Med navdušenjem in zadržanostjo

Tini Maze in njenemu taboru po končani olimpijski sezoni resda lahko mnogi očitajo muhavost, svojevrsten značaj, nespretno in netaktno izbrane trenutke za medijsko obmetavanje s predstavniki Smučarske zveze Slovenije in še nekaj kapric, a o vrhunskih rezultatih in smučarski izjemnosti si morajo biti enotni vsi.

Črnjanka je že v svoji prvi samostojni zimi osmislila odločitev za odcepitev in dokazala, da je tekmovalka, ki lahko zaradi posebnih zahtev in specifičnega značaja nesporen talent in izjemen občutek v oprijemljive rezultate pretopi le v takšnih pogojih. Zato ne čudi, da je vztrajala pri svojih načelih in se znova oklenila tovrstnega koncepta. Za nameček je tokrat smučarski repertoar obogatila še s slalomom, se mu v poletnem pripravljalnem obdobju načrtno posvetila in se v ekspresnem slogu prebila med prvokategornice še v tej disciplini. Nemara je tudi na račun tega nekoliko trpela smukaška pripravljenost, zato pa je znova blestela v veleslalomu in po začetnih nihanjih tudi v superveleslalomu.

Ob odlični sezoni v svetovnem pokalu, v katerem je zbrala kar 943 točk in zasedla četrto mesto, kar je najboljša slovenska ženska uvrstitev v skupnem seštevku, je Mazejeva blestela tudi na olimpijskih igrah. V Whistlerju je znova potrdila psihološko zrelost, kar je bila v preteklosti pogosto njena najšibkejša točka. Neuspešen napad na kombinacijsko odličje je namreč ni iztiril, temveč je v pravem trenutku postregla z najboljšo superveleslalomsko predstavo v karieri in odličnim veleslalomom, za kar je bila nagrajena z dvema srebrnima kolajnama. Žal Tinini uspehi niso bili veter v reprezentančna jadra in pa vzvod za polnjenje proračunske malhe pred novim olimpijskim ciklusom. Namesto smučarske evforije so namreč olimpijskim igram sledili novi povišani toni in poglabljanje struge med Tininim taborom in odgovornimi pri SZS. Slednjim je ob tem jasno, da se pred morebitnimi novimi pokrovitelji ne velja na veliko trkati po prsih in se hvaliti s Črnjankinimi rezultati. Zato pa so v taboru četrte smučarke sveta že napovedali bolj ultimativne tone, ki pa so le delno upravičeni, saj nedvomno ne gre za klasično črno-belo zgodbo. Tudi zato gre upati, da bosta obe strani – morda tudi ob novih pogajalskih obrazih - pripravljeni sprejeti kompromis, ki bo tekmovalki omogočal kakovostne pogoje za nadgradnjo izjemnih rezultatov, hkrati pa bo na dobitni strani tudi celotna smučarska družina. Pomlad bo še vroča.

Moško težišče povsem na smukaški strani

Še bolj skrb vzbujajoče od zdraharske sage pa je dejstvo, da je ob Mazejevi v pravkar končani sezoni do točk svetovnega pokala prišla le še Maruša Ferk. Gorenjka je obstala ali celo zaostala v svojem slalomskem razvoju, zato pa je to nadomestila z izjemnim napredkom v hitrih disciplinah, kar ob njeni mladosti vliva veliko upanja na boljši jutri. Precej večja uganka je, kaj bo s preostalim delom reprezentance, ki se je v tej zimi bolj kot s tekmami ubadal z zdravstvenimi težavami. Slednjim se niso izognili niti v moškem taboru, kjer pa se je vendarle našlo kar nekaj razlogov za zadovoljstvo. Izstopala je ekipa za hitri disciplini, ki je po prihodu avstrijskega trenerja Burkharda Schafferja doživela kopico pozitivnih sprememb. V osrednjem delu sezone se je na staro raven vrnil Andrej Jerman, nekaj solidnih predstav je pokazal Rok Perko, v smukaško orbito pa se je izstrelil Andrej Šporn. Če druščini dodamo še Križaja in Markiča, postane jasno, da ima Slovenija zavidanja vredno smukaško ekipo, kar je ob dolgoletni in skorajda dedni slalomski usmerjenosti izjemen ter unikaten trenutek. Precej skromnejša je slovenska bera v veleslalomu, kjer sta se Slovenca med dobitniki točk znašal zgolj na eni tekmi, medtem ko pa je slalomsko sezono zaznamoval preporod Mitje Valenčiča, ki se je v sklepnem delu svoje kariere dokopal do vloge paradnega konja.

Janka po Svindalovem receptu

Tina Maze je že napovedala, da se namerava v prihodnje posvetiti največjemu izzivu kariere – napadu na veliki kristalni globus. Letos je bila blizu bronu, a od vodilne dvojice in nespornih vladaric zadnjih let, Lindsey Vonn – Maria Riesch, jo vendarle loči še kar nekaj velikih korakov. Še celo izjemna Nemka kljub prevladi v slalomu, drugem mestu v smuku in mestu med deseterico v ostalih disciplinah ni bila kos izjemni Američanki. Slednja je tokrat stavila na serijsko zmagovanje v hitrih disciplinah in marljivo zbiranje točk v slalomu in veleslalomu, kjer večinoma ni bila v ospredju. Nekoliko drugačna je slika v moškem delu svetovnega pokala, kjer je vrh bolj razpršen, tako da je Janki za veliki globus zadostovalo ''le'' 1197 točk, kar je ob lanskem dosežku Aksla Lunda Svindala najskromnejši izkupiček v zadnjem desetletju. Tudi recept je bil dokaj podoben – vrhunskost med veleslalomom in smukom z dodatkom v superkombinaciji. Ob Švicarjevem uspehu pa v oči bode tudi njegova starost, saj je s 23 leti drugi najmlajši zmagovalec skupnega seštevka, kar je verjetno tudi napoved za prihodnja leta. Že v novi zimi mnogi pričakujejo veliki obračun Svindal-Janka.