Nedelja, 10. 1. 2021, 4.01
3 leta, 10 mesecev
Skok v športno preteklost
Enonogi maratonec navdihuje še danes, 40 let po smrti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,79
3
Tekaška oprema Terryja Foxa je na ogled v kanadskem športnem Hramu slavnih v Calgaryju.
Terry Fox je bil običajen otrok, morda za Kanado nekoliko neznačilen, hokej na ledu ga ni zanimal, rad pa je igral nogomet, ragbi in bejzbol, a njegova največja strast je bila košarka, kljub temu da zanjo niti približno ni bil dovolj visok, za nameček pa tudi ne prav talentiran. Njegov srednješolski trener ga je prijazno in potrpežljivo preusmeril v tek na dolge proge in Terry je danes znan prav po tem. Teku namreč. Danes, 40 let po smrti, je navdih milijonom ljudi, ne le v rodni Kanadi, ampak tudi po svetu.
Terry Fox se je leta 1980 odločil, da bo pretekel Kanado od vzhoda do zahoda. Ni mu uspelo, po 143 dnevih teka in 5.373 pretečenih kilometrih se je zgrudil, leto kasneje, 19. junija 1981 pa umrl v bolnišnici Royal Columbian v New Westministru. Dotlej so zanj pesti stiskali milijoni sodržavljanov, tudi papež Janez Pavel II je v Vatikanu molil za življenje 22-letnika, a mu, žal, ni bilo več pomoči.
Mislil je, da jo je odnesel srečno
12. aprila 1980 se je podal na osem tisoč kilometrov dolgo pot čez Kanado.
Terryja Foxa je od njegovega 18 leta razjedal rak, kostni rak, osteosarkom. Ko je leta 1976 doživel lažjo prometno nesrečo, v kateri jo je skupila predvsem pločevina njegovega avtomobila, sam pa jo je odnesel le z bolečim kolenom, je bil prepričan, da je imel srečo. A bolečina v kolenu, za katero je sprva mislil, da je le posledica udarca ob trčenju z avtomobilom, ni in ni izginila. Ko je leta 1977 vendarle obiskal zdravnika, je izvedel tisto, česar si ne želi nihče. Da ima raka in le 50-odstotno možnosti preživetja.
Če bi mu diagnozo postavili samo dve leti prej, bi bila njegova možnost preživetja zgolj 15-odstotna, so mu povedali zdravniki. Foxu so amputirali desno nogo nad kolenom, prestal je kemoterapijo, in opogumljen z napredkom pri zdravljenju raka nadaljeval šolanje kineziologije na univerzi Simon Fraser. Ponovno se je začel ukvarjati s košarko, tokrat na vozičku, in z univerzitetno ekipo osvojil tri naslove državnega prvaka, a ves čas razmišljal o raziskavah raka in o tem, kakšen napredek pri boju s to boleznijo bi bil še mogoč, če bi bili ti programi bolje financirani.
Po 20 minutah teka sposoben preseči prag bolečine
Ko je med čakanjem na eno od svojih operacij naletel na članek o Dicku Traumu, Američanu, ki je leta 1976 kot prvi amputiranec pretekel znameniti newyorški maraton, je padla ideja. Z dobrodelnim tekom bo zbiral sredstva za raziskave raka. Idejo o teku čez Kanado je zaupal le enemu prijatelju, sam pa je začel s 14-mesečnim programom priprav, v katerem se je poskušal navaditi na tek s protezo, ki mu je sprva povzročala nemalo težav in bolečin.
Spoznal je, da bolečine po 20 minutah teka izginejo in da je po tem času sposoben preseči prag bolečine. Preizkusil se je na 27-kilometrskem cestnem teku, a končal na zadnjem mestu, deset minut za predzadnjim tekačem. Ko pa je pritekel skozi cilj, so ga tam pričakali navdušeni in do solz ganjeni navijači. To je razkadilo še zadnje dvome, odločil se je, da bo s tekom čez Kanado zbral milijon kanadskih dolarjev in jih namenil ar raziskave raka. Kmalu je cilj povišal na deset milijonov, naposled pa si je zaželel en dolar na vsakega Kanadčana. Teh je bilo takrat 24 milijonov.
"Nekje se bolečina mora končati"
"Po 16-mesečnem trpljenju na kemoterapiji, ki me je izžela tako fizično kot psihično, sem ugotovil, da bo moje ozdravljenje le polovica moje misije. Ko sem zaznaval vzdušje na kliniki, sem doživel pravo neprijetno streznitev. Tam so bili obrazi s pogumnimi nasmehi, pa obrazi, ki so se prenehali smejati. Bili so občutki pogumnega zavračanja resničnosti, kot tudi popolnega brezupa. Zavedel sem se, da moje poslanstvo ne bo sebično. Nisem se mogel posloviti, vedoč, da bodo ta čustva ostala, pa čeprav bom jaz svojih osvobojen. Nekje se bolečina mora končati, odločen sem bil, da se za ta cilj priženem do skrajnih meja," je utemeljil svoj nori načrt. Tek bo končal, pa četudi se bo moral plaziti, je še obljubil.
Maraton upanja od Atlantika do Pacifika
Maraton upanja (Marathon of Hope) je začel 12. aprila leta 1980 v mestu St. John v Novi Funlandiji, kjer je namočil nogo v Atlantski ocean in krenil na osem tisoč kilometrov dolgo pot proti Pacifiku. V avtomobilu ga je spremljal prijatelj Doug Alward, prvi, ki mu je Fox zaupal idejo o prečkanju Kanade, a odzivi so bili sprva vse prej kot dobri, ne le, da ni zbiral denarja, spoprijemal se je tudi z nesramnimi vozniki na cesti. Ko pa je 22. junija pritekel do Montreala, torej do tretjine poti, je zbral več kot 200 tisoč dolarjev in postajal medijska senzacija, "tisti enonogi fant, ki želi doseči nemogoče".
Začel je v mrazu, med potjo so ga prale silovite nevihte, nato je naletel na hudo vročino, a ob cesti ga je spodbujalo na tisoče ljudi, številni so del poti pretekli z njim, dobil je policijsko spremstvo in tek nadaljeval. Pretekel je po en maraton na dan, 42 kilometrov, dan za dnem. Ko je prispel v Ottawo, ga je pozdravilo 16 tisoč ljudi, spoznal je premierja Pierra Trudeauja, kot častnega gosta so ga vsepovsod vabili, v Torontu pa se mu je pri teku pridružila hokejska legenda Darryl Sittler, kasneje celo Bobby Orr …
Uspelo mu je priteči do Thunder Baya.
Po 143 dneh ga je telo dokončno izdalo
Vsakodnevno mučenje je Foxa načelo, konec avgusta je ugotovil, da je popolnoma izmučen. Še preden je začel teči, ga je popadel neobvladljiv kašelj in začutil je bolečine v prsnem košu, a je na krilih navdušene množice tek kljub vsemu nadaljeval. Na opozorila zdravnikov se je požvižgal, 1. septembra, ko je že dosegel Thunder Bay, pa je bilo bolečin preveč. Ustavil se je in prosil, da ga odpeljejo v bolnišnico, naslednji dan je sporočil, da je po 143 dneh in 5.373 kilometrih njegovega maratona konec. Dotlej je zbral 1,7 milijona dolarjev, a dosegel nekaj najpomembnejšega. Javnosti je na ta način približal to bolezen - rak in težave, ki se pojavljajo pri zdravljenju, tudi njegovem.
Petra Majdič, naša nekdanja vrhunska tekačica na smučeh, je bila leta 2010 dobitnica prestižne Foxove nagrade. Fundacija Terryja Foxa je v dogovoru s kanadskimi prireditelji dan pred koncem olimpijskim iger v Vancouvru slovesno podelila nagrado za najbolj pogumnega in požrtvovalnega športnika.
Simbol in navdih, ki kar traja in traja
Kanada je danes posejana s spomeniki in obeležji pogumnega enonogega maratonca.
Sam je postal simbol boja, njegova prizadevanja so nadaljevali drugi, Kanadsko društvo rakavih bolnikov je dobilo podporo znanih javnih osebnosti, zbiranje sredstev se je nadaljevalo, sam pa je spet odšel na zdravljenje. Prejel je številne častne nazive, sprejeli so ga v hram slavnih, izbran je bil za kanadskega športnika leta, bil je tako slaven, da je dobil celo pismo, naslovljeno le s "Terry Fox, Kanada". Donacije so medtem prihajale od vsepovsod. Do aprila 1981 "so nabrali" 23 milijonov dolarjev.
Rak pa Foxu ni prizanašal, bolezen se je razširila na pljuča, kemoterapija ni več pomagala, tudi novo eksperimentalno zdravilo Interferon ne, 19. junija 1981 so ga ponovno sprejeli v bolnišnico, padel je v komo in 28. junija umrl, mesec dni pred svojim 23. rojstnim dnevom.
Terry Fox je kanadska dobrodelna ikona, dežela javorjevega lista je posejana s spomeniki in obeležji neuničljivemu tekaču, njegovo ime nosi vsakoletni dobrodelni tek, ki pa ima svoje izpeljanke po celem svetu, Fundacija Terryja Foxa je za raziskave zdravljenja raka do leta 2018 zbrala 750 milijonov kanadskih dolarjev (483 milijonov evrov) in z zbiranjem nadaljuje tudi danes.
3