Tako blizu, a tako daleč

Na gostovanjih, kakršno je bilo denimo istanbulsko pri turškem košarkarskem velikanu, so bili košarkarji Uniona Olimpije v preteklih sezonah obsojeni na visok poraz, njihovi navijači pa na brezvoljno in povsem brezsrčno predstavo svojih ljubljencev.

Dostojen odpor Efes Pilsnu, premoč v številnih odsekih tekme in boj za nov par točk vse do zadnjih minut bi torej zlahka ocenili za uspeh. Če bi sleherno predstavo ljubljanskega evroligaša ocenjevali skozi prizmo nekonkurenčnosti v zadnjih sezonah in kot olje na že tako močan ogenj prilivali še zapise o nič kaj ugodni proračunski sliki, bi si košarkarji v zeleno-belih dresih že v tem trenutku prislužili venček hvalnic in zadosten nabor izgovorov ob porazih vse do konca sezone.

Navzlic porazu in novim merskim napravam za ocenjevanje evropske uspešnosti pa so si ''zmaji'' v Turčiji resnično prislužili visoko oceno. Namenil jim jo je tudi trener Jure Zdovc, ki se lahko veseli uspešne vrnitev Damirja Markote in Vlada Ilievskega, pravega obraza po jadranski blamaži v Zagrebu in predvsem ohranjanja statusa moštva, ki je ob pravem ritmu trd oreh za vsak evropski klub. Navsezadnje ne moremo prezreti dejstva, da je Efes Pilsen, katerega igralski kader vzbuja nemalo spoštovanja, tokrat zaradi težkega razporeda krvavo potreboval zmago, predvsem pa igra v domači dvorani kot po pravilu nadvse prepričljivo.

Po drugi strani pa je bila Olimpija tokrat v igri tudi za kaj več. Ne le za poraz, nižji od petih točk, s katerim bi bili v prednosti pred moštvom Velimirja Perasovića, temveč tudi za zmago. Po sedaj že skorajda tradicionalno slabšem začetku, ki nedvomno vabi k podrobnejši analizi in iskanju preventivnih ukrepov, so namreč Ljubljančani s pregovorno vztrajnostjo znali vzpostaviti ravnotežje in si pripravili celo nadvse ugodne nastavke za pobeg. A za dosego tega cilja je bilo v igri slovenskih podprvakov premalo potrpežljivosti in preudarnosti. To je Efes Pilsen znal izkoristiti, za nameček pa med lovljenjem dobil tudi samozavestna krila za sklepni del.

V slednjem Ljubljančani niso znali zaustaviti niza metov z razdalje, zaman so iskali odgovore na turški obrambni pritisk že na zunanjo linijo, hkrati pa je do izraza prišel še širši nabor razpoloženih domačih igralcev. Ne smemo prezreti niti turške premoči pod košem, ki je bila očitna predvsem pri neuspešnih ljubljanskih poskusih pridobitve popravnih izpitov po zgrešenih metih. Ob iskanju dodatnih ljubljanskih ne povsem izkoriščenih zmogljivostih velja omeniti še Kevinna Pinkneyja, ki se ni najbolje znašel v igri pod bremenom osebnih napak, medtem ko pa se pri določenih segmentih, denimo prispevku Marquea Perryja, vse bolj poraja vprašanje, ali sploh še lahko govorimo o rezervah.

Zasedba Jureta Zdovca je bila na tretjem evropskem gostovanju torej dokaj blizu novemu presenetljivemu uspehu, a po drugi strani vendarle tudi tako zelo oddaljena. Podobno pravzaprav velja tudi za vstopnico za vstop v drugo fazo najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja. ''Zmaji'' že nekaj časa glasno trkajo na vrata top 16, a v nadvse nepredvidljivi skupini D - zadnji dokaz je zmaga Valencie na gostovanju pri atenskem Panathinaikosu – je še vedno možnih veliko različnih scenarijev.

Če se še enkrat vrnemo k začetni iztočnici primerjav s preteklostjo, je pomembno predvsem dejstvo, da Olimpija napada iz sila ugodnega položaja, predvsem pa ima usodo povsem v svojih rokah. Pomemben trenutek resnice in obenem eden od zrelostnih izpitov jo čaka že prihodnji teden, ko bo v Stožicah gostoval Armani Jeans Milano. Recept za pomembno in verjetno kar ključno zmago je pravzaprav nadvse preprost in že večkrat udejanjen: navdahnjena igra peterke nosilcev, dodatna energijska injekcija Gorana Jagodnika in še vsaj dveh rezervistov ter glasna podpora 13.000 navijačev. Vsaj za slednjo je verjetno že poskrbljeno.