Sezona za čim prejšnjo pozabo

Če imajo na Jesenicah v pomladitvi in zaradi sanacije dolgov predvsem pocenitvi moštva dober izgovor za slabe rezultate in neuvrstitev v končnico, pa je pri Olimpiji, ki je tekmovanje že drugo leto zapored končala na zadnjem mestu desetčlanske lige, situacija precej resnejša.

Železarji imajo namreč dolgoročne načrte za stabilizacijo kluba in resen namen v bližnji prihodnosti v avstrijsko-madžarsko-hrvaški konkurenci tudi resno tekmovati. Že v tej sezoni, ki so se je lotili z vnaprejšnjim opravičilom za slabe rezultate, bi se najbrž zlahka uvrstili v končnico, če le ne bi preveč mencali z menjavo trenerja. Začetni "vzhodjaški" koncept se je izkazal za polomijo, a so na Gorenjskem stvari s prihodom Mika Posme in Todda Elika ter ustreznim premikom k severnoameriški filozofiji hokeja vendarle spravili na pravi tir. Prekaljena hokejska mačka sta se izkazala za točno tisto, kar mlada vrsta potrebuje. Posmov stil vodenja ekipe je očitno idealen za tekmovanje kot je liga EBEL, Elikovo znanje in izkušnje pa so suho zlato za vsakega resnega mladega hokejista, ki si želi napredovati. Teh na Jesenicah ne manjka, zato se navijačem rdečih, ki so tudi v mučni sezoni pokazali zvestobo klubu, za prihodnost ni bati.

V "razvajeni" Ljubljani navijaško telo nikakor ni samoumevno. S senzacionalnim vrhuncem z uvrstitvijo v finale že v krstni sezoni, je Olimpija navdušila dolgo lačne ljubitelje hokeja v prestolnici, a obenem postavila standarde, ki se jim odtlej ne more niti približati. Projekt ebelligaške Olimpije očitno nezadržno propada. Nič ne kaže, da bi imelo vodstvo kluba vizijo, niti ne kaže pretirane želje, da bi ustvarilo stabilen klub, pravi skrben dom za razvoj mladih hokejskih talentov. V vodenju Olimpije ni zaznati rdeče niti. Raje kot sistematičnega dela, ki prinese rezultate na dolgi rok, se na Celovški 25 zatekajo k sprotnemu krpanju prvega moštva in nenehnemu mešetarjenju z igralci ter trenerji, zapravljanju denarja, ki ga niti nimajo … Svojim vse redkejšim navijačem preprosto prodajajo meglo. V ligi EBEL z učinkom Olimpije zanesljivo niso zadovoljni in povsem realna je možnost, da se bot a projekt kaj klavrno končal, saj je to mednarodno tekmovanje nadvse zanimiv produkt, sodelovanje v njem pa zanima marsikoga. V Zagrebu so priložnost zgrabili z obema rokama in jo tudi odlično izkoristili, zato najbrž ni treba posebej poudarjati, da se bo v bližnji prihodnosti tej družbi poskušal priključiti še kakšen klub iz področja nekdanje Jugoslavije, z zanimanjem pa po tej ligi že dlje časa pogledujejo tudi nekateri italijanski klubi. Morebitno izprazneno mesto Olimpije bo tako najbrž kaj hitro zasedeno.

Škoda bi bila velika, saj se je kljub težkim razmeram, ali pa celo zaradi njih v Olimpiji izkazala vrsta perspektivnih mladih hokejistov, zadetek v polno pa je bil nenazadnje tudi angažma finskega trenerja Hannuja Järvenpääja. To so lahko zdravi temelji za razvoj ali pa zgolj priložnost za podaljševanje agonije. Katero možnost bo izbralo trenutno vodstvo ljubljanske inštitucije?