Suad Filekovič: V Mariboru lahko pričakujemo veliko lepih stvari

V Lendavi ste nekoliko težje, in še to z avtogolom Naftinega nogometaša, prišli do zmage, a na koncu štejejo le tri točke … Seveda. Igrali smo proti kakovostnemu tekmecu. Priložnosti so bile na obeh straneh, vendar smo nazadje v nasprotju z nekaj zadnjimi tekmami imeli nekoliko več sreče.

Kako ste zadovoljni z vašo predstavo? Ob dejstvu, da sem zaradi poškodbe izpustil celotne priprave, sem kar zadovoljen. Z ekipo sem namreč začel trenirati šele po prvem krogu drugega dela sezone. Glede na vse lahko rečem, da je dobro. Zaradi nekoliko slabše telesne pripravljenosti pa bo prihajalo do vzponov in padcev. Tega se zavedam.

Pomembno je tudi, da po štirih odigranih tekmah v nadaljevanju prvenstva še niste klonili … Najbolj važna je samozavest, ki jo dobiš z dobrimi rezultati. Začeli smo dobro, vendar je potrebno razmišljati le o vsakem posameznem dvoboju. V klubu so zamenjali veliko igralcev, kar menim, da je pozitivno. Zdaj je vse odvisno od nas. Če bo pristop pravi, tudi uspeh ne bo izostal.

Tekme med Mariborom in Nafto so velikokrat zanimive predvsem zaradi dejstva, ker so številni nogometaši že branili barve obeh klubov … Se strinjam. To je poseben motiv za vse igralce in tega smo se zavedali. Vendar poudarjam, če je pristop pravi, se ne bojimo nikogar. Lahko se zgodi, da se borimo in kljub temu izgubimo, bo pa zato vsaj tekma dobra. V športu je potreben tudi kanček sreče. Lahko si boljši prek celotne tekme, nato pa iz ene polpriložnosti dobiš zadetek in izgubiš.

Ste eden od šestih nogometašev, ki ste v zimskem prestopnem roku okrepili sedemkratne državne prvake. Kaj vas je pripeljalo k štajerskemu ponosu? Hotel sem zapustiti Rusijo, saj tam več nisem našel nogometnega motiva. Lahko rečem, da je pri njih vse skupaj nekoliko drugače. Resda je liga zelo močna, a je veliko tako imenovanih zakulisnih igric – »kuhinje«. Včasih je že vnaprej določeno, kdo more igrati in tako naprej. Dolga zgodba, skratka. Proti temu seveda ne moreš nič, lahko si za dva razreda boljši in ne boš dobil priložnosti. Kjer je veliko denarja, je tudi veliko različnih interesov. Nisem se več videl v Samari oziroma pri tamkajšnjem klubu Krilja Sovjetov, zato sem hotel zamenjati moštvo. V tem trenutku sem se tudi poškodoval in pred mano je bila odločitev o tem, ali bom sedel ali pa igral. Jasno, prevladalo je slednje, zato sem si žele prestopiti v klub, v katerem bi znova dobival priložnost. Prišlo je do stika z Zlatkom Zahovičem in o sodelovanju sva se dogovorila v dveh minutah. Nenazadnje imam v Mariboru tudi družino.

Kam na lestvici bi uvrstili prenovljeno ekipo Maribora? Realno za Maribor šteje le prvo mesto. Za uvrstitev naše ekipe pa je vse odvisno od nas samih. Ko sem odhajal iz kluba, je bilo vse, kar je nižje od četrtega mesta, nesprejemljivo. Vendar je v teh letih prišlo do nekaterih sprememb, počasi pa se znova in zanesljivo vračamo proti vrhu. Ne morem pa govoriti o uvrstitvi na lestvici, ker ne poznam vseh ekip dovolj dobro in bi bil morda kdo užaljen.

Že pred leti ste bili član "vijoličnih". Kakšna je primerjava med sedanjim in tedanjim Mariborom? Nekdaj, ko je mariborski klub doživljal razcvet, smo imeli precej več izkušenj. Ekipa se je sestavljala tri do štiri leta. Ko se nam je vse "poklopilo", je prišla tudi liga prvakov. Takrat je bil Maribor na vrhuncu, vsi so si želeli priti v klub, bil je tudi denar, kar je velik faktor v današnjem profesionalizmu. Nato se je vse obrnilo in ne vem točno, kakšen je razlog za to. Vem pa, da se klub pobira in ponovil bom besede takratnega predsednika, gospoda Jagodnika: 'Maribor je prvak, je bil in bo prvak'. Če se bo sedanje delo nadgrajevalo, lahko pričakujemo še veliko lepih stvari. Ne smemo pa si metati peska v oči in dajati preveč evforičnih izjav. Če nam ne bo uspelo drugo leto osvojiti naslova prvaka in v Evropi ponovno dosegati dobrih rezultatov, pa se bo to pač zgodilo kasneje. Enkrat bo, ker ljudje imajo vizijo.

V Mariboru se je s prihodom Zlatka Zahoviča marsikaj spremenilo. Do kam lahko seže klub ob podobnem nadaljevanju čez tri ali štiri leta? Ogromno se je spremenilo. Potrebno je imeti pogled, usmerjen v prihodnost. Zlatko je bil nogometaš v močnih evropskih klubih s tradicijo in ve, kako se v njih dela. To je edina prava pot. Že, če vzamemo za primer revijo o NK Mariboru, ki je nedavno izšla. To ima vsak evropski klub, je promocija in dokaz, da se v klubu gleda z drugimi očmi. Gre za majhne stvari, ki so se spremenile in se nato združijo v celoto. Tudi takšne malenkosti pripomorejo do rezultatov. Maribor v obdobju štirih let vidim v vrhu slovenskega nogometa. To je moje mnenje in želja. Tudi nastopi v Evropi niso več slučajnost. Vidim, da se je začela tudi reorganizacija mladinske šole, tudi to je velika rezerva. Brez dobrega zaledja se namreč ne da veliko narediti. Če bo vse potekalo, kot je zastavljeno, lahko v prihodnje pričakujemo tudi uvrstitev v pokal UEFA. Liga prvakov pa je kljub vsemu še nekoliko predaleč, saj gre za zaprto združenje bogatih klubov. Osnova vsega so dobri temelji, ki se sedaj zidajo.

Nekaj časa ste bili tudi v tujini. Kašni so vaši vtisi iz Grčije, Hrvaške, Belgije in Rusije? Dobra izkušnja je bil Hajduk. Takrat sem se prvič preizkusil v tujini in spoznal, da se izven naših meja ne cedita med in mleko. Vse je nekoliko drugače, niso le sanje o milijonih, kakor razmišljajo naši mladi nogometaši, ko si želijo za vsako ceno oditi. Tega ni in ne obstaja, uspeva le res res najboljšim igralcem. Je le velika borba, moraš pa biti vsaj 20 odstotkov boljši od domačega igralca. Slednji so vedno zaslužni za zmage, tujci pa za poraze. Spoštovanje si v tujini lahko zaslužiš le s pravim odnosom do dela, kakovostjo, ob tem pa je potrebno imeti še veliko potrpljenja, če ne se kaj hitro vrneš domov.

Je vaša želja še vedno tujina? Moja želja je povezana z družino. Star sem 29 let in potrebno je razmišljat o prihodnosti, saj ne bom mogel večno igrati. Tujina da, vendar ne za vsako ceno. Zakaj pa ne bi ostal tudi v Sloveniji?

Dvanajstkrat ste zaigrali tudi za slovensko izbrano vrsto. Imate še reprezentančne ambicije? Reprezentanca je čast. Če sem med kandidati, sem, če nisem, pač nisem.

Dobro poznate tudi selektorja Matjaža Keka. Menite, da je on pravi človek za selektorja? Brez komentarja.