SiolNET. Sportal Sportal +
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rajgelj: "Svetovalce" pri Olimpiji se lahko z eno potezo izbriše

2

termometer

Nekdanji direktor Uniona Olimpije Janez Rajgelj je v nekoliko daljšem pogovoru za Sportal opisal sliko iz časa njegovega delovanja za ljubljanski klub, spregovoril pa je tudi o prihodnosti.

Olimpija je trenutno v nezavidljivem položaju. Ostala je brez celotnega vodstva. Kje vidite možne rešitve, da se Olimpija reši? Olimpija je trenutno pod vodo in diha na obroke. Potrebno je postaviti konkreten upravni odbor na čelu s pravim predsednikom. Na odgovornih mestih morajo biti kompetentni ljudje, vodje večjih sistemov, ki vedo, kako v poslovnem svetu. Nato bo Olimpija potrebovala glavnega operativca kluba, trenerja, strokovni kader in pravo ekipo na parketu. Seveda pa se ne sme pustiti, da nanjo pritiskajo razni svetovalci, ki le škodijo klubu. Vse to se lahko z eno potezo izbriše s postavitvijo pravega upravnega odbora. V mojih časih takšni ljudi name niso mogli vršiti pritiska. Za njih sem bil neprebojen zid.

Vaša zgodba pri Unionu Olimpiji se je končala dokaj hitro. Klub ste morali zapustiti marca leta 2008. Ste bili takrat presenečeni, da se je to zgodilo? V bistvu ne, ker je bilo logično, da se bo to zgodilo, kajti pogledi so bili drugačni. Vztrajal sem, da bi bili racionalni. Nisem želel, da bi šli čez znesek, ki je bil namenjen za ekipo. Nisem se tudi strinjal s prihodom Aleksandra Džikića. Moj predlog je bil že od začetka, da bodo v Olimpiji slovenski trenerji. Ko je Memi Bečirovič odšel, sem se oziral za našimi produkti. Prost je bil Andrej Urlep in njega sem predlagal, da bi vodil ekipo do konca sezone. Vendar so za mojim hrbtom pripeljali Džikića, s katerim so se sestali v Zagrebu. Osebno sem menil, da ta rešitev ni bila prava. Dejal sem jim, da ne bo prinesel rezultata. Tukaj sta bila aktivna Vilfan in pa Mitič, ki je vedel, da bo postal predsednik kluba. No, na koncu je prišlo do realizacije, da sem odšel.

V tisti sezoni je bilo videti, da sta imela z Memijem Bečirovičem nesoglasja pri nakupih novih igralcev in posledično je on odšel celo pred vami. Ta zgodba drži? Z Memijem sva složno sodelovala pri sestavi ekipe. Je realističen, praktičen, z veliko znanja in dobrim skavtingom. Za večino igralcev sva se strinjala. Pripeljali smo še Dragiča, za katerega sem bil krvave bitke s TAU Ceramico. Tisto leto smo imeli res poceni ekipo in že na uvodu presenetili velikane evropske košarke. A začele so rasti ambicije nekaterih, čeprav je bila ekipa zelo poceni. V tistem trenutku je voz začel drseti navzdol. Seveda so prišli porazi, vendar smo se zavedali, da ekipa lahko igra dobro, če je enkrat že igrala na visoki ravni. Problem pa je bil na Memijevem hrbtu. Name se ni vršilo pritiska. Memi je to nerad počel, ampak je moral. Večkrat je izjavljal, da potrebujemo okrepitve. Moj odgovor je bil vedno enak. Ne bo okrepitev, ker nimamo dovolj denarja za to. Memi je bil na tankem ledu. Ni bil sam kriv, saj je moral poslušati besede s strani predsednika, podpredsednika in kasnejšega direktorja Petra Vilfana ter jih skušal zadovoljiti. Na drugi strani sem bil jaz. Takrat sem na novinarski konferenci dejal, da dokler bom operativec kluba, bo šel ves dodatni denar za poravnavo starih dolgov. Tega niso odobravali in rezultat vsega je trenutno nevzdržno finančno stanje in prazna dvorana. Trenutno ni prave posadke, ki bi videla rešitev. V sezoni 2007/08 sva skupaj z direktorjem zavoda Tivoli celo nosila dodatne stole za evroligaške tekme.

Olimpija je sedaj v dolgu okoli pet milijonov evrov. Kakšna je bila številka ob vašem odhodu in kakšen načrt ste imeli za realizacijo sanacije? V mojem obdobju se je dolg uspešno zmanjševal. Ekipa je bila sestavljena za vsega milijon in pol evrov. V teku je bil sanacijski načrt – delali smo poravnave. Neporavnanih dolgov je bilo takrat približno 400.000 evrov od skupno 5,5 milijona evrov. Za to je klub potreboval denar. Upnikom smo ponujali 30 odstotkov neporavnanih obveznosti in večina je to sprejela. Zato smo se načrtno odločili, da štartamo v sezono z manj vredno ekipo. Vsak denar, ki kapne na klubski račun, pa porabimo za sanacijo kluba.

Plače igralcev, čeprav jih ne dobivajo v celoti, so v tej sezoni bistveno višje kot v preteklih letih. Zakaj mislite, da so kljub recesijskim časom tako visoki mesečni prihodki? Jaz nisem proti, da se igralca tudi visoko plača, če seveda dobiš takšno vrednosti ali še več nazaj od njega. Če Olimpija plača za igralca 550.000 evrov, ni nič spornega, vendar pod pogojem, da finančno stanje to omogoča in da je ta okrepitev dobrodošla. Nič ni v nasprotju, če podpišeš pogodbo s takšnim zneskom, če ti igralec da vrednost 700.000 evrov ali več. S tem je klub naredil dober posel. Problem nastane potem, če ne vrne vložka. Če narediš več takšnih napak, si za moje pojme nesposoben in nestrokoven v delu, ki ga opravljaš. Lep primer je bil Goran Dragič, ki je glede na vložek dal ekipi in klubu bistveno več, kot pa ga je Olimpija plačevala. Potem je bil tudi dober posel z Ronellom Taylorjem, ki ni bil drag in je recimo odlično igral pri zmagah nad CSKA in Olympiacosom. Tudi proti Sieni je bil dober. Igral je za isti denar kot danes skupaj Šutulovič in Kikowski, ki pa zelo poredko stopita sploh na parket. Še bolj fenomenalen posel je bil z Janom Močnikom. Igral je v klubu za plačo enega navadnega uslužbenca in v evroligi tvorno sodeloval pri zmagah. Bil je pozitiven člen v ekipi in to je tudi publika videla. Nanj so po sezoni kar pozabili in ga kot neperspektivnega košarkarja odslovili. Tu sta recimo še zgodbi Rizvića in Begića, ki sta prehitro odšla iz kluba. Prvi je igral za manjši denar, kot danes igra Bavčić in je zelo korektno opravil posel. Seveda ni nosilec ekipe, vendar je fant zelo delaven in take ekipa kot celota potrebuje. Vendar se po tisti sezoni sploh nihče ni pogovarjal z njim, da bi podaljšali pogodbo. Pripeljali pa so Golubovića.

Že v vašem času se je veliko govorilo o sorodstvenih vezeh v klubu – bodisi na strokovni-igralski ravni, vodstveni-igralski in tako naprej. Jaz sem zahteval, da naj se pri Olimpiji sorodstvena razmerja ne vzpostavljajo. Sem strogo proti temu. Čeprav bi bil seveda takrat za, da bi za Olimpijo igral Sani Bečirovič, ki je bil pri Panathinaikosu. Vedno je lahko negativen prizvok, sploh pri nas v Sloveniji. Tako recimo ni prišel Mujo Tuljković, ki je igral za Helios, ker je poročen s hčerko Memija Bečiroviča. Peter Vilfan je takrat na upravnem odboru takoj rekel, če to leti nanj. Dejal sem ne, lahko pa tudi. Leti lahko na vsakega. On je takrat izjavil, da Ilievski že ne bo igral v tako majhnem klubu, kot je Olimpija. Da je v Sieni veliko bolje, ker je urejen klub in reden udeleženec F4 evrolige. Po mojem odhodu je Ilievski podpisal pogodbo, ljudje so žvižgali na tekmah. Nato je bil posojen k TAU Ceramici, sedaj pa je bojda podpisal dveletno pogodbo. Nimam nič proti, da igra Vlado v Olimpiji. On ni prav nič kriv, saj pač podpiše pogodbo, ki je zanj najbolj sprejemljiva. Krivi so tisti, ki so naredili ta posel.

Kako je bilo s pogodbami v vašem času. Ste si postavili kakšen limit za najvišjo možno plačo? Ne bi govoril o limitih, raje bi se dotaknil skupne vsote. Tisto, kar je razpoložljivo, s tem potem operiraš. Ne smeš podpisovati pogodb, ki presegajo razpoložljiva sredstva. Potem pa pride do opravičil, da ni denarja zaradi recesije, da se nekateri niso držali ustnih dogovorov pri sponzoriranju kluba. Pri veh pogodbah so šli pri Olimpiji tako daleč, da je stanje sedaj nevzdržno. Ne moreš skočiti kar na glavo, ne da bi preveril, kako globoka je voda. Če zagledaš talenta, kot so Dragič, Vesely, v mladih letih Nesterović, Milič, Lakovič, Udrih, Smodiš in tako naprej, potem lahko podstaviš hrbet, vendar moraš imeti izkušnje, da veš, za kaj gre. Ne smeš pa nikdar iti čez limite. Vendar ob takšnih igralcih veš, da ti bodo prinesli dodano vrednost, kajti ob trdni pogodbi lahko iz njih veliko iztržiš.

Zakaj recimo mladi nadarjeni košarkarji sprva obidejo Olimpijo. To se je v zadnjem obdobju zgodilo pri Dragiču (v Tivoli je prišel Španije), Preldžiću, Vidmarju in Veselyju … Ko sem prišel v Olimpijo, sem vztrajno kot papiga ponavljal, da je potrebno pripeljati Preldžića, Vidmarja in Klobučarja. Takrat je zdaj bivši predsednik dejal: 'Janez, bomo mi prevzeli, ker si preobremenjen z relacijo Slovan – Olimpija.' Lahko povem, da nikdar nisem bil obremenjen. Vendar sem vedno zatrjeval, da mora Slovan nekaj dobiti, ker je vzgajal in izpopolnjeval te igralce. Ne more Slovan delati igralce za Olimpijo in nič dobiti. Takrat sta potem Preldžić in Vidmar odšla v Turčijo. Zakaj? Mene ni bilo več pri Olimpiji, tako da ne vem. Podobna zgodba je bila z Janom Veselyjem. Slovan je v njem videl izjemen potencial. Na Kodeljevem so ga razvili do te mere, da je šel v Partizana dobro izpopolnjen, tam pa sedaj postaja odličen evroligaški igralec. Partizan zna zelo dobro delati z mladimi. Politika Beograjčanov je, da iz ožjega ter širšega okolja poberejo nadarjene košarkarje, ki so že nekako razviti in jih potem izstrelijo v orbito. Moj namen je bil, da bi Olimpija takrat delovala tako. Če gledate, kdo vse se je razvil v Slovanu, potem vidite, da bi lahko s temi igralci sestavili zares vrhunsko ekipo. Nesterović, Lakovič, Dragič, Slokar, Preldžić, Klobučar, Vidmar, Maravič, Tskitišvili so nekatera imena. Slovan dobro dela z mladimi. Tako je pri Olimpiji svoj čas delal Sagadin, ostali za njim pa so izgubili kompas. Mimo njihovih oči so hodili vsi talenti, ki so na koncu pristajali pri Slovanu. Res pa je, da Olimpija po Sagadinu ni znala kaj konkretnega narediti s talenti. Sedaj ima Olimpija dobre igralce letnika 1992, 1993, vendar ne ve, kaj bi z njimi naredila. Uvrščena je celo na F4, vendar so komaj zbrali denar za pot v Pariz. Ta generacija je v Sloveniji zelo močna in potrebno bi bilo združiti regijske moči. Tu govorim, da bi tej ekipi na F4 priključili še Slovanova Luko Rupnika ter Marka Pajiča in bi bila Olimpija na tem turnirju še močnejša. Mogoče bi celo osvojila turnir. Tako delajo v drugih državah. Francozi recimo včasih nastopijo kar kot celotna reprezentanca, tudi Olimpija pa bi lahko nastopila kot Olimpija Ljubljana in s tem dokazala evropski stroki, da se z mladimi v Sloveniji zelo dobro dela. Posledično bi tudi mlajši košarkarji raje prihajali v Ljubljano, saj bi vedeli, da bodo lahko tukaj napredovali.

Bi Rajgelj še sodeloval pri projektu Olimpija? Vprašajte igralce, če ima Rajgelj rad košarko. Vsi vam bodo povedali, da delam s srcem. Upal sem, da bo Olimpija čez leta prišla vsaj med osem. Da bi bila takšna evforija, kot je bila na F4 v Rimu, ali pa ko je reprezentanca igrala v Beogradu ter lani na Poljskem. Košarka je medij, ki vleče. V njej smo uspešni in imamo tradicijo, imamo kadre. Škoda, da bi to vrgli proč. Glavni vzvod je Olimpija in če ne bo Olimpije, čez deset in več let ne bo več niti reprezentance. Ne moremo dopustiti, da bi recimo trener kova Sašo Filipovski delal v prvi slovenski ligi. To je tako, kot če bi eden izmed glavnih konstruktorjev Ferrarija sodeloval pri razvijanju vzmeti viličarjev pri Indosu. Upam, da se to ne bo zgodilo. Potem je tu še Zmago Sagadin, čigar izkušnje so neprecenljive. Tomo Mahorič in mladi kadri, ki se razvijajo. Če se bo vse to zrušilo, se bo zaradi Olimpije, ker ne bo preživela.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin