SiolNET. Sportal Sportal +
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Raven gibalnih sposobnosti naših otrok pada

4

termometer

"Otroci se v prostem času premalo gibajo," opozarja docent na Fakulteti za šport dr. Gregor Starc, s katerim smo se pogovarjali o športni vzgoji v slovenskih šolah.

Docent dr. Gregor Starc, profesor športne vzgoje, je na ljubljanski Fakulteti za šport med drugim član katedre za šolsko športno vzgojo in kot takšen nadvse primeren sogovornik za vprašanja o tem, s kakšnim športom se v šolah srečujejo naši otroci. Poudarja, da je v primerjavi z drugimi evropskimi državami šport v slovenskih šolah na relativno visoki ravni, v isti sapi pa svari pred preskromnim udejstvovanjem v zunajšolskih dejavnostih.

Kako kakovosten je program športne vzgoje v slovenskih šolah? Po vsebinski plati je osnovnošolska športna vzgoja zelo bogata in široka. Pohvalimo se lahko z dokaj odprtim sistemom, ki dopušča vstop novim vsebinam, čeprav se včasih zdi, da se šolstvo počasi odziva na spremembe. V primerjavi z Evropo je Slovenija na ravni športne vzgoje v šolah za razred ali dva pred drugimi. Slovenski učitelji so specialisti, saj so opravili samostojen študij športne vzgoje. V drugih evropskih državah imajo večinoma dvopredmetne učitelje. Na tej ravni smo torej v prednosti. To se navsezadnje odraža tudi pri uspehih športnikov, če upoštevamo vrhunske dosežke glede na število prebivalcev. Če je namreč baza otrok vključena v sistem kakovostnega dela, so odstotki možnosti za športni razvoj razumljivo višji. Težava, s katero se srečujemo, pa je preskromna telesna dejavnost otrok v prostem času. Pri marsikaterem otroku je celotna telesna dejavnost padla na šolsko športno vzgojo.

"Tu imate žoge. Pet minut pred zvoncem jih pospravite v omaro in ugasnite luči." V preteklosti je bil to na številnih šolah eden redkih "nasvetov" učitelja. So torej ti časi preteklost? Ali sistem po novem narekuje ostrejša merila? Učni načrt je sicer odprt, a vsebuje minimalne standarde. Ve se, katera športna znanja mora otrok pri določeni starosti osvojiti. Merila so resda postavljena tako nizko, da jih lahko doseže vsak otrok brez motenj v gibalnem razvoju, dejstvo pa je, da je kakovost izvedbe programa še vedno v veliki meri odvisna od posameznega pedagoga. Ne gre le za učiteljevo znanje, temveč pomembno vlogo igrajo tudi njegova osebnost, pripadnost poklicu in želja po tem, da otroka nauči čim več.

Kaj pa infrastruktura? Slovenske šole imajo dobre pogoje za kakovostno športno vzgojo. Že pred osamosvojitvijo so bile slovenske šole na infrastrukturni ravni pred preostalimi republikami nekdanje Jugoslavije, v zadnjih dveh desetletjih pa smo veliko vlagali v obnovo in gradnjo nove infrastrukture. Na žalost so najbolj prikrajšani otroci v mestih. Manjše občine z manj šolami namreč lažje vzdržujejo infrastrukturo, medtem ko pa se denimo v Ljubljani šole obnavljajo postopoma in počasneje, ker jih je tako veliko. V nekaterih šolah že tretja generacija otrok pouk izvaja v isti dvorani s slabo akustiko, slabšimi trdimi podi in na izrabljeni opremi. Po drugi strani pa praksa kaže, da v določenih okoljih kakovostna infrastruktura ne prinaša sorazmerno boljših rezultatov. Učitelji in otroci so se namreč privadili na okolje, ki je udobno, zato se otroci večinoma zadržujejo zgolj v telovadnici. Posledično športno dejavnost enačijo z vadbo v dvorani, gibanje v naravi pa jim postaja tuje. To je težava, s katero so se v preteklosti sicer srečevali otroci v šolah, ki ležijo v mestnih središčih, kjer dejansko ni veliko možnosti pobega v naravo. Manj sprejemljivo pa je, da se v dvorani prepogosto zadržujejo v nekaterih šolah, ki imajo na tej ravni občutno boljše pogoje.

Telovadba, športna vzgoja, telesna vzgoja, šport … Že iz spreminjanja imena predmeta je možno slutiti, da je predmet razpet med igro ali rekreativno dejavnostjo ter vzgojo. Kako močna je danes vzgojna nota? Šport v šole ni prišel kot nogomet, košarka ali tek. Prek sokolske filozofije je prišla v slovenske šole najprej gimnastika. Cilji so bili red, disciplina in vzgoja zdrave in močne populacije. Prav zaradi tega se je šolski sistem dolgo upiral športnim igram, ker so bile pojmovane kot dejavnost brez pravega smisla. Z razvojem pedagogike in didaktike športa so se ti pogledi spremenili. Danes je jasno, da sta vzgoja in učenje vzporedna in prepletena procesa. Težava, ki jo vidim, pa je, da skušamo danes šoli zanikati njeno vzgojno komponento. Navsezadnje se je tudi športna vzgoja v osnovni šoli preimenovala v šport, v srednjih šolah pa je ostala športna vzgoja. V šolskem sistemu imamo torej en in isti predmet z dvema različnima poimenovanjema. Podobno je bilo pri likovni ali glasbeni vzgoji. Gre za preveč dosledno sledenje evropskih iniciativam. A problematično ni samo ime, temveč omenjeno zanikanje vzgojnega prizvoka šolskim vsebinam. Zavedati se je treba, da marsikateri učitelj z otrokom preživi več časa kot starša. Prav zaradi tega vzgojnega momenta nikakor ne gre ignorirati. Dober športni pedagog je torej tisti, ki tudi vzgaja. Na takšen način ga tudi otroci sprejemajo kot pomembnega drugega. Katero starostno obdobje pa je pri otrocih na športni ravni najbolj pomembno? Ena od težav slovenskega šolskega sistema je, da se specializirani učitelji športne vzgoje prepozno srečajo z otroki. Zlato obdobje razvoja otrok je od tretjega do šestega leta. V tistem obdobju otrokom športne vsebine ponujajo vzgojitelji in vzgojiteljice, v prvem triletju osnovne šole pa jih nasledijo učitelji in učiteljice razrednega pouka, ki prav tako niso specializirani. Zavedati pa se je treba, da so krivulje razvoja pri določenih področjih oziroma znanjih, denimo jeziku, matematiki in gibanju, različne. Če pri gibalnih znanjih zamudimo zlato obdobje, ga je skoraj nemogoče nadoknaditi. Nekoč so se otroci sami učili gibalnih vzorcev na dvorišču in v okolici doma. Danes to žal ni več samoumevno. Večji del tega zdaj pade na šolo in učitelje.

Del železnega repertoarja športne vzgoje je tudi Športnovzgojni karton, s katerim že desetletja spremljamo telesni in gibalni razvoj otrok v Sloveniji. Je podatke, ki so prava zakladnica, mogoče izkoristiti tudi za usmerjanje v določene športne panoge? Pred leti so košarkarji, nogometaši, atleti in še kdo tudi na podlagi vpogleda v rezultate, ki so jim bili dosegljivi, vabili otroke v klube. Tudi danes se občasno še pojavi razprava o tem, ali bi bilo možno Športnovzgojni karton uporabiti za športno usmerjanje. A je treba vedeti, da koncept podatkovne zbirke ni bil narejen z namenom iskanja potencialnih vrhunskih športnikov. Ti podatki so v prvi vrsti pomembno orodje vsakega učitelja športne vzgoje, s katerim spremlja telesni in gibalni razvoj svojih učencev in na podlagi katerega tudi načrtuje ter prilagaja svoje delo. Po drugi strani pa tudi zakon o varovanju osebnih podatkov prepoveduje neposredni dostop zainteresiranih športnih organizacij do podatkov otrok. Športnovzgojni karton postaja vse bolj zanimiv tudi za današnje starše otrok, saj so bili mnogi že sami kot otroci vključeni v ta sistem in danes lahko neposredno primerjajo, kakšen je njihov otrok v primerjavi z njimi.

V tem pogovoru ste večkrat namignili, da se otroci v prostem času premalo gibajo. Je to razvidno tudi iz podatkov na podlagi meritev? Raven gibalnih sposobnosti naših otrok pada, pri tem pa zaznavamo tudi socialne škarje. Na eni strani sicer zelo počasi narašča število gibalno nadarjenih otrok, na drugi strani se veliko hitreje povečuje število gibalno nekompetentnih otrok, sredina pa je vse ožja. Na srečo nas deloma rešuje enoten šolski sistem, saj so vsi otroci med poukom deležni enake količine telesne dejavnosti in možnosti pridobivanja športnih znanj. Do razlik pa prihaja pri zunajšolskih dejavnostih, kjer do izraza pridejo zmožnosti staršev in lokalnega okolja. Če družina razpolaga s skromnim proračunom, je razumljivo, da si ne more privoščiti dragih vadnin. Ti otroci bodo zato veliko časa preživeli v zaprtih prostorih, saj se jih starši velikokrat tudi bojijo puščati na igriščih in drugih zunanjih površinah. Razlike so tudi pri prehrani. Hrana, ki je slabše kakovosti, je namreč občutno cenejša. Če potegnem črto, bi sklenil, da so otroci ekonomsko depriviligiranih staršev bolj podvrženi možnosti debelosti, prekomerna telesna masa pa prinaša padanje gibalne učinkovitosti. Bojim se, da se bo s krizo to še povečevalo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin