Smučarji žrtve gladiatorstva in opreme

Vodilni možje Mednarodne smučarske zveze oziroma tisti, ki skrbijo za alpsko smučanje, se skorajda ob slehernem soočenju s sedmo silo posvečajo nizu poškodb in predvsem številnim preventivnim ukrepom (več zaščitnih ograd, drugačni količki, bolj zaprte proge, nova pravila …), s katerimi bi povečali stopnjo varnosti in spreobrnili trend poškodb. A dih jemajoči padci Daniela Albrechta, Hansa Gruggerja, Maria Scheiberja in drugih ter zajeten seznam poškodovanih vendarle pričajo o precejšnji nevarnosti, ki stalno preži na "beli cirkus". Na prisilne oddihe pa ne odhajajo zgolj specialisti za hitri disciplini, temveč tudi slalomisti in veleslalomisti, za nameček pa je vse več tudi kroničnih zdravstvenih težav.

Na "udaru" hrbet in kolena

Daleč največ zdravstvenih težav imajo smučarji v svetovnem pokalu s hrbtom in koleni. Slednja najpogosteje trpijo ob padcih in so glavni razlog se selitev s štartnih list na sezname poškodovanih. "Pri padcih prihaja do poškodb kolen, kjer trpijo predvsem vezi. Razlogov, zakaj prihaja do tolikšnega števila poškodb, je več. Prav gotovo gre del pripisati materialu, ki je omogočil 'brutalnost' prog. Slednje se sicer 'zapirajo', a so časi podobni kot pred 20 leti. Material omogoča tudi večjo zahtevnost prog. Pri kroničnih težavah pa bi dejal, da vse izvirajo iz hrbta. Ni nujno, da nastanejo le pri smučanju. Pripetijo se lahko tudi pri kondicijskih pripravah, pri vajah za moč," pojasnjuje dr. Anže Kristan, ki skupaj z dr. Matjažem Turelom skrbi za slovenske smučarske reprezentante. Ob tem je prepričan, da bi se dalo dobršen del težav s hrbtom, ki so za slovenski tabor že skorajda simptomatične, omejiti z ustrezno vadbo. "Začeti je treba že v mladih letih in se tedaj lotiti pravilnih vaj v kondicijskem delu vadbe. Nisem strokovnjak za kondicijsko pripravo, a menim, da bi bilo treba storiti več za zaščito hrbta. Vidno pa je tudi, da imajo smučarji kot po pravilu izjemno močne noge. Dvignejo lahko tudi 200 ali več kilogramov. A če takšno težo dvignejo noge, jo tudi hrbet. Če je teža za hrbet prevelika, prihaja do kroničnih ponovitev in degenerativnih sprememb," pravi Kristan in opozarja na dejstvo, da ima glavnina slovenskih tekmovalcev težave prav s križem.

Rešitev z drugačnimi TV-prenosi?

Če dr. Kristan poudarja, da je težave s hrbtom možno omejiti z natančnim in načrtnim kondicijskim treningom, kar pravzaprav dokazuje tudi Andrea Massi, pa je večje vprašanje, kako se lotiti številnih padcev. Delno rešitev ponuja najboljši slovenski smukač minule sezone Andrej Šporn, ki spada med dokaj redne goste bolnišnic. "V smuku bi le težko govorili o tem, da so za poškodbe krive smuči s poudarjenih stranskim lokom, saj je naš radij kar 50 metrov. Večjo težavo vidim v ravnanju vodstva FIS. Za vso ceno se trudijo povečati spektakularnost našega športa. Podaljšujejo skoke, pripravljajo zahtevne podlage in ustvarjajo gladiatorstvo. Če zraven dodamo še tveganje, ki je žal sestavni del tekmovanja, saj vsi skupaj vseskozi hodimo po robu, pridemo do trenutnega stanja. Sam pa menim, da bi zanimivost in priljubljenost lahko povečali z drugačnim pristopom pri televizijskih prenosih. Lep primer je Kitzbühel. Tam kamera smučarja 'ujame' z oddaljenosti 800 metrov. Na ta način gledalec ne dobi pravega občutka. Več kamer in drugačni nakloni. To bi vsekakor podalo drugačno sliko," je prepričan Šporn, ki se prav v ponedeljek odpravlja na operacijo poškodovanega zapestja.

"Hitreje, višje, močneje!"

Proti tistim, ki vodijo svetovni pokal, s prstom kaže tudi nekdanji smučar, zdaj pa uveljavljeni smučarski učitelj, demonstrator in analitik Sandi Murovec. "Vodilni možje v svetovnem pokalu želijo za vsako ceno javnost prepričati o atraktivnosti alpskega smučanja, izbirajo ekstremne terene v kombinaciji z ekstremnimi postavitvami in v večini primerov 'brutalno' preparacijo snega. Seveda človeško telo v zadnjih letih in na splošno ni napredovalo tako kot oprema in tehnologija, zato pa so poškodbe v primeru padcev oz. nekontroliranih situacij skorajda neizbežne in žal skoraj vse po vrsti težke, če ne hude. Temeljni razlog se seveda skriva v razmišljanju 'hitreje, višje, močneje', kar v vrhunskem športu sicer ne predstavlja nič novega, a je v alpskem smučanju 'sovpadlo' z novooblikovanimi smučmi in ekstremnimi obremenitvami, ki nastajajo ob vrhunskih izvedbah smučarsko-gibalnih akcij, potrebnih za dosego vidnega rezultata - dobesedno rezultata za preživetje," razmišlja Murovec.

Hitrost, smuči, vezi, podlaga …

Andrej Perovšek, ki je kot serviser v prvih dveh sezonah po odcepitvi od reprezentančnih vrst pomagal najboljši slovenski alpski smučarki Tini Maze, poudarja, da velja pri iskanju vzrokov za poškodbe vključiti več elementov. "Sama konfiguracija in postavitve prog se od samega začetka niso bistveno spremenile. Novejša, boljša oprema, ki je na eni strani vedno bolj varna, pa po drugi omogoča večje hitrosti, zdrži večje obremenitve, zato si tekmovalci tudi več upajo. Druga stvar je, da je konkurenca v svetovnem pokalu vedno močnejša, zato mora danes tekmovalec za doseganje najboljših rezultatov smučati praktično na meji svojih zmožnosti oz. gredo nekateri zaradi prevelike želje ali morda zaradi pritiskov tudi prek te meje, kar lahko na koncu privede do poškodbe," pravi Perovšek, ki ostaja v alpskem smučanju kot predstavnik Stöcklija. Ob tem dodaja, da se veliko govori o spremembah in ukrepih, a prave rešitve ni našel še nihče.

"'Problem' smuči s poudarjenim stranskim lokom je, da omogočajo smučanje po robniku praktično skozi celo progo in tako je tudi hitrost veliko večja. Na eni strani so proge vedno bolj zavite, da bi se nadziralo hitrost, po drugi pa prav zaradi tega prihaja do bolj ekstremnih oziroma nenaravnih položajev in nagibov ter posledično večjih obremenitev na posamezne dele telesa. Danes imajo te smuči že veliko manj stranskega loka, kot so jih imele v prvih letih, ko so se pojavile 'karving' smuči. Večjo težavo vidim v smučarskih vezeh, kjer ni pravega nadzora oz. pravila, koliko naj bi bile le te privite (jakost) za določenega tekmovalca in ni zagotovila, da bo ob padcu vez popustila, kar pa lahko privede do hudih poškodb. Vez denimo lahko popusti, se odpre ob neugodnem tresljaju tudi med smučanjem, največkrat takrat, ko je smučka neobremenjena, ni pa nujno, da bo popustila ob padcu, če ne pride do določenega tresljaja oz. obremenitve. Pri takih padcih tudi lahko pride do hudih poškodb," pojasnjuje Perovšek, ki v razmišljanju ni mogel mimo snežne podlage. "Podlaga, ki je največkrat kombinacija umetnega snega in vbrizgane vode, je večinoma ledena in neravna, kar tekmovalcem še dodatno otežuje zadevo. Največji problem pa nastane, ko je proga neenakomerno pripravljena oz. ko se pogoji na eni sami progi tudi večkrat spremenijo. Takrat nastane tudi največ poškodb, saj se tekmovalec iz enega zavoja v drugega težko prilagodi oz. spremeni način smučanja na drugačni snežni podlagi," je še opozoril mož, ki je leta 2010 pripravil smuči olimpijski podprvakinji v veleslalomu in superveleslalomu.