Ponedeljek, 31. 10. 2022, 17.00
2 leti
Intervju z ameriškim ultratekačem Timothyjem Olsonom
Kar 51 dni zapored pretekel po dva maratona na dan #video
Če ste uporabnik družbenih omrežij, ste njegov obraz verjetno že zasledili. Timothy Olson, 39-letni ameriški ultratekač, predan mož in oče, je obraz festivala European Outdoor Film Tour (EOFT), največjega festivala filma o športih na prostem v Evropi, ki novembra prihaja v Slovenijo. Olson je lani poleti v rekordnem času pretekel Pacific Crest Trail, več kot štiri tisoč kilometrov dolgo traso na zahodni obali ZDA. Na dan je v povprečju pretekel skoraj 90 kilometrov, kar je toliko, kot če bi opravil dva maratona na dan. Pri tem ni šlo samo za ekstremen športni podvig, ampak predvsem za celjenje ran njega in njegove družine.
O motivih in ovirah na poti, pomenu meditacije ter težkih trenutkih po srednji šoli, ko je zapadel v droge in alkohol ter v obupu razmišljal celo o samomoru, nato pa ga je rešil prav tek, je 39-letnik iz Oregona pred gostovanjem evropske turneje filma o športih na prostem spregovoril posebej za Sportal.
Timothy, kako se počutite kot obraz evropske turneje filma o športih na prostem (European Outdoor Film Tour)? Vaš portret se te dni pojavlja vsepovsod.
Vse skupaj je precej neresnično in mi je v veliko čast. Zelo sem hvaležen za priložnost ter za to, da svojo zgodbo in projekt lahko predstavim širši javnosti.
Kako vam je bilo, ko ste se prvič videli na velikem platnu?
Noro. Že večkrat sem bil del različnih projektov, ki so bili predstavljeni tudi na filmu, a tokrat je vse skupaj še toliko bolj posebno zaradi same zgodbe in zgodbe moje družine. Vesel sem, da je v filmu svoj glas dobila tudi moja žena Krista, ki je bila med snemanjem visoko noseča. Pred tem je doživela dva spontana splava in projekt je bil na neki način za nas tudi proces celjenja.
Je bila vaša ideja, da poskusite postaviti rekord v najhitrejšem znanem času na Pacific Crest Trailu, ali ste se tega domislili skupaj s sponzorjem? Kako se je sploh začelo?
Ko sem se začel ukvarjati s trail tekom, sem vedel, da obstaja najhitrejši znani čas (FKT - Fastest Known Time) na tej trasi, in si zaželel, da bi ga nekoč poskusil izboljšati. Zanimiva plat takih rekordov je, da ne tekmuješ z nikomer, le s sabo, moraš pa sebe gnati do skrajnih meja.
Med projektom nisem preveč pogosto pogledoval na uro, ampak preprosto poskušal iz sebe iztisniti čim več.
Da je bila med tem projektom v moji bližini tudi moja družina, je bila zame popolna uresničitev sanj. Počutim se privilegiranega, da sem jih lahko vzel s seboj in z njimi preživljal čas. Da so bili priča temu, kar se dogaja, da sta otroka lahko živela v naravi in se učila v najbolj naravni učilnici na svetu, srečevala najrazličnejše ljudi. Spoznavala sta pozitivne in negativne plati življenja. Lahko rečem, da je šlo za največjo pustolovščino naših življenj.
Priznam, da je bilo na trenutke težko, ker so nas kamere obkrožale na vsakem koraku, in da česa podobnega ne bi poskušal vsako leto, ampak zdaj, ko lahko to pogledam na velikem platnu, skupaj s svojo družino, ko si film lahko ogledajo prijatelji mojih otrok, sem na to precej ponosen.
"Seveda ne mislim, da sem najboljši tekač na svetu, prav tako ne, da sem najboljši pohodnik, sem pa verjel, da mi lahko uspe. Mislim, da je za kaj takega pomembno, da pri sebi razčistiš, kaj te čaka, ter da si dovolj zagrizen, da se vsako jutro znova spraviš k sebi in začneš na novo."
Predvidevam, da ste pred začetkom projekta močno verjeli v to, da lahko porušite veljavni rekord, sicer se tega verjetno sploh ne bi lotili, še posebej ne pred kamerami.
Ko se lotiš takega projekta, moraš biti pripravljen na morebitni poraz. Sam sem jih v svojem življenju doživel že precej in s tem nimam težav. Sem bil pa dovolj samozavesten, da sem verjel v to, da mi lahko uspe.
Seveda ne mislim, da sem najboljši tekač na svetu, prav tako ne, da sem najboljši pohodnik, sem pa verjel, da mi lahko uspe. Mislim, da je za kaj takega pomembno, da pri sebi razčistiš, kaj te čaka, ter da si dovolj zagrizen, da se vsako jutro znova spraviš k sebi in začneš na novo.
Pomembno je, da živiš za sedanjost, za tisti trenutek, potem tudi to, kar se na papirju zdi nemogoče, postane mogoče.
Bi bil tak projekt mogoč brez mentalne priprave? Brez meditacije?
Mislim, da ne, seveda pa lahko kdo dokaže, da se motim. Mislim, da je pri vzdržljivostnih športih ali kar vseh športih na prostem rezultat odvisen tako od telesne kot mentalne priprave. Naučiti se, kako preskočiti vse ovire, ki ti jih narava servira na poti, je zelo ponižno. Mislim, da je mentalna priprava pri tem celo pomembnejša od telesne.
Projekt smo nameravali izpeljati že leta 2020, pridobili smo tudi že vsa potrebna dovoljenja in bili pripravljeni na začetek, pa smo potem zaradi izbruha epidemije covid-19 projekt prestavili. Že takrat sem bil pripravljen na izziv, a sem vesel, da sem dobil dodatno leto za pripravo, predvsem mentalno trdnost. Z meditacijo se ukvarjam že vrsto let in lahko rečem, da mi je pomagala večino kariere.
Timoty Olsen z družino, ženo Kristo in dvema sinovoma. Po koncu projekta sta brata dobila še sestro.
Pred nekaj leti sta otroka izgubila v 17. tednu nosečnosti, kar je Olsona spet pognalo v razmišljanje o uživanju alkohola in samomoru, a se je s tekom in meditacijo izvil iz primeža žalosti, lani pa se je zgodba ponovila. Izgubila sta še enega otroka. Tekaški projekt je bil za družino Olson tudi proces celjenja ran. Timothyjeva žena Krista je bila v času projekta v osmem mesecu nosečnosti, hčerko je rodila le nekaj tednov po koncu projekta.
Je bilo težko vsako jutro, ko vas je zbudil alarm na telefonu, zlesti iz šotora in začeti na novo? V povprečju ste vsak dan pretekli dve maratonski razdalji. Kdaj je postalo težko?
Že drugi dan (smeh, op. p.). Še posebej jutranje vstajanje je bilo neverjetno težko. Šlo je za telesno in mentalno bitko. Vsako jutro.
Še danes se spomnim, kako sem vsako jutro ob prvem alarmu pritisnil tipko za dremež in si priboril še pet minut počitka. Sčasoma se zaveš, kako te takšne minute upočasnjujejo, in se prisiliš h gibanju.
Naučil sem utišati tisti del v glavi, ki ti govori, kako neumno je to, kar počneš. Preprosto sem vstal, se najedel in nadaljeval tam, kjer sem dan prej končal.
Napovednik filma Mirage:
Na poti ste imeli tudi nekaj težav s poškodbo. Kako ste obvladali bolečine v nogi?
Težko, cela desna noga je bila razbolela. Precej vneto je bilo vse skupaj. Ne vem, kdaj točno se je to zgodilo, mislim, da po približno 30 dneh. Težave so me spremljale do konca poti, a so zaradi meditacije postale dokaj obvladljive. Je bil pa kakšen teden zelo boleč in vse skupaj me je precej upočasnilo.
Ste resno razmišljali o tem, da bi odnehali?
Razmišljal sem, nisem pa tega nikoli izrekel na glas.
V filmu smo priča tudi vašemu bližnjemu srečanju s klopotačo. Koliko kač ste srečali na poti?
Petdeset, ne vem točno. Prvih 20 dni sem jih srečal po več na dan.
Se takoj umaknejo, ko začutijo bližino človeka?
Ne, sploh ne. Običajno ležijo sredi poti, potem pa se počasi premaknejo pod skalo. Pri tem sem poskušal biti skrajno pozoren na rožljanje, saj takrat kača udari, nekatere pa to storijo celo brez opozorila. Kače spoštujem, ne bi pa je imel za hišnega ljubljenčka. Živali sprejemam kot sporočila, naj bom previden.
EOTF v Sloveniji
Film Mirage (Fatamorgana), ki opisuje tekaško zgodbo Timotyja Olsena in še sedem drugih pustolovščin, si lahko v sklopu festivala European Outdoor Film Tour, največjega festivala filma o športih na prostem v Evropi, ki poteka vsako jesen in zimo od leta 2001, novembra ogledate na štirih lokacijah v Sloveniji.
22. 11. Maribor
23. 11. Celje
24. 11. Kranj
25. 11. in 26. 11. Ljubljana (Komuna)
Se spomnite, kako ste se počutili, ko ste dosegli cilj na meji s Kanado? Je šlo za olajšanje ali ste bili preveč utrujeni, da bi sploh kaj čutili?
Seveda, vsega se zelo dobro spomnim. Šlo je za zelo močan občutek. Ne samo za to, da sem pot končal, šlo je za izbruh vseh mogočih čustev. Za olajšanje, da sem na cilju, čeprav me je po tem čakalo še 50 kilometrov poti, da sem prišel do avtodoma, saj je bila Kanada zaradi bolezni covid-19 zaprta in sem se moral vrniti do svoje ekipe.
Ta trenutek je bil skupek vseh čustev, vsega, kar se mi je zgodilo v letih pred tem, vseh vzponov in padcev, šlo je za celjenje ran, za preobrazbo, za razbremenitev od vsega, kar me je pestilo in bolelo … Bil je res čudovit trenutek olajšanja in zadovoljstva.
Kako ste se počutili po koncu projekta? Ste zboleli, kot se običajno zgodi, potem ko končamo res izjemen projekt in si končno lahko oddahnemo?
Kako sem se počutil? Se spomnite prizorov, ko se nekdo z avtom zaleti v zid? Tako nekako. Dnevi, ki so sledili, so bili padec na realna tla. Še nekaj tednov zatem sem čutil bolečine po vsem telesu. Videl sem, kaj sem storil svojemu telesu, in bil ob tem precej nervozen.
Neznansko so me bolele noge, pestili so me krči, zategovalo mi je telo, bil je res zahteven teden, razmišljali smo že, da bi odšel v bolnišnico po infuzijo, a ko sem se enkrat prepričal, da je s srcem vse v redu, sem si oddahnil. Potem je trajalo še nekaj tednov, da si je telo povsem opomoglo. Prve dni sem ležal na kavču, saj nisem zmogel prehoditi niti štirih metrov do postelje. Počutil sem se, kot da bi mi nekdo z nožem prebadal noge.
Ob takih naporih nikoli ne veš, kaj te čaka. Ne moreš kar preveriti na spletu, kaj se zgodi, ko pretečeš več kot štiri tisoč kilometrov. To moraš izkusiti na lastni koži.
Najpomembnejše je, da odpraviš vnetne procese v telesu. Po tednu dni sem se spet začel počasi gibati, po dveh tednih pa sem se prvič odpravil na lahkoten tek. Po mesecu dni sem spet lahko tekel, sem pa občutil, da so moje energetske zaloge precej izpraznjene.
Nekaj tednov po koncu projekta smo dobili novega družinskega člana, hčerko, zato sem bil tudi precej neprespan. Prvi meseci so bili dokaj zahtevni, pomembno je bilo telesu pustiti, da povsem okreva. Moral sem biti prijazen do samega sebe, si dovoliti postopno vračanje k teku.
Danes je vse na svojem mestu. Prioriteta je moja družina in preživljanje časa z njo. Hvaležen sem jim za vse žrtvovanje, za vso ljubezen in podporo.
V filmu omenjate, da ste se s tekom začeli ukvarjati po srednji šoli, ko ste zapadli v težko obdobje, tudi v droge in alkohol. Zaradi česa ste se odločili, da je v vašem življenju nujno potreben preobrat? Zakaj ste izbrali ravno tek?
Po srednji šoli sem sprejel nekaj napačnih odločitev ter se travm in stresa iz časa odraščanja v ne preveč zdravem okolju lotil na napačen način, torej s tem, da sem jih utapljal v alkoholu in drogah. Bil sem depresiven in končal v zaporu, razmišljal sem celo o samomoru.
V tem temačnem obdobju sem ugotovil, da nočem biti take vrste človek in da se želim spremeniti. Mislim, da je v vsakem od nas neka iskrica, in če jo dovolj dolgo in globoko iščeš, jo na koncu tudi najdeš. Jaz sem jo.
Vse te izkušnje so me spremenile, vedel sem, da ne smem obupati. Naučil sem se, kako živeti s srcem in kako odmisliti vse nepomembnosti, ki se dogajajo okrog nas. Tek se mi zdi res lep katalizator tega.
To, da sem v naravi, da raziskujem sebe in naravo, da živim v trenutku, je zame nekaj najlepšega. Na ta način sem preskočil ogromno ovir, tek in meditacija, s katero sem se leta 2009 seznanil v šoli masaže, pa sta mi bila pri tem v veliko pomoč.
S tekom sem se najprej začel ukvarjati zgolj zaradi razstrupljanja, da sem prečistil sistem, potem pa je to postal res lep način za očiščevanje telesa, da sem v naravi, da prisluhnem modrostim narave in sem za to hvaležen. Preprosto eno nogo postavljam pred drugo in oviram ne pustim, da bi me premagale.
Tek mi je rešil življenje, meditacija pa me je naučila spiritualnosti in povezovanja z naravo.
Sta tudi sinova že zaljubljena v tek?
Zelo. Oba sta zelo dobra tekača in pohodnika, včasih me kar prestraši, kako hitra sta in kako obvladata vse mogoče terene. Večino dni preživljata v naravi in sta zelo srečna.
Ali analizirate svoj tek, merite razdalje, srčni utrip in tako dalje?
Niti ne. Kadar se pripravljam na določen projekt, beležim statistiko, a zgolj zato, ker ljudje to radi spremljajo, sam pa se ne oziram nazaj in ne analiziram svojega teka. Za to imam trenerja. Sicer pa sem večino kariere delal po občutku. Tako glede treninga kot tega, kaj želim iz tega izpeljati. Predvsem sledim občutkom. Rad sem v naravi in rad se priganjam do skrajnih meja, občasno pa preprosto samo rad tečem, tudi z družino, in se pri tem sprostim.
Še vedno tekmujete?
Da, nekaj časa ne, vendar imam tudi to v načrtu. Seveda pa imam še raje daljše teke, pustolovščino, ki ima zgodbo.
Je na obzorju že kakšen nov projekt?
Imam nekaj idej, ni pa še nič konkretnega.
4