga čaka v nedeljo, ko si bo njegov Ciudad Real v španskem obračunu s Portlandom San Antoniem, poskušal priigrati polfinalno vstopnico. Iz Celja je odšel v želji, da se dokaže v tujini, svoj drugi poskus v Španiji je začel briljantno in suvereno. A poškodbe pač pridejo. Sam pravi, da ni 100-odstotno pripravljen, potrebuje stik z žogo in pravo igro. Predvsem to bo iskal v zadnjem delu sezone, na veličastno vrnitev pa računa prihodnjo sezono.

Po petmesečni odsotnosti ste se v torek vrnili na rokometno igrišče na tekmi španskega prvenstva z Valladolidom. Je poškodba torej pozabljena? Zelo sem si želel igrati, a po tako hudi poškodbi nisem 100-odstotno pripravljen. Po tej tekmi sem čutil bolečino v kolenu. Nikakor ne morem reči, da je to prava pripravljenost. Posledice bodo verjetno očitne še nekaj časa.

Treninge pa vendarle normalno opravljate že dlje časa … Že vse, odkar sem se vrnil v Španijo (januar, o.p.), ves čas treniram z ekipo, za nameček z enakimi obremenitvami kot ostali. Tekma je nekaj povsem drugega kot trening. Tam ni polnih obremenitev, na tekmi pa so, zato je vprašanje, kako bo koleno reagiralo. Še vedno se mi nabira voda v kolenu, zato moram dva dni počivati.

V nedeljo vas čaka povratna četrtfinala tekma lige prvakov brez Talanta Dušebajeva na igrišču, kjer je v tem času zamenjal vas. To pomeni, da vas čaka 60 minut igranja? Bomo videli. Odvisno od tega, kakšno taktiko bodo pripravili v Portlandu. Del bremena bo zdaj ob odsotnosti Dušebajeva zagotovo padel name. Vprašanje pa je, koliko časa lahko zdržim. Računam na kakšnih 20 ali 30 minut. Zato, da koleno spravim v "normalno stanje", bom po mojem potreboval še nekaj časa ter precej igre in stika z žogo.

Kako ste doživljali prvo četrtfinalno tekmo v domači dvorani, ko so vaši soigralci padli že v globoko krizo, a se nato pobrali? Bilo je zelo težko, še težje pa, ker sem bil "obsojen" na klop za rezervne igralce. Nemočen si, ne moreš pomagati, pa bi rad. Prvi polčas sm odigrali zelo slabo ter zaostajali že za šest zadetkov, v drugem pa se zmagoslavno vrnili. V drugem delu je bila igra vrhunska. Tako v obrambi kot napadu so moji soigralci igrali fenomenalno.

Bo 5 zadetkov prednosti v Pamploni dovolj za polfinale? Bistveno je, da v Pamplono ne gremo branit prednosti, temveč odigrat svojo igro. Merimo na zmago.

S Portlandom ste v njegovi dvorani v tej sezoni že izgubili. V 10. krogu lige Asobal, ko je bilo 29:32. Je čutiti kakšen strah? Pri nas, "Balkancih", straha nikoli ni, mislim pa, da tudi ostali nimajo kakšnih posebej čudnih občutkov. Zagotovo bodo odločilne uvodne minute, v katerih moramo igrati na vso moč in morda že na začetku narediti razliko. Je pa res, da lahko na obeh straneh odloča tudi psihična moč igralcev.

Tekmo bosta sodila slovenska sodnika Repenšek in Požežnik. Se s tem kaj obremenjujete? Niti malo. Sodniki ne igrajo nobene vloge, za nas, Slovence, bo drugače le to, da bomo z njima lažje komunicirali (smeh). Ne moreta pa imeti nobene vloge na potek igre. Sta profesionalca in znata "piskati" takrat, ko je potrebno.

Še to, Ciudad Real je po letu 2003 vaša druga španska izkušnja. Je boljša od prve?

Zelo sem bil vesel, ko sem prišel v Ciudad Real. Takoj sem se "vklopil" v ekipo, vsi so me toplo sprejeli. Počutim se res dobro. Žal je po solidnem začetku prišla huda poškodba, ki mi je nekoliko prekrižala načrte. Zdaj sem namreč spet na začetku ali bolje rečeno v "minusu". Želim si, da bi v drugem delu sezone našel svojo formo ter se počasi spet priključil moštvu. Ne morem obljubljati spektakularnih nastopov, upam pa, da se drugo leto vrne pravi Uroš.