Primož Brezec: Morda na OI 2012

Pred kratkim ste napovedali, da se utegne slovenska kolonija v ZDA zmanjšati za enega člana. Zakaj se vnovič spogledujete z Evropo? Čez lužo sem že sedem let, zato imam Amerike že polno glavo. Predvsem zadnji dve sezoni zame nista bili prav dobri. Razlogi so bili v prvi vrsti zdravstvene narave. Plačal sem davek stalnega treniranja. Ne želim več tvegati, saj se lahko znova znajdem ob trenerju, ki mi ne bo zaupal. Ne želim, da na mojo minutažo vplivajo višje sile. Prav zato so možnosti za vrnitev v Evropo kar 90-odstotne.

Ste razočarani nad ameriški zgodbo? Ne. Tam sem preživel sedem zanimivih let in si nabral kopico izkušenj. Igral sem v štirih klubih. V najlepšem spominu mi bosta ostali sezoni v moštvu Charlotte Bobcats, saj sem bil med nosilci igre. Tedaj sem sebi in okolici dokazal, da lahko igram tudi pod ameriškimi koši. V teh letih pa sem tudi spoznal, da ni vse odvisno le od košarkarja. Moja ameriška zgodba sicer še ni dokončno zaključena. Čakal bom na ustrezno ponudbo, pri čemer pa ne skrivam, da me bo zanimala predvsem finančna plat. Pod svojo ceno se ne bom spustil. Niti za en dolar! V teh letih so mi trenerji in šefi klubov večkrat dejali, da je košarka posel. To pot se bom tega držal tudi jaz.

Cena je skrivnost? Da. Znano pa je, kakšno pogodbo sem imel v minuli sezoni (2.750.000 ameriški dolarjev; op. p.). Želim dobiti še malce več … Takšen je moj pogoj.

V ligo NBA ste se podali v obdobju, ko Evropejci še niso bili deležni tako velikega zaupanja tamkajšnjih trenerjev. Plače pa so bile tam krepko višje. V zadnjih letih pa se je marsikaj spremenilo … Res je. Vloga Evropejcev je vse večja, finančne razlike pa vse manjše. Že položaj dolarja vpliva na to razmerje. Poleg tega mora košarkar plačati visoke davke in sam poskrbeti za stanovanje in še marsikaj. Če ima v ZDA košarkar letno plačo milijon dolarjev, mu na koncu ostane zgolj pol milijona.

Obžalujete kakšno potezo v karieri? Nikakor. Iz Ljubljane sem odšel v pravem trenutku. V Indiani sem sicer dobil priložnost, a me je zaustavila poškodba. Nato zame ni bilo pravega prostora na parketu. Sledilo je novo poglavje. Širitveni nabor mi je prišel zelo prav, odhod v Charlotte pa je vsekakor najboljša poteza v karieri. Trener Bernie Bickerstaff mi je neizmerno zaupal. Jasno, vse kar se je dogajalo od priprav na sezono 2006/07 pa je zgodba zase. O tem še vedno ne želim govoriti. Pomembno je, da sem trenutno zdrav. Še vedno sicer hodim na redne krvne preiskave. A izvidi so odlični, zato bojazni za normalno nadaljevanje kariere ni.

Napovedujete vrnitev v Evropo, a boste vseeno čakali na ameriške ponudbe. To pomeni, da klubskega vprašanja pred julijem ne boste rešili. Vas bodo morebitni evropski delodajalci pripravljeni čakati? Kdo me bo hotel videti v svojem okolju, bo moral počakati. Svojemu zastopniku sem dejal, da želim imeti do 20. julija na mizi vse konkretne ameriške ponudbe.

So pogovori z evropskimi klubi resni? Zelo. Jasno pa je, da me lahko plačajo le najmočnejši evropski klubi. V igri so pravzaprav le ruski, grški in španski klubi.

V Evropi se verjetno vidite v vlogi dominantnega centra? Zagotavljam vam, da boste videli takšne igre Primoža Brezca, kakršnih doslej še niste videli.

Lovorike? Uf … Srčno upam. Prihodnje leto bom star 30 let, osvojil pa sem le srebrno odličje na evropskem prvenstvu mlajših članov. Čas je, da tako na klubskem kot tudi reprezentančnem področju nekaj pokažem.

Torej gre zgolj za začasen reprezentančni post? Vsekakor. Ne želim pogrevati starih zamer. Kar je bilo, je pač bilo. S trenerjem Alešem Pipanom sem se bil pripravljen odkrito pogovoriti. Očitno pa on tega ni želel. Večkrat sem ga klical, a odziva ni bilo. Še pred meseci je javno razlagal, da se bova o vsem skupaj pogovorila. Do sestanka ni prišlo. Zaman sem čakal. Moja zgodba s selektorjem Pipanom je končana.

V vašem glasu je zaznati precejšnje razočaranje? Tega ne skrivam. Olimpijske igre so sanje slehernega športnika. Moje stanje se je v minuli sezoni iz meseca v mesec izboljševalo, a … No, če ne bom nastopil v Pekingu, bom morda nastopil leta 2012 v Londonu.

Ob igri visokih zneskov in ambicij se zdi vaša letošnja vrnitev v ljubljansko Olimpijo sila nerealna. So bili pogovori z novim vodstvom kluba resni? Pogovorov ne tajim, a o podrobnosti se nismo nikoli pogovarjali. Rad bi se vrnil. Želja ni sporna. V Olimpijo bi se vrnil za precej manj denarja kot bi ga dobil drugje. Moji občutki do tega kluba so specifični. Tu sem dozorel. Olimpija mi je dala zares veliko, spomini na tivolske čase pa so zelo lepi. Polna dvorana, vrsta za vstopnice, ki so bile tedaj vredne kar 5000 tolarjev … Ker se s trenerjem Aleksandrom Džikićem sestavlja vrhunska ekipa, sem pripravljen biti njen del.