Leo Houlding – vertikalni pustolovec brez primere

V nekaj uvodnih stavkih opisati človeka, ki je vrhunski prosti športni plezalec in alpinist v enem, B.A.S.E. padalec, deskar na snegu, surfar … za povrh vsega pa še igralec v filmu o prvem pristopu na Everest in, verjeli ali ne, tudi visokogorski umetnik, ki se nad prepadi bos sprehaja po napeti vrvi, je praktično nemogoče. Kako sploh predstaviti plezalca, ki za trening za odpravo na Banffove otoke (projekt Asgard) v pičlih štiriindvajsetih urah prepleza kar 55 raztežajev v steni El Capitana in Half Doma ter z obeh sestopi brez padal in še uspe pobegniti rangerjem v narodnem parku?! Namesto uvoda v pogovor s tem zares izjemnim ekstremnim športnikom si torej, prosim, oglejte priložene videopovezave z YouTuba in tudi, če ne razumete niti besedice angleško, vam bo 100-odstotno jasno, zakaj je Leo Houlding vertikalni pustolovec brez primere. Samo za Sportal je razjasnil tudi nekaj stvari o strahu, plezanju in letenju.

Leo, kako bi se opisali? Ali ste nekaj med Batmanom in Spidermanom? Ukradel sem eno misel od prijatelja Thomasa Huberja, ki pravi, da je profesionalni turist. Isto rečem jaz zase.

Ali je še kje kakšen košček sveta, kjer še niste bili in bi radi šli? Veliko je še takih delov sveta, so pa tudi taki, kjer sem že bil, pa bi se rad še vrnil. Toliko je še krajev, ampak premalo let življenja in premalo mesecev v letu.

Kaj vam daje več adrenalina, plezanje v težkih stenah ali sestop z base padalom z vrha preplezane stene? Zagotovo je več adrenalina v base skokih. Base skok je na kratek rok zelo zabaven, ker pač lahko letiš (smeh, op. p.). Je kot letenje. Vendar na dolgi rok pri tem nisi tako poplačan kot po preplezani težki smeri oziroma steni. Ko na primer pristaneš po letenju, si rečeš »uau«, spet bi šel, spet na vrh, da lahko ponovno skočim. Plezanje pa je izkušnja, ki je zelo, zelo poplačana. Ko splezaš na nek vrh, preplezaš steno, to ostane s tabo dneve, tedne ali celo leta. In še zmeraj lahko pristno začutiš ta dosežek. Pri tem dobiš občutek, da od življenja dobiš tisto, kar si vlagal vanj. Pri osnovnem base padalstvu pa ni treba prav veliko vlaganja, energije ali časa ... Kar moraš, je pač le tvegati. Doživiš pa neverjeten občutek letenja. Če bi moral izbrati eno, bi izbral plezanje, saj je pri slednjem trud zares poplačan. Ampak, oba športa se lepo skladata skupaj, kot konj in kočija.

Ali je v base skokih kaj prostora za strah? Da, zagotovo je. Jaz sem bolj zaskrbljen za ljudi, ki nimajo strahu. Strah je relativen pojem. Kot sem dejal, če opraviš veliko skokov, potem te ni strah opravljati kakšnih lažjih skokov. Če pa skočiš z zelo nevarne stene, te nekaj zdravega strahu pri tem vsekakor tudi varuje. Če pa te je preveč strah, je lahko to tudi zelo nevarno. Ljudi, ki jih sploh ni strah, ne maram preveč. Pri našem športu moraš čutiti vsaj malo strahu, saj te to ohranja budnega, moraš pa, jasno, biti tudi sproščen.

V pripravah na projekt Asgard ste v Španiji skočili v popolno oblačnost. Ali ste vedeli, kako, do kod sega tisti oblak? Kako ste se sploh odločili za skok v takšnih razmerah? Morda zaradi filma? Ne. Poznam steno, sem že skakal z nje. Preden sem skočil, sem klical prijatelja na tleh, ki mi je povedal, kako velik je oblak, kje je konec oblaka in kakšen je veter. Zaupal sem mu in bilo je v redu. Če bi oblačnost segala proti dnu stene, ne bi skočil. Oblak pa je bil le na vrhu stolpa, tako da sem bil v eni sekundi zunaj oblaka. Ampak je bilo pa zares strašno.

Ko ste v zraku … kako veste kdaj morate odpreti padalo? Ali morda odštevate? To preprosto veš (smeh, op. p). Pri takem adrenalinu ne moreš odštevati tako hitro, kot lahko padaš. Preprosto veš, kdaj odpreti. Človeški možgani so neverjeten organ, ko nekaj moraš narediti, je fascinantno predvsem to, kako lahko telo tako hitro odreagira na misel. Vidiš pa tudi hitrost, s katero padaš, in kako daleč so tla. Na splošno sem kar previden, tako da vedno potegnem malce prej, še preden bi zares moral. Mogoče zaradi tega zgubim kakšno sekundo adrenalina, vendar ne tvegam vsega in tako lahko naslednji dan spet ponovim skok (smeh).

Kako pa skočite s stene, na 1, 2, 3, zdaj? V zelo majhnih stenah, na primer v jamah, šteješ, ker ne vidiš. To je zelo tehničen skok, saj si v štirih sekundah že na tleh. Pred tem pa greš skozi tunel in ne moreš odpreti padala kar takoj, ampak moraš počakati dve sekundi, in tako ti preostane približno sekunda varnega časa. Tako, da pri takih skokih štejem 1, 2, 3, 4.

Kaj pa občutki pri base skokih? Karina Hollekim z Norveške, prav tako odlična base padalka, mi je zaupala, da se po odrivu z vrha kar naenkrat časovni efekt zelo upočasni, kot da se vse skupaj vrti v počasnem posnetku … Kakšna je vaša izkušnja? Ista. To je to, ko ti možgani delajo zelo hitro, v eni sekundi opravijo toliko procesov kot prej morda v eni minuti. To je zelo lep občutek. Adrenalin je prej in potem, ko pa dejansko letiš, je božansko mirno, res neverjetno. Z današnjimi oblekami za letenje lahko prideš na hrib, hodiš nekaj ur … nato pa ljudje letijo po tri minute. Jaz sicer teh letalnih oblek ne uporabljam – no, ja poskusil sem tudi to –, ampak z njimi dejansko lahko letiš, letiš … Ko sem bil majhen, teh stvari ni bilo. Ko sem kot sedemletnik gledal Supermana, sem sanjal, kako je, če letiš med oblaki. In zdaj je to dejansko mogoče.

Vaš najboljši skok in najboljša preplezana smer? Skok – Half Dome, prelep kraj za skok, ker se stene ob sončnem zahodu res krasno obarvajo, prav na samem vrhu. Res je čudovit skok, 1600 metrov. Najboljša smer – to je že težje vprašanje. Kar nekaj neverjetnih smeri je na svetu, npr. El Capitan, Freerider, Casarotto Pillar na Fitz Royu v Patagoniji, pred kratkim pa sem preplezal tudi neverjetno, 300 metrov dolgo smer v Južni Afriki. Imenuje se Oceans of fear in je zelo previsna, kar 50 metrov poteka v popolnem previsu. Seveda imam raje dolge smeri, vendar imajo včasih kratke smeri drugačno lepoto, čeprav niso tako veličastne. V kratkih smereh lahko občutiš lepoto telesa in subtilnost gibov, ki jih telo zmore. Dobro je, da obstaja raznolikost.

Že zdaj ste fascinantno združili svoj način življenja s televizijo, televizijskimi oddajami in festivali. Kaj pa boste na primer delali čez deset let? Dobro vprašanje. Zdaj imam 30 let in sem profesionalni športnik, služim denar s promoviranjem znamk, saj brez denarja sponzorjev tudi tega ne morem početi. Moj glavni sponzor je priznani izdelovalec opreme za ekstremne športnike. Slej ko prej bo tega konec. Zavedam se, da ne moreš biti večno vrhunski profesionalni športnik. Ne vem, kaj bom počel. Ne verjamem pa, da bi bil po tem desetletnem norem življenju prav dober v normalni službi. A moja žena je zdravnica, tako da upam, da me bo tudi preživljala (smeh).

Ste spoznali tudi slovenske gore? Lansko poletje sem bil z ženo na Triglavu. Bi se pa še kdaj vrnil, saj je kar nekaj dobrih krajev za letenje.

Kaj pa menite o slovenskih plezalcih? Slovenski plezalci so fenomenalni za tako majhno državo. Tukaj imam kar nekaj prijateljev, vedno sem se dobro razumel s Slovenci. Neverjetno je, da je vas je dva milijona, nas Angležev pa 66 milijonov, ampak ste skoraj vsak večji vzpon naredili Slovenci. Silvo Karo je na primer moj heroj od malih nog in lepo je zdaj biti njegov prijatelj. Njegove smeri na Bhagiratiju III in druge so neverjetne in zelo spoštujem Slovence, zlasti kot plezalce. V športnem plezanju imate prvakinjo Majo Vidmar, ki je tudi neverjetna. Tudi nekaj base skakalcev svetovnega kova imate ... Za tako malo državo je to res pohvalno. Morda razlog tiči v tem, ker imate toliko gora in ste zelo dejavni. V Angliji jih veliko gleda nogomet, malo pa ga igra. Rajši grejo v pub na pivo in gledajo televizijo. Le nekje en odstotek prebivalcev Anglije sploh razmišlja, da bi se odpravili v gore.