Sani Bečirović: Po atenskem "dopustu" lačen košarke

Železni repertoar vseh intervjujev z vami so zdravstvena vprašanja. V zadnjem obdobju lahko odgovarjate z nasmehom … Res je. 'Super,' se glasi odgovor na to večno vprašanje.

Kaj pa vprašanje o klubskem statusu? Nič novega. Večkrat sem se že pošalil, da sem najbliže Bistrici. Žal trenutno ne vem, kam me bo pot vodila. S Panathinaikosom nimam več veljavne pogodbe. Res je sicer, da obstaja obojestranski interes za podaljšanje sodelovanja, a menim, da so možnosti za takšen scenarij minimalne. Dejstvo je, da je ekipa na mojem položaju že dodobra zapolnjena. V drugem delu minule sezone sem imel pred seboj tri ali celo štiri igralce in spoznal te grenke občutke. Jasno, če bi prišlo do kadrovskih sprememb, bi nemara z vodstvom atenskega kluba našel skupen jezik. Trenutno pa so možnosti res majhne.

V karieri so vas pogosto zaustavile različne zdravstvene težave. V minuli sezoni pa ste bili zdravi in željni dokazovanja, a vseeno pogosto obsedeli na klopi za rezervne igralce. Na kakšen način ste podoživljali soočanje s to prepreko? Poleg poškodb so trenutki takšne 'izključitve' vsekakor nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi športniku. Sila težko je gledati košarkarje, ki opravljajo delo, s katerim si se še nedolgo nazaj soočal bolje ali pa vsaj enako dobro kot oni. Bil sem izključen iz tega dogajanja … A to je pač šport. Tudi s takšnim položajem se moraš spopasti. Zato sem lahko srečen, da je pogodba potekla. To pomeni, da se lahko spogledujem z drugimi evropskimi klubi in čakam na ustrezno ponudbo. Sam pa minulo sezono sprejemam kot novo izkušnjo.

Vam je ob nemoči in razočaranju kdaj zavrela kri? Da. Povsem človeško je, da nezadovoljstvo pokažeš tudi okolici. Tako ni le v športu, temveč tudi na drugih življenjskih področjih. Sam nisem izjema, pri čemer pa priznam, da sem še za odtenek bolj čustven. V življenju sem marsikaj preživel, premagal marsikatero prepreko … A pred enim letom sem prejel bogato plačilo za voljo in trud. S Panathinaikosom sem postal evropski in grški prvak ter znova dokazal svojo kakovost. Prav zaradi tega sem se še težje soočil s stranskim tirom, na katerega sem bil postavljen v zadnjem mesecu in pol. A tako pač je. Škarje in platno je imel v rokah trener, jaz prav gotovo ne.

Se je po osvojenem naslovu klubskega prvaka spremenilo tudi ozračje v ekipi? Ozračje je bilo vsekakor drugačno. Imeli smo zmagovalnega konja, a smo se odločili za menjavo z željo po napredku. Izpad v evroligi je vse po vrsti vidno prizadel. Vse smo podredili novemu naslovu evropskega klubskega prvaka. Na ozračje je vsekakor vplivala tudi notranja konkurenca za igralna mesta. Slednja je sicer lahko pozitivna. V Atenah pač ni bila.

Sledi vrnitev v Italijo? Ne vem. Verjetno mi je Italija res najbližja, saj sem tam dolgo časa igral, spoznal način igre in ustroj lige, hkrati pa mi tudi jezik ne povzroča več težav. A to še ne pomeni, da me zanimajo le italijanski klubi. Pripravljen sem na vse.

Verjetno pa bi radi novega delodajalca našli še pred odhodom na kvalifikacijski turnir za nastop na olimpijskih igrah? Vsekakor. Na ta način bi se lahko stoodstotno posvetil reprezentanci. A čez noč ne gre. To lahko trdim na podlagi izkušenj.

Med evropskim prvenstvom 2007 so mnogi poudarjali, da je slovenska reprezentanca vendarle našla pravo 'kemijo'. Za nameček ni manjkalo tistih, ki so zatrjevali, da bi veljajo v boju za Peking staviti zgolj na špansko dvanajsterico. Ste se ob tem počutili zapostavljenega? Ne. Dejstvo je, da je reprezentanca na zadnjem evropskem prvenstvu prikazala zares lepo košarko, za kar si zasluži vse čestitke. Ne skrivam, da sem povratnik v ekipo. Upam lahko le, da bom pomagal pri uvrstitvi na olimpijske igre. Pravi 'posel' pa je opravila ekipa v Španiji.

Sanjate o Pekingu? Reprezentanca ima ustrezne izkušnje, kakovost in pravo 'kemijo'. Močni smo na vseh igralnih položajih. Tudi želja ni sporna. Manjka le še kanček sreče. Na EP 2007 Slovenija ni imela sreče. Tokrat bi bilo lahko drugače. Na ta način bi izpolnili visoka pričakovanja.

Na račun olimpijskega nastopa bi se verjetno tudi z veseljem odrekli dopustu? Res je. Pravzaprav sem bil v zadnjih dveh mesecih turist v Atenah. Udeleževal sem se treningov, a prave tekmovalne napetosti nisem čutil. Zato sem spočit, svež in lačen košarke.

Beseda ali dve o Korejcih in Kanadčanih? Če sem povsem iskren, ne vem kaj prida o naših tekmecih. Zato bi bilo modro, da sem ob tem vprašanju bolj zadržan.

Več besed pa ste v zadnjem obdobju namenili 'Košarkarski šoli Sani Bečirović' … Že ob predstavitvi projekta sem dejal, da sem šolo načrtoval za obdobje po končani karieri. Ni skrivnost, da bi rad v košarki ostal tudi po igralski upokojitvi. Ob pogovorih s prijatelji in strokovnjaki pa sem spoznal, da bi bilo čakanje nesmiselno. Košarka v Mariboru z okolico potrebuje novo injekcijo, saj je prišlo do zastoja. Verjamem, da lahko 'KŠ Sani Bečirović' pri tem pomaga. Hkrati pa na ta način nekaj vračam okolju, ki mi je v življenju in košarkarski karieri veliko dalo.