"Stres je kot cement, ki danes pritiska na vse ljudi"

Mitja Lukša Florjančič s svojo energijo pomirjevalno vpliva na ljudi, njegove roke oziroma dotik pa to energijo vlivajo v telo njegovih strank. Dvaintridesetletni Ljubljančan je maser in član športno-humanitarnega društva Vztrajaj – Never give up, ki se ukvarja z organizacijo in izvedbo številnih humanitarnih dogodkov, zbiranjem zamaškov in podobno, kar mu je, kot pravi, v življenju dalo nov zagon.

Te dni mineva teden dni od konca akcije Srce Sloveniji. Glavni motor projekta je bil Matej Markovič, a je sam večkrat poudaril, da brez ekipe tega projekta, še manj pa njegove uspešne izvedbe ne bi bilo. Akcija je trajala pet dni in še del šestega dne. Ste tudi vi po koncu potrebovali čas za regeneracijo?

Da, pa sem ga res. Kljub temu da se je akcija končala že v soboto, sem pravi šok doživel šele dan pozneje, ko sem si ogledal prispevek o imenu tedna, kjer so predstavljali Mateja in njegovo zgodbo. Kar solze so me oblile. Verjetno je bil pred tem adrenalin tako močno prisoten, da še nisem dojemal vsega, kar se nam je dogajalo.

To se mi zdi precej zanimivo, saj me je lani sesulo v trenutku, ko se je akcija po treh dneh na Pokljuki končala, ne "šele" dan zatem.

Vas je lanska dogodivščina lahko pripravila na to, kar vas je čakalo letos? Akcija je bila še daljša, še več kilometrov ste morali pustiti za seboj, vsi skupaj.

No, lahko rečem, da sem se kar dobro zavedal, da gremo v projekt, kjer bo treba biti vse dni tisočodstoten.

Pa ste v fazi, ko ste se pogovarjali o tem, kaj Matej Markovič namerava, izrazili kak pomislek? Se vam je zdelo, da je to vendarle preveč zahtevno, preveč brutalno za organizem?

Mateja poznam že dlje časa in vse, česar se v športnem smislu loteva, gre v ekstrem ali pa vsaj visoko nad povprečje. V projekt Srce Sloveniji sem verjel od vsega začetka. Če ne bi, ne bi niti sodeloval. Povsem sem se posvetil projektu.

V petih dneh, kolikor smo bili na poti, sem spal približno tri ure. Tudi ko je Matej počival, dvakrat je imel približno ure premora, sem delal. Masiral, treba je bilo sprostiti mišice, narediti raztezanje, na koncu smo si pomagali še z napravo tens, ta izvaja elektroterapijo, ki, po domače rečeno, nekoliko pregnete mišice. No, ker pa je bil Matej precej utrujen, je prosil, naj ga raje masiram z rokami.

Pri takšnih ekstremnih podvigih verjetno ne gre samo za to, da maser obvlada tehnike masiranja, temveč je precej teže tudi v besedi. Da zna maser najti pravo besedo, da je na nek način tudi psiholog. Je to pomemben del vašega dela?

Da, Matej Špehar je celo izjavil, da sem bil Mateju vseh pet dni kot varuška, je pa res, da je veliko pripomoglo tudi to, da je bila zraven Matejeva "deklca" (Matejevo dekle Lana – op. a.), kar je bil brez dvoma dodaten motiv.

Res je tudi, da Mateja že tako dobro poznam, da natanko vem, kaj mu moram reči, da bo beseda padla na plodna tla. Mislim, da delujeva vzajemno.

Je to vedno prijazna beseda ali pa je treba občasno tudi povzdigniti glas?

Pri Mateju ni nikoli treba povzdigovati glasu ali se pretirano vznemirjati. Če povem samo to, da me je med akcijo spraševal, ali sem lačen, ali se je ekipa najedla, me pošiljal, naj grem počivat, in podobno, potem mislim, da sem povedal dovolj. Ves čas mu je bilo treba dopovedati, da smo mi tam zaradi njega, ne on zaradi nas. Naj poskrbi zase, ne za nas.

Kakšne besede najbolj vžgejo v takih trenutkih?

Naj to ostane skrivnost (smeh, op. a.).

Matej je večkrat dejal, da ste kot čarovnik. V vsakem trenutku ste bili zraven njega.

Da, pomembno je bilo, da sem bil vedno zraven. Pa če samo zato, da sem mu dal majico ali da sem ga malce "pregnetel", zadostovalo je. Samo da začuti dotik. Ker, kot vedno pravijo, moč dotika ti daje voljo do življenja in svobodo gibanja, zato spoštujmo vse ljudi. In to je absolutno res.

Ste se na Srce Sloveniji kaj posebej pripravljali? Matej ni imel preveč časa, bolj se je zanašal na glavo.

Še nekaj dni pred odhodom nisem bil povsem prepričan, ali naj sploh grem. Šele sredi tedna, na dan, ko smo imeli novinarsko konferenco, sem vedel, da si želim biti zraven.

Priznam, da sem pred takšnimi stvarmi vedno izredno živčen, čeprav mi vsi vedno govorijo, kako sem lahko hladen kot špricer. Pa nisem. Vsaj tisočkrat preverim, ali imam s seboj vse, kar potrebujem. Tudi letos sem kar nekajkrat vse stvari zmetal iz nahrbtnika in jih zložil nazaj.

S seboj sem vzel ogromno stvari, od kineziotejpov do ventuz oziroma vakumskih pripomočkov, raznih krem in domačih zelišč, tudi masažno mizo, čeprav sem jo uporabljal le dvakrat, in celo sok rdeče pese, ki sem ga dan pred odhodom izdelal sam. Ko ga je zmanjkalo, smo ga kupili v trgovini, pa je Matej izjavil, da se z mojim ne more primerjati (smeh – op. a.)

Kako ste se sicer vi znašli v maserskih vodah? Kakšna je vaša pot?

Po poklicu sem športni maser. Prvotno sem opravljal refleksoterapijo (refleksno masažo stopal – op. a.), saj vse terapije, ki jih opravljam, temeljijo na tem, da začnem pri stopalih. Vemo, da je stopalo odraz vsega telesa oziroma njegov mikrokozmos.

Občasno se mi kdo smeji, češ, boli ga vrat, jaz pa se ukvarjam s palcem na nogi. Logično, tam so cone za vrat.

Opravil sem več tečajev in nacionalno poklicno prekvalifikacijo, kjer sem pridobil naziv maser refleksoterapevt. Šolal sem se na Higeji v Ljubljani.

Za delo maserja me je navdušila Nežka Poljanšek (dolgoletna maserka Tine Maze, op. a.), ki je včasih delala v našem salonu in s katero se poznava že vrsto let. Še iz časov, ko sem k njej hodil na terapije. Vzpostavila sva lep prijateljski odnos, danes pa drug k drugemu hodiva na masaže oziroma terapije. Pomaga mi z nasveti, tudi pri prvi izvedbi akcije Srce Sloveniji mi je priskočila na pomoč.

Pravi, da imam pristop, zaradi katerega se ljudje pri meni počutijo dobro. Meni je bilo tako ali tako od nekdaj v veliko zadovoljstvo nekomu pomagati. Ni boljšega občutka kot to, da te nekdo, ki je bil pri tebi na terapiji, čez nekaj dni pokliče in se ti zahvali.

Kako ste sploh začeli masaže? Vemo, da se frizerji učijo na modelih, kdo so bili vaši modeli?

Pred leti, ko sem treniral nogomet, sem vadil na prijateljih iz nogometnih krogov. Na začetku mi je vsak dal vedeti, češ, ti me pa že ne boš masiral, ker me v taki vlogi niso bili vajeni, potem je tudi to lepo steklo.

Imate danes redne stranke?

Da, atlet Žan Rudolf je pri nas kar reden gost. Marsikdo ga je zaradi astme že odpisal, a je pred dnevi postavil nov državni rekord in dokazal, da tudi astma ni ovira za vrhunske športne dosežke. To je zame povratna informacija, da delamo dobro.

Tudi Maruša Mišmaš je bila večkrat pri nas, sicer pa moj salon večinoma obiskujejo povsem običajni ljudje z različnimi težavami.

Kaj je najpogostejša težava, zaradi katere vas obiščejo?

Zadnje časa opažam, da stres. Zdi se mi, da je kot cement, ki pritiska na vse ljudi. Niso več prepričani, kako in kaj, to jih dolgoročno ubija. Posledice tega so raznorazne bolezni in nepravilnosti pri dihanju. To pa je najpomembnejše. Če ne dihaš pravilno, s tem zablokiraš vse telo.

Ali v večini primerov k maserju pridemo prepozno? Ko so težave že kronične, ko je treba že zdraviti, ne samo preprečevati?

Ljudje pridejo takrat, ko so stvari že res na meji kritičnega. Zelo majhen odstotek ljudi redno vlaga v svoje telo. Sam vedno pravim, da je to naložba, za katero ne sme biti škoda denarja.

Če vsako leto zamenjamo gume in peljemo avto na generalni servis, potem moramo generalni servis opraviti tudi na svojem telesu. Mu dodati nekaj tekočine oziroma energije, da "vozi" dalje.

Ko bolezen oziroma zakrčenost telesa napreduje do skrajne mere, je telo težko še kdaj spraviti v prvotno stanje oziroma je za to potrebnih toliko več terapij.

Vemo pa, da bi ljudje takrat dali vse, samo da bi bili spet zdravi. In takrat se pojavi težava.

Zakaj?

Ker je v Sloveniji na področju alternativne medicine ogromno šarlatanov, to pa na prave maserje in fizioterapevte meče slabo luč.

Vsak mora opravljati svoje delo. Tako zdravnik, maser, tudi fizioterapevt. Sam nikoli ne postavljam diagnoze. Svojim strankam vedno rečem, naj grejo naprej k zdravniku, na slikanje, da vemo, kako in kaj, potem pa lahko začnemo terapije. V nasprotnem primeru tvegamo kontraindikacije.

Ne moreš na primer masirati strgane mišice. To je tako, kot če bi v živo rano tiščal prst.

Kaj je glavna razlika med fizioterapevtom in maserjem?

Fizioterapevti delajo razgibalne vaje, ljudem pomagajo, da se po raznih nesrečah vrnejo k tekočemu gibanju, medtem ko gre pri masaži za sproščanje mišic in mišičnih tkiv, za sprostitev telesa, poleg tega mora vsak maser dobro raztezati in podobno.

Ko se gremo masirat k Tajkam in podobno – to je zdaj zelo laično rečeno – je enako?

(smeh) Vedno pravim, da bi vsak družinski član moral obvladati eno masažno tehniko. Če ne drugega, vsaj za samopomoč. Tako na primer že na slikah starih Egipčanov lahko vidimo, kako masirajo drug drugega. Že oni so si bolečine lajšali s pritiski.

Poznamo več vrst masaže in vsaka je za nekaj dobra. Kar zadeva športno masažo, poznamo pripravljalno masažo, regenerativno, masažo med aktivnostjo in podobno. Razlikujejo se tudi po intenzivnosti … Skratka, treba je vedeti, kaj delamo.

Ni bistvo v tem, da nas nekdo samo boža, da zaspimo, meni večkrat rečejo, da na mojih masažah boli "kot pri norcih", ampak tako je. Če pride športnik z nabitimi kvadricepsi, je logično, da ga bo bolelo. Treba je razbiti vozle, iztisniti ven mlečno kislino in pripeljati svežo kri. Tako bo mišica spet mehka, športnik pa nazaj v pogonu.

Ste kdaj delali v športnih klubih, reprezentanci?

Ne, za zdaj še, se pa tega ne bi branil. Čakam na ponudbo (smeh, op. a.) Počasi. Vsak dan napredujem in se učim, verjetno se bom izšolal še za izvajanje manualne terapije, ki je približek fizioterapiji.

Rad delam, kar delam, in to delam s srcem. Če nekaj čutiš in delaš po občutku in s srcem, potem je to dobitna kombinacija. Raje zmasiram dve stranki na dan in tisti dve dobro. Reklama od ust do ust je, kot vemo, najboljša.