SiolNET. Sportal Sportal +
2,70

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Dosanjal 11 let stare sanje - Deca Ironman

Matej Markovič, Superman, ki si to nikoli ni želel biti #intervju

2,70

termometer

Matej Markovič DECA Ironman
Foto: Facebook

Na današnji dan pred natanko 14 dnevi je Matej Markovič, predsednik humanitarnega društva Vztrajaj – Never give up, znan po svojih ultra vzdržljivostnih projektih, ki vedno nosijo humanitarno noto, končal najtežjo tekmo v svojem življenju. DECA ironman, sestavljen iz desetih ironmanov. "Več ko ima pot trnov, bolj ko je naporna, bolj si vesel, ko dosežeš cilj. Cilj, ki ga dosežemo z levo roko, izgubi svojo vrednost," poudarja ob tem.

Deca Ironman je sestavljen iz desetih ironmanov:

38 kilometrov plavanja,

1.800 kilometrov kolesarjenja in

422 kilometrov teka.

Želja po končanju Deca Triatlona, desetkratne porcije običajnega ironmana, je že več kot desetletje gorela v vas. Kaj vas je ob tem tako prevzelo?

Posebna torta ob koncu neverjetnega vzdržljivostnega projekta. Posebna torta ob koncu neverjetnega vzdržljivostnega projekta. Leta 2006 sem v reviji o triatlonu prvič prebral članek o tem. Prevzele so me fotografije triatloncev s po eni strani izmučenimi, po drugi pa zadovoljnimi obrazi. To je bil tudi razlog, da sem se odločil za triatlon in si zadal cilj, da bom enkrat tudi sam izvedel ta projekt.

Do zdaj te priložnosti nisem imel. Ali se mi finančno ne bi izšlo ali kakorkoli drugače. Deca je bil običajno organiziran v Mehiki, tokrat pa so ga izvedli v Švici (Swissultra) in zdelo se mi je, da bi to priložnost lahko končno izkoristil.

Po eni strani sem bil letos po fizični plati najslabše pripravljen – najbolje bi bilo to izvesti pred osmimi leti, ko sem bil fizično na vrhuncu –, po drugi pa sem trenutno mentalno najmočnejši. Tudi v zasebnem življenju so se mi sestavile vse domine …

Desetkratnega Ironmana, ki ga je letos gostila Švica (Swissultra), se je udeležilo 12 tekmovalcev in štiri tekmovalke. Markovič je s časom 240 ur, 59 minut in 53 sekund zasedel šesto mesto. Desetkratnega Ironmana, ki ga je letos gostila Švica (Swissultra), se je udeležilo 12 tekmovalcev in štiri tekmovalke. Markovič je s časom 240 ur, 59 minut in 53 sekund zasedel šesto mesto. Foto: Facebook

Za predstavo, letos sem na primer opravil zgolj 1.500 kilometrov na kolesu, ne tekmi me je čakalo 1.800 kilometrov, preplaval sem vse skupaj 35 kilometrov, na tekmovanju smo plavali 38 kilometrov, edino tekaško sem dosegel razdaljo, ki me je čakala na tekmovanju. Torej 422 kilometrov.

Glede treninga sem bil zelo podhranjen, hkrati pa še nikoli nisem bil tako psihično močan in prepričan, da mi bo to uspelo. To je bila ena redkih tekem, na kateri niti za trenutek nisem razmišljal, zakaj to sploh počnem, ali da bi celo razmišljal o odstopu. Bil sem res neizmerno močan in kakorkoli se bo to čudno slišalo, z užitkom sem doživljal teh deset dni.

Kljub stalnim vremenskim nevšečnostim … Kako moteče so bile neprestane bolečine?

Začelo se je že pri plavanju, z bolečinami v rami, se nadaljevalo na kolesu, kjer sem preživel štiri dni. Pojavila se je odrevenelost prstov, roke in zapestja so postajala vneta, vrat, zadnjica … To so bolečine, ki odidejo in grejo. Je pa res, da ko razbremeniš eno stvar, obremeniš drugo in te začne boleti nekje drugje.

Tekmovalci so morali preplavati 760 50-metrskih dolžin v bazenu. Tekmovalci so morali preplavati 760 50-metrskih dolžin v bazenu. Foto: Facebook

Najtežje je bilo pri teku, ko sem nekajkrat res moral pošteno stisniti zobe in iti čez res neprijetna obdobja bolečine. Ampak vsi smo se spopadali z istimi težavami in če imaš za seboj že več podobnih projektov, potem veš, da bolečina pride in gre, na to se je treba pripraviti.

Ste bolečino odmislili?

Skušaš jo preživeti. Ko so mi na primer sanirali žulje na podplatu, se mi je v prvih korakih, ko sem stopil na nogo, zdelo, kot da bi bila zlomljena, tako zelo me je bolelo … Potem pa ozavestiš v glavi in gre. Začneš z okornim tekom, ki preide v bolj tekoč tek, hkrati pa bolečina začne pojenjati, saj spremeniš način teka.

Matej Markovič DECA Ironman Foto: Facebook

Kdo vas je spremljal na poti?

Stalno oče in prijatelj Miki, ves čas je bila z mano tudi žena Lana. Vse se je namreč odvijalo v krogu. Najprej smo preplavali 760 50-metrskih dolžin v bazenu, sledilo je 200 krogov po devet kilometrov kolesarjenja – to je bil najtežji del, ker je bila proga speljana ob reki in je na nas stalno pihal veter –, in na koncu še tekaški del, sestavljen iz 340 krogov po 1,25 kilometra.

Morda se čudno sliši, a ti krogi so bili pozitivna stvar. Hitro minejo.

Je rezultat ob tem sploh pomemben?

Ne, vendar imamo vsi v sebi neko tekmovalnost, želimo si koga premagati, zato potihoma morda je. Moj edini cilj je bil, da dirko končam, že zaradi humanitarnega vidika. Še predobro sem se zavedal svoje fizične pomanjkljivosti. Poleg tega je veliko bolje, če se trpljenje konča po desetih namesto po 12 dneh.

Po plavanju jih je čakal kolesarski del. 200 krogov po devet kilometrov. Po plavanju jih je čakal kolesarski del. 200 krogov po devet kilometrov. Foto: Facebook

Markovič je za Swissultra (DECA Ironman) porabil 240 ur, 59 minut in 53 sekund. Med 16 tekmovalci (12 moških in štiri ženske) je zasedel šesto mesto. Kliknite za rezultate.

Koliko so vam lahko pri tem pomagale pretekle izkušnje? Trenutki, ko se vse zdi nemogoče, pa vam jih je uspelo prebroditi … Kateri od preteklih projektov vam je dal največ podlage?

Prav gotovo oba projekta Srce Slovenije 1 in 2 (Markovič in društvo Never give up so zbirali sredstva za nakup šolskih potrebščin, op. p.), ki sta bila Deci tudi glede razdalje najbolj podobna. Tam sem se navadil na štiri, pet dni trpljenja, na različne faze neudobja … Nekaj izkušenj pa sem si prav gotovo nabral tudi na svetovnem pokalu v triatlonu v sezoni 2008/2009.

Humanitarnost je sestavni del vseh vaših projektov. Kaj je bil prvi impulz, zaradi katerega ste sploh zajadrali v te vode, v združevanje humanitarnosti in športa?

Leta 2010 sem se s takratnim sponzorjem dogovoril, da bi ultra triatlon skušal približati Slovencem. Hkrati se mi je porodila ideja, da bi nekaj dobrega naredili tudi za soljudi. Petkratni dobrodelni ironman sicer ni bil tako odmeven, kot bi si želeli, je bil pa dobra odskočna deska za to, kar počnemo danes.

Projekti so se začeli vrstiti eden za drugim. Od Desetih krogov za deset nasmehov, Ruthinega teka, Srce Sloveniji 1 in 2 ... Skozi te projekte je društvo Never give up postalo bolj prepoznavno kot sicer.

In na koncu še tekaški del v obliki desetih maratonov. In na koncu še tekaški del v obliki desetih maratonov.

4.500 evrov za družine v stiski

Med tekmovanjem so zbirali denar za družine v socialni stiski v okviru Zveze prijateljev mladine Ljubljana – Moste Polje. S prostovoljnimi prispevki na njihov tekoči račun so zbrali 4.500 evrov, od tega so štirje donatorji prispevali 1.800 evrov.

Zakaj se je rodil Never give up?

V osnovi zaradi zamaškov, tej akciji smo se priključili s Slovensko vojsko. Skozi ta projekt sem spoznal še več ljudi, ki so bili aktivni na področju zbiranja zamaškov. Dobili smo se na kavi in ustanovili društvo, da bi to lažje peljali naprej.

Že po nekaj mesecih smo tej veji pridružili še eno, ta je zdaj najmočnejša, in sicer športno-humanitarno-prireditveno.

Kdo tvori jedro?

Trenutno smo to Robert Šmid, žena Lana in jaz. Seveda pa nam pri vsakem projektu na pomoč priskoči marsikdo, za zdaj nam prostovoljcev še ni zmanjkalo.

Je to kdaj obremenjujoče? Projekti se vrstijo skozi vse leto …

Je obveznost, a za zdaj smo ji kos. Če veš, da s tem narediš nekaj dobrega, potem to ni težko.

Ruthin tek, tek okrog Blejskega jezera v spomin na pokojno športnico in priljubljeno vrtnarko Ruth Podgornik Reš, je eden najuspešnejših projekt društva Never give up. Ruthin tek, tek okrog Blejskega jezera v spomin na pokojno športnico in priljubljeno vrtnarko Ruth Podgornik Reš, je eden najuspešnejših projekt društva Never give up.

Kateri projekt je bil za zdaj najuspešnejši?

Mislim, da največjo rast beleži Ruthin tek. Morda ima tudi lokacija kaj pri tem. Tudi Deset krogov za deset nasmehov raste. Razlog je verjetno dejstvo, da smo se iz večjih krajev preselili v manjše, kjer lokalne skupnosti bolj dihajo z ljudmi, informacije se hitreje širijo.

Projekta Srce Sloveniji sta sprožila največji bum in najbolj povezala Slovenijo. Upam, da nam uspe prihodnje leto izvesti še Srce Sloveniji 3.


Preberite še:


Zadnje čase se veliko govori o izgorelosti. Čutite, da je kdaj vsega preveč?

Seveda, večkrat. Srce Sloveniji 3 bi morali izvesti že letos, a po Desetih krogih za deset nasmehov preprosto ni šlo, polovičarstva pa se ne gremo.

Seveda so dnevi, ko si izčrpan, tu so družina, služba, popoldanski treningi … Slej ko prej te zlomi. Takrat to pogoltnem, si vzamem dva dni premora in padem nazaj v ritem. Drugačnega načina življenja si namreč ne znam predstavljati. Imam še veliko idej, kaj bi lahko naredili na področju humanitarnosti, a so za zdaj shranjene, ker si jih trenutno ne morem privoščiti.

Cilj v znamenju solza ... Cilj v znamenju solza ...

Zadnje kroge na Deci ironmanu ste odtekli oblečeni v majico z motivom Supermana. Je imela kak globlji pomen?

Ne, to je majica mojega opremljevalca, je bila pa zanimiva. Pritegnila je kar precej pozornosti. Na koncu me sploh niso več klicali Matej, ampak Superman. Eden od navijačev, fantek, njegov oče je tudi sodeloval na deci, mi je za en krog posodil celo figurico Supermana, kar me je poneslo.

Brez solz verjetno ni šlo.

Da, mislim, da so nas vse oblile solze. Še posebej v zadnjem krogu, ko so se mi vsi pridružili pri teku, imel sem slovensko zastavo … To je kombinacija olajšanja, da si tekmo preživel, ter sreče in veselja, ki ju občutiš, ker ti je uspelo …

Prihod v cilj Deca Ironmana:

Zakaj se podajate na te projekte? Veste, da bo težko …

Ravno zato, ker veš, da bo težko. Ker veš, da je cilj potem več vreden. Prepričan sem, da več ko ima pot trnov, bolj ko je naporna, bolj si vesel, ko dosežeš cilj. Cilj, ki ga dosežemo z levo roko, izgubi svojo vrednost. Premikaš svoje meje … To tekmovanje me nikakor ni spremenilo kot človeka, podzavestno pa vem, da sem premaknil svojo mejo. In vem, da jo bom lahko premikal tudi v realnem življenju.

Zavedam se, da imamo "deco" v realnem življenju. Moja deca je bila samo tekma, a tudi tekma te lahko napolni z močjo za izzive v realnem življenju. Vsak, ki je kdaj izkusil ekstremno preizkušnjo, za nekoga je to lahko tek na deset kilometrov ali maraton, po doseženem zraste. Na ta način se polnimo, ni tako?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 815
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin