Tone Vogrinec: Brez denarja ni konkurenčnosti

Ko vas je IO OKS potrdil za vodjo delegacije, ste izjavili, da gre za vrhunec oziroma krono kariere. Ali v tem duhu tudi odštevate dneve do otvoritvene slovesnosti? V športnem življenju sem doživel kar nekaj vrhuncev. Vodenje olimpijske delegacije je nekaj posebnega. Zame je to povsem nova vloga. Ponujeni položaj sem sprejel kot izziv in priznanje v enem. Bil sem tudi nekoliko presenečen. Vsekakor pa se veselim tega velikega dogodka. Olimpijske igre v Vancouvru bodo zame že desete. Menim, da bo to kar dovolj.

Vancouver in Whistler dobro poznate, hkrati pa olimpijske izkušnje kopičite že vse od leta 1976. Kakšne igre lahko pričakujemo februarja v Britanski Kolumbiji? Prepričan sem, da bodo igre dobro organizirane, tako kot tudi vse poletne in zimske igre v zadnjih letih. Vseeno pa vse vendarle ni v rokah organizatorjev. Za Vancouver je zaradi vplivov s Pacifiškega oceana značilno izjemno nestabilno vreme. Nekoč sem bil tam pomladi, torej v bolj prijetnem času, a sem vseeno zaman čakal na jasno vreme. Mesto sem zato preimenoval v 'rain-couver' (rain – dež, deževje, op. p.). Tudi Whistler je znan po obilnem sneženju, megli in vetrovih. Druga skrb pa je povezana z uspešnostjo slovenske olimpijske reprezentance. Predvsem stanje v alpskem smučanju ne vliva pretiranega optimizma, saj izstopa le Tina Maze, ki je vrhunska tekmovalka. Bojim se grenke rezultatske pilule.

Dotaknili ste se stanja v slovenskem alpskem smučanju. Gre vzroke iskati izključno v finančni stiski ali pa bi si kakšno kritično opazko zaslužili tudi strokovni in vodstveni kadri? Ključni problem je skromna izbira. Ni širine. Predvsem pa ni mladih. Prav gotovo je vse to povezano tudi z denarjem. V prvi fazi gre za denar staršev, ki otroke usmerjajo v šport. Vse manj je tistih, ki se odločajo za zimske športe, saj so slednji predragi. Odločajo se za cenejše športe. Še bolj skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da mladi čas preživljajo pred računalniki in v diskotekah. V drugi fazi pa je problematičen denar, ki se namenja neposredno vrhunskemu športu oziroma smučanju. Brez denarja na svetovni ravni ni konkurenčnosti! Žal se v alpski blagajni ne najde niti 'skromnih' 1,4 milijona evrov. Pokrovitelji ne podaljšujejo pogodb. Ne gre le za smučanje. Podobno je tudi v drugih športih. To sem napovedoval že pred leti. Slovenija je sicer športno izjemno razvita država, a tega nismo sposobni vzdrževati. Imamo premalo sredstev. Podjetja ne plačujejo prispevkov za svoje delavce. Mar mislite, da bodo denar namenjala športu in kulturi? Kriza se šele začenja. Slovenija se bo morala na državni ravni odločiti za športe, ki bodo deležni podpore za razvoj na vrhunski stopnji. Ostali se bodo morali zadovoljiti z amaterstvom in rekreacijo. Lahko povem, da smo pred desetimi ali petnajstimi leti razpolagali s podobnimi zneski, kakršne naj bi imeli letos na voljo 'alpinci'. Verjetno veste, da so se stroški drastično povečali, denarja pa je manj.

Ostanimo pri zbiranju denarja za alpske discipline, saj to področje kot dolgoletni prvi mož sklada in nato poslovni direktor zelo dobro poznate. Gre v tem primeru za nespretnost vaših naslednikov, pretirano športno razpršenost na državni ravni ali pa za usodne vplive gospodarske krize? Ne gre le za alpsko smučanje. Vsi športi imajo manj denarja. Res pa je, da smučanje ni poceni. Plavalci lahko stanujejo doma in trenirajo v domačem mestu. V našem športu to preprosto ni možno. Treba je plačevati treninge na ledenikih, dolge poti, nastanitve, letalske vozovnice, priprave na južni polobli … Če potegnemo črto, pridemo do spoznanja, da lahko s proračunom 1.400.000 evrov financiramo le del tega programa. Delno se to rešuje s samofinanciranjem, torej ukrepom, ki bi bil pred leti nekaj povsem nepojmljivega. Ocenjujem, da bi alpsko smučanje za konkurenčno delovanje potrebovalo vsaj 2.5 milijona evrov. Ne pa načrt v višini 1,4 milijona in realizacijo v višini približno 1,1 milijona.

A cilj v Vancouvru ostaja medalja. V četici, ki vam bo sledila ob vstopu v olimpijsko areno, bodo ob Mazejevi še Petra Majdič, Saša Farič, Robert Kranjec … Obeti torej vendarle niso tako črnogledi? Vsi stavimo na tekačico Petro Majdič, odlično tekmovalko v športu, ki je v svetu izjemno razvit. Skoki so sila nepredvidljivi, a verjamem, da lahko Robi Kranjec poseže v sam vrh, pravo formo pa ujame še kdo. Tudi v biatlonu so naši tekmovalci sposobni vrhunskih uvrstitev, a le ob dobrem streljanju. Smučarka prostega sloga Saša Farič bo imela močno konkurenco, predvsem pa gre za mlado disciplino, zato so napovedi nehvaležne. Z nami bosta še umetnostna drsalca, ki bi navdušila že s finalom. Morda lahko računamo še na kakšno presenečenje, čeprav sem zagovornik teze, da lahko dobre rezultate pričakujemo le od tistih, ki so navduševali že pred igrami.

ZOI 2010 - labodji spev Toneta Vogrinca v vlogi športnega funkcionarja? Iz športa sem se pravzaprav umaknil že pred štirimi leti. Funkcionarsko delo opravljam še naprej. Vedno bom pripravljen pomagati. Tudi v mednarodnih krogih ostajam aktiven. Sem član izvršilnega odbora za alpsko smučanje pri FIS. Morda se bom prihodnje leto odločil za nov mandat. Jasno pa je, da se želim v zadnjih letih svojega življenja ukvarjati še z drugimi področji.

Prav gotovo pa ste zadnjo besedo rekli pri Fundaciji za šport, kjer ste bili predsednik sveta. Zgodba je nedavno prejela sila negativno konotacijo. Veliko je bilo strupenih medijskih puščic, tarči pa nekdanji direktor Gregor Jurak in vi. Komentar? Takšnih umazanij nisem pričakoval. Nova garnitura me je šokirala. Desetletje sem delal kot predsednik. Prav toliko časa je fundacija prebijala led in dosegala dobre rezultate. Odšel sem brez slehernega evra odškodnine. Danes pa osebe, ki so bile politično nastavljene, napadajo gospoda Juraka. Zanj trdim, da je bil moj najboljši sodelavec na področju športa. To je 'svinjarija'! Boli me nepoštenost. Navedel bom zgolj en primer. Res je, da je v zakonu pisalo, da je direktorsko mesto neprofesionalno. Nikjer pa ni pisalo, da mora direktor delati povsem brezplačno. Trdim, da ne bi nihče opravljal polnega delavnika brez kakršnegakoli plačila. Prva poteza novega direktorja (Drago Balent, op. p.) pa je bila zagotovitev plače, ki je presegala Jurakovo. Hkrati si je ustvaril položaj nedotakljivega. In prav ta direktor nato napada Juraka, ki je za manj denarja delal bolj korektno in bolj učinkovito. Tega preprosto ne razumem, trdim pa, da za vsako zadnjico raste šiba.