Jakov Fak: Včasih je treba skozi ovinke

Štirinajstega maja 2008 je Fak prvič treniral s slovensko reprezentanco pod vodstvom Uroša Velepca, sedaj je končno tudi uradno njen član. "Danes je dan, ko sem dobil izpisnico. Moja prejšnja novinarska konferenca je potekala v malce morečem vzdušju, danes pa sem veliko bolj vesel. Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi pomagali, Urošu Velepcu, ki me je podpiral, ko še nisem bil član reprezentance, hvaležen pa sem tudi mojim novim sponzorjem za izkazano zaupanje. Posebno zahvalo si tukaj zasluži Primož Klemen, ki mi je pomagal pri iskanju pokroviteljev," je na Pokljuki zadovoljno razlagal novi član slovenske biatlonske reprezentance, ki si lahko končno oddahne od utrujajoče prestopne zgodbe, s katero se je ukvarjal zadnjih nekaj mesecev, in se končno posveti biatlonu.

Po vaši novinarski konferenci v Zagrebu ste najbrž pričakovali, da se bodo stvari hitreje uredile? Zagotovo. Takratna novinarska konferenca je bila zame nadvse težka. V takšnem položaju se soočiti s štiridesetimi novinarji ni ravno lahko. Težko sem nadzoroval čustva. Vesel sem, da se je ta zgodba končno zaključila.

Odločitev za prevzem slovenskega državljanstva verjetno ni bila lahka ... Vsak tekmovalec, ni pomembno, ali je Slovenec ali Hrvat, si želi tekmovati za svojo državo. A življenje ne poteka v ravni črti, včasih je treba iti skozi ovinke. Moral sem spremeniti smer in se odločiti za ekipo, ki mi bo tudi v prihodnje omogočala dosegati dobre rezultate.

Vas je v tej mučni prestopni sagi tudi na Hrvaškem kdo podpiral? Moji prijatelji in tudi ljudje, ki jih sploh ne poznam, so mi pošiljali sporočila podpore. Zdelo se jim je, da si športnik z dvema kolajnama z velikih tekmovanj pač ne zasluži takšne obravnave matične zveze.

Je s Hrvaške biatlonske zveze prišla kakšna pobuda, da ostanete član hrvaške reprezentance? Ne. Bilo je sicer nekaj izjav, da se lahko vrnem in nastopam za Hrvaško. Sprejel bi vsako priložnost, da nastopam za svojo državo, a možnosti, da sodelujem z ljudmi, ki so naredili toliko škode pri mojem treningu, nisem bil pripravljen sprejeti. Nekateri so morda to razumeli, kot da ne želim nastopati za Hrvaško, a to ni res. To sem si vedno želel, nisem pa hotel sodelovati z vodstvom hrvaške reprezentance. S temi ljudmi resnično ne bi mogel delati.

Kakšna pa je konkretno ta škoda v procesu treninga? Verjetno bi bila realizacija nekoliko boljša, če bi bil lahko stoodstotno osredotočen na trenažni proces. Če te ves čas motijo neki zunanji dejavniki, je to nemogoče. Nemogoče se je popolnoma posvetiti vsakemu metru proge, vsakemu strelu in gibu telesa. Mislim, da sem to sicer dobro kompenziral. S pripravljenostjo sem zelo zadovoljen, a sem prepričan, da bi bilo lahko brez teh psihičnih obremenitev še kanček boljše.

Zakaj je vse skupaj potekalo tako dolgo? Ne vem. O vsem skupaj bi lahko na HBZ razmišljali že prej, ne pa, da so šele letošnjega maja začeli postavljati pogoje. To bi lahko razčistili že pred dvema letoma.

Ko pogledate nazaj na to prestopno sago, bi morda storil kaj drugače? Mogoče bi sklical tiskovno konferenco nekoliko prej, zahteval bi tudi rok za rešitev problema. Tako pa sem preveč zaupal in verjel, da ljudje na obeh straneh ne bodo prelomili svojih obljub ...

Bi morda prestop tudi formalizirali v pogodbi? Teh nisem sestavljal jaz, sestavljali so jih na hrvaški zvezi. Tudi zato se mi je zdelo malo čudno, da so v zadnjih mesecih zanikali, da bi kar koli vedeli o mojem dogovorjenem prestopu. No, to je sedaj za vami, pred vami pa izključno športni cilji. Kaj pričakujete od sezone 2010/11? Osredotočil se bom na skupni seštevek v svetovnem pokalu. Ne vem, kako smiselno je sedaj govoriti o rezultatih, a zadovoljen bi bil z uvrstitvijo med prvih petnajst v svetovnem pokalu.

Poseben izziv, ki se ga veselimo tudi mi, bo bržkone štafeta ... Zelo se veselim štafete! Tri leta nazaj sem začel trenirati s slovensko ekipo in vedno z velikim zanimanjem spremljal štafetne preizkušnje. To je sedaj zame nov izziv in upam, da bomo zabeležili kakšen dober rezultat.

Katera disciplina pa vam najbolj ustreza? Odvisno od tega, kako streljam. Če mi gre dobro na strelišču, potem so mi všeč vse (smeh). Nimam kakšne priljubljene discipline, rad bi bil najboljši v vseh.

Pa vzdušje v reprezentanci, so vaše težave vplivale nanj? Niti ne, vedno smo se osredotočali na treninge, je pa res, da nikomur ni bilo prav, da se to dogaja. Vsi so me podpirali in tu na Pokljuki sem se vedno počutil nadvse dobrodošel. To je praktično moj drugi dom. Vzdušje v ekipi je odlično, smo velika družina.