Kljub medalji več nezadovoljnih kot zadovoljnih

Tina Maze je po nizu odličnih rezultatov na tekmah svetovnega pokala vendarle našla vse delce vrhunske sestavljanke tudi na največjem tekmovanju. Smučarka, ki se lahko s kar sedmimi zmagami v svetovnem pokalu postavi celo ob bok nepozabni Mateji Svet, je že vse od otroških tekmovanj naprej kot po pravilu zatajila na največjih tekmah. V Val d'Iseru se je na koncu vendarle znebila priponke večne poraženke svetovnih prvenstev, kar ji je uspelo po vznemirljivem scenariju. Tokrat je psihološki trenutek znala obrniti sebi v prid, čeprav na dokaj nenavaden način. Da bi iz sebe izsilila eno najbolj brezhibnih in bravurnih predstav v karieri, si je morala najprej prisoliti bolečo zaušnico. Z jezo je tako prvič v karieri veliko željo po prvem odličju in hkrati tudi pritisk pretvorila v pravo tekmovalno energijo, ki odlikuje le največje šampione.

Na ta način je Mazejeva nesporno kakovost vendarle potrdila še na svetovnem prvenstvu, hkrati pa tudi osmislila odločitev za samostojno pot, ki jo je po vnovični trenerski prevetritvi na čelu ženske reprezentance sprejela po minuli sezoni. Z oceno, da je Tina tekmovalka, ki zaradi specifičnega značaja za najboljše rezultate potrebuje svoj, zaupanja vreden krog ljudi, se po mariborski zmagi in podvigu na prvenstvu strinjajo na obeh slovenskih smučarskih bregovih, med katerima se je po Val d' Iseru struga še dodatno poglobila.

Na vidiku nova menjava

Spoznanje, da je nežnejši del slovenske smučarske vrste po trinajstih letih znova dobil dobitnico medalje na SP, je s svetlimi snopi luči obsijalo celoten del ženske reprezentance. A osnovna težja slednjega mora biti iskanje tekmovalk, ki se bodo podale po Tinini smučini. Predvsem v hitrih disciplinah je kljub napredku mlade ekipe čutiti vidno pomanjkanje zaledja. Položaj je nekoliko boljši v veleslalomu, kjer nase že nekaj sezon opozarja Mateja Robnik, pri kateri v oči bodejo predvsem (pre)velika rezultatska nihanja. Podobno velja tudi za Ano Drev, ki pa je letos v razvoju obstala tudi ali pa predvsem zaradi dolgotrajne rehabilitacije po poškodbi, in Marušo Ferk. Slednja je v obeh tehničnih disciplinah že nakazala, da je sposobna dobre rezultate iz mlajših kategorij prenesti na člansko raven, a je v Val d'Iseru krepko zaostala za pričakovanji.

Če omenjenim dodamo še tokratno debitantko Vanjo Brodnik, poškodovani Katjo Jazbec in Ilko Štuhec ter še nekaj njunih vrstnic, že pridemo do obetavne skupine deklet. Le-ta pa bi za nadaljnji napredek ob ustreznih sredstvih krvavo potrebovala stabilnejšo trenersko piramido. Predvsem mesto glavnega trenerja je v zadnjih letih sila prehodnega značaja, saj je ekipo v minulih šestih zimah vodilo prav toliko trenerjev. Če gre soditi po dogajanju v Val d'Iseru, se trend menjav še ne bo ustavil, saj je tudi Božo Jaklin že namignil, da namerava slediti zgledu svojih predhodnikov.

Moška ekipa brez deseterice in novega obraza

Nad stalnimi trenerskimi menjavami se v moškem delu reprezentance sicer ne morejo kaj prida pritoževati, zato pa je slabo voljo v ekipo vnesel dokaj nezavidljiv rezultatski izkupiček. V šestčlanski ekipi bi namreč zaman iskali tekmovalca, ki je izpolnil začrtan cilj in si z zadovoljstvom snel smuči, če seveda ne upoštevamo hudomušne pripombe Roka Perka, ki je po smuku dejal, da je zadovoljen, saj se je končno znašel na seznamu uvrščenih. Solidno oceno si pravzaprav zasluži le Andrej Jerman, saj je na progi, ki mu še zdaleč ni bila pisana na kožo, prišel do svoje najboljše smukaške uvrstitve na svetovnih prvenstvih, za nameček pa je dobro nastopil še v superkombinaciji.

Precej več so si obetali predvsem Aleš Gorza in pa slalomski mušketirji Bernard Vajdič, Mitja Valenčič in Mitja Dragšič. Slalomska ''ničla'' je vsekakor skrb vzbujajoča in boleča. Podobno bi lahko zapisali tudi za dejstvo, da se tej generaciji na velikih tekmovanjih že lep čas ni resneje pridružil kakšen nov obraz, ki bi obljubljal boljše čase. Predvsem v veleslalomu kot bazični disciplini na vidiku ni tekmovalca, ki bi reprezentanco rešil dolgoletne nočne more, kar pa seveda ni zgolj izziv ene ekipe ali posameznega trenerja, temveč kar celotnega sistema. Glavni trener moške ekipe Urban Planinšek pravi, da se tega sicer dobro zaveda. A zaenkrat je ostalo zgolj pri ''pripoznanju zagate'' …