L. Vonn in D. Cuche: najhitrejša med najhitrejšimi

Ženskega je osvojila Američanka Lindsey Vonn, moškega pa Švicar Didier Cuche. Ob tekmovalnih odpovedih sta bila omenjena šampiona danes v središču novinarske pozornosti v Bormiu.

Lindsey, vaš smukaški globus ste si zagotovili že pred časom. Kako se počutite zdaj, ko je končno v vaših rokah? L. V: Resda sem že v Whistlerju osvojila skupno zmago v smuku, ampak občutek je povsem drugačen, ko kristalni globus dejansko držiš v rokah. Ta kristalna krogla mi je všeč že sama po sebi, o njej pa sem sanjala od malih nog. Ko ga je osvojila Picabo Street, sem bila stara devet let in takrat sem si zaželela, da ga nekoč osvojim tudi sama. Hotela sem biti najboljša prav v smuku. Zdaj, ko je ta cilj uresničen, se mi zdi skoraj neverjetno.

Zmagovali ste že v prejšnjih sezonah, kakšen pa je bil vaš recept v tej sezoni na poti do zmage v seštevku? L. V.: Hitrost sem res imela že v preteklosti, v tej sezoni pa sva se z možem Thomasom posvetila večji stabilnosti rezultatov. Uspelo se mi je nekoliko umiriti. V prejšnjih sezonah sem lahko zmagala z visoko razliko ali pa zaradi napak izgubila sekundo ali dve. Kadar se mi je pripetila napaka, sem postala nervozna, hotela sem jo na silo popraviti. S prevelikim tveganjem pa sem bila znana tudi po številnih padcih in po bližnjih srečanjih z zaščitno ograjo. Mislim, da postajam zrelejša, v smuku pa so izkušnje nasploh izjemno pomembne.

V naslednjih dneh bo v ospredju še lov na veliki kristalni globus … L. V.: Veseli me, da sem v ugodnem položaju že letos, ko naj bi bila za mano še sezona napredovanja v drugih disciplinah poleg smuka. Veliko rezerve imam predvsem v superveleslalomu, v katerem se v tej zimi nisem še niti enkrat uvrstila na zmagovalni oder. V veleslalomu sem svoj domet dvignila do šestega mesta, zelo pa sem zadovoljna tudi z napredkom v slalomu. Vseeno imam skoraj v vseh disciplinah še veliko manevrskega prostora za napredovanje, tako da upam, da bom vedno v igri za veliki globus tudi v naslednjih sezonah.

Didier, smukaški primat ste imeli že v prejšnji sezoni. Ali se lanski in letošnji globus kaj razlikujeta? D. C.: Lahko rečem, da pot do skupne smukaške zmage letos ni bila nič lažja in nič težja kot lani. Malo me je zaskrbelo na uvodnem prizorišču v Lake Louise, kjer sem osvojil šele 17. mesto in pomislil, da bo morda skupna smukaška tokrat pretežek zalogaj. V nadaljevanju sezone je bilo nekaj zanimivih bojev, predvsem pa sem se osredotočil na to, da sem stalno hiter in čim večkrat na zmagovalnem odru.

Bode Miller, ki je za vami zaostal le pet točk, meni, da bi bilo finalni smuk mogoče izpeljati, če bi le vodstvo tekmovanja bilo bolj vztrajno. Ali imate kakšen komentar na to? D. C.: Z Bodejem sva o tem govorila, vendar tekmovalci nimamo vpliva na odločitve vodstva. Kolikor sem jaz preizkusil progo, se je ob vsakem zavoju tako rekoč vdrla. Mislim, da je bila edina realna odločitev odpoved. Vprašanje varnosti je končno spet stopilo v ospredje v svetovnem pokalu, pred nesrečo Matthiasa Lanzingerja na Norveškem se je na varnost tekmovalcev pogosto preveč pozabljalo. Denimo, v Kvitfjellu smo tekmovalci opozarjali na prenevarne skoke, pa se vseeno ni dovolj naredilo za varnejšo tekmo. Ob trenutnem seznamu poškodovanih v svetovnem pokalu mislim, da ni nobenega razloga za nova tveganja.

Leta 1993 ste prav v Bormiu prvič nastopili v svetovnem pokalu. Ali se še spomnite tiste tekme? D. C. Zdaj se spomnim, ko ste mi omenili. Trenerji so mi ponudili nastop in nisem si ga upal zavrniti. Moja štartna številka je bila nekaj nad 50. Zaostal sem šest sekund na prvem treningu, šest sekund na drugem in šest sekund na tekmi, tako da sem bil zelo "stabilen". Tekma je bila sicer divja, proga ledena od štarta do cilja, povprečna hitrost pa, mislim, okrog 110 kilometrov na uro. Takrat me je bilo resnično strah, danes pa ne morem verjeti, kako se stvari lahko spremenijo. Tokrat sem osvojil globus, ne da bi bilo treba sploh tekmovati.