Reprezentanca na prelomnici

Reprezentanca na vrhunec sezone, evropsko prvenstvo, ni prišla dovolj pripravljena, zato ni mogla držati visokega ritma tekmecev in igrati na ravni evropskega prvenstva. In zakaj bi lahko bile priprave zgrešene? Naši so trening tekme na pripravah igrali z rusko ekipo, ki cilja na sredino lestvice DP, in z romunsko reprezentanco, ki se sploh ni uvrstila na EP. O tekmah z močnimi ekipami, ki bi nastopile v najboljših postavah in ki so udeleženke turškega tekmovanja, pa ne duha ne sluha. Tako bi lažje tempirali formo in hitro vedeli, kaj je njihov realen domet.

Med igralci ni bilo 'kemije'

Žal ni bilo tiste prave 'kemije' med igralci. In zakaj ne? Selektor Gregor Hribar je predolgo iskal optimalno udarno šesterico. Že pred EP bi se moralo vedeti, kdo bo nosil glavno odgovornost in kdo bo vskočil kot rezerva. V vsaki odbojkarski ekipi se vnaprej postavi ogrodje ekipe, ki začenja tekme, in tako bi moralo biti tudi v reprezentanci. A namesto tega je že na prijateljskih tekmah pred prvenstvom naš strateg menjaval, kot da bi bil hokejski in ne odbojkarski trener, iskanje elitne šesterice pa se je nadaljevalo tudi v Turčiji. Verjamem, da je Hribar želel med igralci ohraniti tekmovalnost in bi se v teoriji morali preganjati med seboj do vrhunskih dosežkov. A v praksi se je ta pristop vrnil kot bumerang. Uigranosti med igralci namreč sploh ni moglo biti, saj se do zadnjega trenutka ni vedela začetna postava. To je pomenilo, da udarna šesterica na treningih sploh ni igrala skupaj in da je lahko kemija stekla šele na sami tekmi. Zato ne čudijo nekatere zmedene poteze igralcev, saj se niso dovolj dobro poznali med seboj, da bi lahko pravilno odreagirali v določenem trenutku. Včasih se je zazdelo, kot da prvič igrajo skupaj. Pri Špancih in Slovakih ni bilo težko uganiti, kdo bo začel tekmo.

Manjkala samozavest

Ker ni bilo uigranosti, tudi samozavesti ni bilo, ki je ključen faktor pri doseganju ključnih točk na posamezni tekmi. Naši so večkrat na tehnični odmor odšli s prednostjo, ko pa je bilo treba dokončati posel, pa jih ni bilo nikjer. Preveč menjav je škodilo sami igri. Nazoren primer sta podajalca – beri kreatorja igre - Tomi Šmuc in Dejan Vinčič. Ker imata različen način igre, so se fantje najprej morali navaditi na enega, nato pa se prilagajati drugemu. To pa ni bilo lahko, zaradi tega pa so naši tudi težje konkurirali ekipam na evropskem prvenstvu. Na drugi strani so naši tekmeci igrali s preverjenimi igralci, ki igrajo v najboljših klubih in znajo izkoristiti vsako napako in vsako šibko točko nasprotnika.

Katastrofalen servis

Da bi bila katastrofa še hujša, ni stekel servis, ki bi moral biti glavno orožje slovenske reprezentance. Težko je tudi razumeti, da trije igralci zaporedoma zgrešijo servis. Nihče namreč ni pričakoval, da bomo najboljši v bloku, saj nam višina tega ne omogoča. Ker pa ni stekel servis (na prvih dveh tekmah smo dosegli en sam as), smo težje igrali v bloku in obrambi. In ker je bil sprejem slab, je tudi podajalec težje razigraval soigralce. Šlo je torej za domino efekt. Ko pa enkrat začnejo padati domine, jih je nemogoče ustaviti.

Ob tem ne gre prezreti dejstva, da so tako Španci kot tudi Slovaki veliko svojih akcij zaključevali na enojni blok. Naši so delali veliko napak in jim ni uspelo izkoristiti ponujenih protinapadov.

Čas za spremembe?

Škoda, da smo na treh tekmah osvojili vsega en niz, pa še to verjetno zaradi tega, ker je Grčija igrala z rezervno postavo. Čeprav smo tekmovali v najlažji skupini na EP, nismo osvojili zgodovinske prve zmage na velikih tekmovanjih, kar je vsekakor neuspeh. Tudi neuvrstitev v drugi krog. S takšno igro, kot jo je pokazala Slovenija, pa si tudi ni zaslužila, da bi napredovala v elitno dvanajsterico. V prihodnje se ne smemo zadovoljiti le s sodelovanjem na EP, ampak moramo na prvenstvih stare celine tudi kaj narediti. Po vsem tem se postavlja vprašanje, ali je Hribar še primeren kandidat za selektorja.

Če je izgubil zaupanje večine igralcev, bi bilo prav, da odide in da priložnost kakšnemu drugemu strokovnjaku, ki bo znal iz izjemno talentirane reprezentance potegniti maksimum in jo na odbojkarski zemljevid Evrope postaviti kot enega ključnih igralcev. Sicer bo to le še ena generacija, ki je imela potencial in iz tega potenciala ni bilo nič.