Lamin Diallo: Zbadljivke so le na igrišču

Pri 20 letih ima trenutno nogometaš Domžal za sabo zanimivo preteklost, tudi njegova življenjska zgodba ga razlikuje od večine nogometašev. Rojen Ljubljančan je kot prvo sin Gvinejca, ki se je pred štirimi desetletji podal v te kraje, kjer živi še danes. Kot drugo pa se je kot nogometaš že preizkušal pri dveh italijanskih klubih, sicer resda pri mladinskih selekcijah. Leta 2007 se je podal k Trevisu, kjer je ostal dve sezoni, nato pa je eno sezono prebil pri Chievu. Pri tem klubu iz Verone je spoznal nekaj znanih nogometašev, med drugim pa se spoprijateljil tudi z Bojanom Jokičem. Za vrnitev v Domžale se je branilec odločil, ker se želi dokazati v članski ekipi. Mladim nogometašem svetuje, naj odhajajo zunaj meja, le če so dovolj disciplinirani in marljivi. Tudi sam pa se želi po uveljavitvi spet podati v tujino.

Opišite nam malo dosedanji potek vaše kariere … Začel sem z devetimi leti pri Slovanu. Leta 2005 sem odšel v Domžale, kjer sem igral v kadetski ekipi. Nato pa je sledila pot v tujino. Tri leta sem bil v Italiji. Dve leti pri Trevisu, dokler klub ni propadel, članska ekipa je ob mojem prihodu igrala v drugi ligi, a je klub nato izpadel v šesto ligo. Potem sem odšel h Chievu v Verono, kjer sem bil eno leto. Igral sem seveda za mlajše selekcije – t. i. primavero. Pri Chievu si takrat nisem izboril mesta v članski ekipi, zato me je klub želel poslati na posodo, a se nisem strinjal s pogoji. Moral bi oditi v klub, ki je bil v tretji ligi. Motilo me je predvsem to, da je bilo mesto zelo daleč, predvsem pa finančno klub ni bil urejen. Potem sem prekinil s Chievom in odšel na preizkušnjo k Sieni. S tem klubom se mi ni uspelo dogovoriti, zato sem se januarja 2011 vrnil v Domžale in se pridružil članski ekipi. Imel sem tudi stike z Olimpijo, a sem odšel v Domžale. Najprej sem podpisal pogodbo za pol leta, po koncu minule sezone pa sem jo podaljšal do leta 2014.

V času, ko ste živeli v Italiji in igrali za Treviso ter Chievo, ste verjetno doživeli marsikaj? Mladinska ekipa je trenirala posebej, smo pa vsaj enkrat na teden vadili tudi s člani. Pri Chievu sem se veliko družil z Bojanom Jokičem, spoznal sem tudi zdajšnjega kapetana Chieva Sergia Pellisiera itd. Je pa bila Italija dobra življenjska izkušnja, predvsem, ker sem moral sam živeti. Imel sem svoje stanovanje, tudi odgovornost je precej večja. Naučil sem se marsikaj. Tudi v športu sem prvič okusil profesionalizem, brez trdega dela se ne da doseči nič. Malce mi je sicer žal, da sem se tako hitro vrnil, a nič še ni izgubljeno. Imam še dovolj časa za dokazovanje in za zdaj mi gre v redu.

Šele nekaj več kot pol leta ste član Domžal, kar je vaša prva izkušnja s članskim nogometom. Med drugim ste se tudi že znašli na seznamu mlade izbrane vrste, ki zelo dobro igra v teh kvalifikacijah za Euro 2013 … Trenutno sem na dobri poti. Seveda pa lahko še veliko stvari izboljšam in še napredujem. Čim prej si želim izboriti mesto v začetni postavi v mladi izbrani vrsti in zbrati čim več nastopov za Domžale. Želim dobiti kontinuiteto in potem bomo videli, kako bo šlo naprej.

Kakšna je razlika med mladinskimi ligami v Italiji in slovensko člansko ligo? Razlika med primavero in slovensko ligo je očitna. Mladinska italijanska liga ni profesionalna, tukaj pa je veliko izkušenih igralcev in veliko se lahko naučiš od njih. Podobno je kot mladinska slovenska liga, a raven igranja je v tujini malce višja. Gre pa za podobne stvari.

Na Apeninski polotok odhaja vse več mladih slovenskih nogometašev. Nazadnje so tja odšli Luka Kranjc, Nejc Praprotnik, Rok Baskera … Kako vi gledate na to? To je lepo. Prvo leto, ko sem bil v Italiji, je bil tam še Mitja Novinič pri Milanu, Rene Krhin in Vid Belec sta bila pri Interju. Zdaj opažamo, da jih je vsako leto več. Liga ni težka in lahko se dokažeš. Zelo sem vesel, da dobivajo priložnosti, slovenski nogomet pa se s tem le izboljšuje. Upam, da se jih bo čim več pozneje tudi uspelo prebiti v serie A ali B. Sicer pa se mi to zdi v redu. Sam odhoda v tujino nikoli nisem obžaloval. Če bi takrat ostal v Sloveniji, je vprašanje, če bi se mi sploh zdaj uspelo prebiti v domžalsko ekipo.

Bi mladim svetovali, naj odhajajo pri rosnih letih v tujino? V Italiji sem se veliko naučil. Tudi Treviso ni bil daleč od Ljubljane, zato sem se večkrat na mesec lahko vračal domov. Če bi bil na jugu, bi bilo drugače. Takrat bi lahko domov prihajal le za praznike. Mladim nočem svetovati, naj gredo v tujino, vsak naj ravna, kakor se počuti in se mu zdi, da je prav in kako sposobnega se počuti. Je pa treba nekaj tvegati. Predvsem moraš vedeti, če si že sposoben živeti sam. Veliko se da napredovati, moraš pa se odpovedati številnim stvarem. Tudi meni na začetku ni bilo povsem lahko, a sem se hitro privadil. Tudi jezika sem se hitro naučil.

Koliko jezikov obvladate, glede na to, da ste živeli v Italiji, vaš oče pa je Gvinejec? Z očetom se pogovarjava francosko, razumem italijansko, kakor tudi angleško in seveda slovensko, ki je moj materni jezik.

Lahko malo več poveste o svojem poreklu? Moj oče že 40 let živi v Sloveniji. V zadnjem času po upokojitvi velikokrat odhaja v Gvinejo. Tam ima tudi podjetje. Tudi sam sem se zato vpisal na ekonomsko fakulteto. Leta 1970 je prišel v Slovenijo. Takrat je bil socialistični režim in Gvineja je bila med državami tretjega sveta, zato je prišel študirat v Jugoslavijo. Oče je tukaj spoznal mamo, dobil službo in si ustvaril družino. Zelo dobro govori slovensko, ima veliko prijateljev in mislim, da se je zelo dobro vključil v to kulturo. Na začetku pa mu seveda ni bilo lahko.

Ste že bili v tej državi, ki leži na severozahodu Afrike? V Gvineji sem bil dvakrat. Prvič leta 1998, ko sem bil star sedem let. Drugič pa leta 2006. Se pa pozna razlika. Tam je drugačna kultura, država je dokaj revna. Imam pa tam veliko sorodnikov. Vendar mi nogomet za zdaj ne dopušča, da bi jih obiskal večkrat, upam pa, da bom čim prej odšel tja.

Glede na vse skupaj ste bili kdaj v preteklosti deležni žaljivk? Žaljivk sem bil deležen v šoli, v športu pa tega ni toliko. S tribun sploh ne, morda se kaj zgodi na igrišču. Vendar to poskušam ignorirati in se osredotočiti na igro.

Kakšne so vaše želje v nadaljevanju kariere? Seveda hočem čim prej spet v tujino in nekoč morda celo igrati za člansko reprezentanco. Najbolj me vleče v Anglijo in Španijo, tudi Italija me zanima, saj poznam njihov način igranja.