Roman Pungartnik: Nekaj trikov, nekaj znanja

Mož z izkušnjami iz matičnega Celja Pivovarne Laško je sloves slovenskega rokometa ponesel v Nemčijo. Igralec, za katerega trener pri sedanjem klubu Gummersbachu Alfred Gislason pravi, da po igrišču leti kot mladenič z razprtimi perutmi, bo velik adut naše izbrane vrste ne prihajajočem evropskem prvenstvu v deželi Vikingov. Selektor ga je povabil zaradi njegovih vrhunskih iger, pa tudi zaradi izkušenj, preudarnosti in mirnosti. Z izjemnim znanjem in vplivom lahko bržkone marsikoga pripravi do tega, da dobi krila.

Po informacijah, da se vračate v reprezentanco, se je porajalo mnogo vprašanj o tem, zakaj prav zdaj. Vabila sta vas že prejšnja selektorja Slavko Ivezič in Kasim Kamenica … Ivezič me ni vpoklical. On me je poklical in dejal, da ve, da se poslavljam od reprezentance, ve, da so to moji zadnji nastopi in kaj jaz mislim. Takrat mi je položil besede v usta. Takrat sem bil tudi poškodovan, zato ni bilo realno, da bi se vrnil. Tudi v klubu nisem igral. Igrati bi šel le, če bi bil 120-odstotno pripravljen, saj sem že kar v letih. Zato sem rekel, da ne bom igral za izbrano vrsto, ker se ne počutim pripravljenega. Kar se tiče Kamenice, pa me je poklical po prvi tekmi kvalifikacij z Makedonci, takrat sem v afektu takoj dejal, da bom igral. A po prespani noči in premisleku sem ugotovil, da ne bi bilo pošteno ne do mene ne do tistih, ki so bili tam 14 dni in se pripravljali. Razlog? Videl sem, da smo Makedonce z lahkoto premagali, da ekipa dobro deluje. Da obstaja prazen strah pred igranjem v Skopju. Na osnovi tega sem se odpeljal v Koper na priprave ter trenerju povedal pred vsemi, kaj mislim. Če bi videl resne težave, bi že takrat z veseljem prišel iz domače postelje. Zdaj pa je stanje takšno, kakršno je.

Ste eden najbolj izkušenih igralcev v reprezentanci … Boste imeli dodatne zadolžitve? Vidim se izključno v vlogi igralca. Gre le za to, da eden bolj igra v obrambi, drugi v napadu, tretji pa bodri. Pozitivne stvari je potrebno prenesti na ekipo in pomagati z izkušnjami. Ve se, da na levi strani krvavo potrebujemo Miladina Kozlino, ki pa niha: hitro pade pod vpliv in če njemu daš dva ali tri pametne nasvete, bo zagotovo naredil kaj drugače, če mu to rečem jaz ali pa, na primer, Luka Žvižej. Sebe zato vidim predvsem tukaj, da na nek način svetujem, povem kakšno zvijačo. Večino igralcev dobro poznam, zato se bo nedvomno našla kakšna pametna stvar za, ki bo koristna. Saj veste, en gol lahko pomeni tudi zmago.

Pri 36 letih se zdite izjemno telesno pripravljeni. Je to vaš vrhunec kariere? V karieri je zagotovo več vrhuncev. Nekateri pravijo, da doživljam drugo pomlad. Vesel sem, da mi laskajo. Ob dobrem delu, se stvari vračajo. Vidim, da sem odlično pripravljen in da nimam nikakršnih težav s poškodbami. Vidim tudi, koliko lahko grem z mladimi igralci v korak.

Nazadnje ste za Slovenijo igrali leta 2004 na evropskem prvenstvu in osvojili srebro. Se je odtlej glava »spraznila«. Sta prisotna nov motiv, nova energija? Zagotovo. Če se takrat ne bi umaknil iz reprezentance, verjetno ne bi bil tako uspešen v klubu kot sem sedaj. Po vsaki poškodbi se je namreč težko vrniti. Moje telo verjetno takrat ne bi preneslo naporov in kariero bi že končal. Glava je vsekakor bol bistra. Mnogokrat mi je sicer bilo žal, ko sem s strani spremljal, kaj se dogaja, saj se vedno vidiš v vlogi igralca. Sčasoma sem se sicer navadil in na zadeve gledal kot navijač. Vedno sem imel občutek, da se da veliko narediti. Nikoli se izbrani vrsti nisem odpovedal. V ospredje sem postavljal družino. Če bi ta trpela, se zato ne bi odločil. Moji se vračajo v Nemčijo in bodo sami tam, a so se z igranjem v reprezentanci strinjali. Vsi smo srečni.

Evropsko prvenstvo na Norveškem ima še dodaten motiv, saj odpira vrata na olimpijske igre v Pekingu. Morda bo zadostovalo že deseto mesto … To, katero mesto pelje na kvalifikacije oziroma koliko mest je še prostih, me niti ne zanima. Po eni strani sem vesel, da sem bil nekaj časa odsoten in o teh stvareh nisem toliko razmišljal. Prejšnja leta smo vselej delali računice, pa smo potem dobili po nosu. Predvsem moramo gledati na to, da svoje delo opravimo, kot se spodobi in da ustvarimo dobro vzdušje s kombinacijo starih in mladih. Trdno sem prepričan o naši kakovosti ter o tem, da smo sposobni kaj narediti. Kaj bo to, pa bomo videli kasneje. Na koncu bo javnost ocenjevala, ali je to dovolj ali ne.

Po imenih sodeč je desna stran slovenskega napada letos močnejša od leve … To ocenjujejo drugi. Mi se trudimo, da bi bili vsi stalni. Sam bi bil zelo vesel, če bi bila leva stran močnejša. Da bi obremenitev padla tja. Res je, da je ta stran šibka, a poskušali bomo pomagati, da bo delovala, kot je treba. Mislim, da so igralci vrhunski, a morajo kakovost dokazati na parketu.

Slovenska reprezentanca v primerjavi s tekmeci prvega dela evropskega prvenstva? Priložnost imamo predvsem pri borbenosti in v obrambi. Na postavljeno obrambo je težko dosegati zadetke, poleg tega imamo izredno hitra krila. Torej sta recept tudi »polprotinapad« in protinapad. Ostalo pa nekaj na trike, nekaj z znanjem.

Kam lahko seže naša izrbana vrsta? Če sem prav prebral, smo trenutno na 12. mestu Evropske rokometne zveze. Papir vse prenese. Ne vem, če je to objektivno, to morate povedati vi, ki spremljate te zadeve. Na Norveškem bomo poskušali to mesto premakniti za kakšno stopničko višje. Vprašajte me, ko se bomo vračali v Ljubljano na sprejem pri županu.