Jakov Fak: Imel sem srečo, da v mojem mestu nogomet ni tako razvit

Ambiciozni 23-letni Mrkopljan se lahko pohvali z dvema bronastima kolajnama. Biatlonski svet je prvič šokiral na svetovnem prvenstvu leta 2009 v Pjong Čangu v Južni Koreji, na letošnjih zimskih igrah v Vancouvru pa je našim južnim sosedom pritekel in pristreljal še olimpijsko odličje. Bil je tudi nosilec zastave na otvoritveni slovesnosti, zato je njegovega prestopa v Slovenijo na Hrvaškem niso pospremili ravno z navdušenjem. A Fak želi v biatlonu odtisniti še globji pečat in čeprav si je poskušal doma zagotoviti pogoje za napredovanje, se je moral na koncu vendarle podati čez mejo in se priključiti sedaj že dobro utečenemu slovenskemu biatlonskemu stroju, kjer bo nadaljeval delo s trenerjem Urošem Velepcem.

Nam lahko razložite, s kakšno dilemo ste se ubadali v zadnjih mesecih? Največja dilema so bili pogoji za napredek moje kariere, ki je do sedaj zelo dobro potekala. Hotel sem v eni kakovostni sredini nadaljevati, upal sem, kot vsak drug športnik, da bom lahko zastopal svojo državo, a sodelovanje s slovensko biatlonsko zvezo, kot je bilo zadnji dve leti, se ni moglo več nadaljevati, zato sem moral narediti ta korak in priti tekmovat za Slovenijo.

Slovenci in Hrvati imamo čudno razmerje, kot bi bili drug drugemu najljubši sovražnik. Ste bili zaradi prestopa mogoče deležni kakšnih očitkov? Gotovo so bili, a ne v moji sredini. Tiste meje, ki obstajajo med državama, postavljajo politiki, v športu pa jih ne bi smelo biti. Mislim, da če si sam postavljaš te meje, potem obstajajo, če pa jih poskušaš izničiti, pa je vse lažje. Tako treningi kot nastopi za drugo reprezentanco.

Bi bilo za koga bolj sprejemljivo, če bi prestopili v kakšno drugo reprezentanco? Bi bilo lažje, če bi odšli denimo v Nemčijo, Avstrijo ali na Norveško? Mogoče bi bilo. Ne vem, kako ljudje razmišljajo. Če razmišljajo zares športno, potem me razumejo in moj postopek.

Kaj je na koncu pretehtalo? Ena stvar mora biti jasna. Finančno bi bilo na Hrvaškem kar bolje. Po tej strani bi se mi bolj izplačalo. A hrvaška biatlonska zveza ni izpolnila pogojev, ki sem jih postavil glede trenerja in servisne ekipe. Mi je žal, ampak sem moral narediti ta korak in priti nastopat za Slovenijo.

So bili v tem "ping pongu" med slovensko in hrvaško zvezo vsi udarci čisti, pošteni in korektni? Na tistih sestankih med zvezama me ni bilo, a upam, da je bilo vse fer in korektno.

Kako je sedaj z izpisnico iz hrvaške zveze? Upam, da ne bo nobenih težav, ker se te najbolj odražajo na tekmovalcih. Upam, da bo vse v redu, da bo dogovor spoštovan in bo moja izpisnica čim prej na slovenski zvezi.

Koliko resnega treninga pa ste zamudili zaradi prestopa? Uf. Kar veliko. Lahko se spraviš na trening, a če ga ne narediš z glavo in telesom, je razlika.

Ste se pripravljali tudi v tem času? Pripravljal sem se, samo to ni isto, kot če bi se lahko povsem posvetil treningu brez teh težav.

Ena pozitivna stvar pa je, ta pritisk vas ni zlomil ... Ni me zlomil, samo je zelo težko. Še sedaj je težko, ampak upam, da se bom čim prej sto odstotno motiviral za trening in omejil tisto škodo, ki je že narejena na trenažnem procesu.

Ste tekmovalec za velika tekmovanja. Na svetovnem prvenstvu v Pjong Čangu in na olimpijskih igrah v Vancouvru ste zablesteli. Se boste tudi v naslednji sezoni posvetili svetovnemu prvenstvu ali bolj svetovnemu pokalu? Težko je govoriti o tem. Ne bom si še postavljal nobenih ciljev. V mojem treningu je narejene veliko škode. Upam, da bom čez dva meseca lahko zastavil ene cilje. Svetovno prvenstvo je največja tekma oziroma največje tekme v sezoni in upam, da bom dovolj pripravljen, če ne za vse, pa vsaj za eno tekmo.

Prvenstvo je v tej sezoni malce bolj pozno, to vam gre na roko ... To mi gre na roko. En mesec zamuja, glede na lanske olimpijske igre. Upam, da bo tisti mesec pomagal v mojem treningu in me bo trener spravil na pravo pot.

Odpirajo se nove prioložnosti, govorimo o štafeti, v kateri boste sedaj trije močni tekmovalci. Poleg vas še Marič in Bauer. Je to nov izziv? Gotovo je nov izziv. Zadnji dve leti sem si vedno želel teči štafete, samo na Hrvaškem nimamo dovolj tekmovalcev za to. Upam, da bomo zelo dobri v štafeti.

Kako pa sodelovanje z Maričem in Bauerjem vpliva na vaš trening, je že na njem kakšno rivalstvo? Rivalstvo gotovo obstaja. Je velika razlika, če trenirate sami ali pa s takimi talentiranimi tekmovalci. Upam, da bomo imeli vsi trije oziroma cela ekipa koristi od tega.

Kako ste se sploh znašli v tem športu, na Hrvaškem je biatlon vendarle precej marginalen? Če ste v sredini, ki ima rada en šport, potem je vse lažje. Recimo, na Hrvaškem je najbolj popularen šport nogomet in če si kot otrok v okolju, kjer se 90 odstotkov ljudi ukvarja z njim, se boš tudi ti. Če ne boš drugačen. Imel sem srečo, da v mojem mestu nogomet ni tako razvit, igra se v zadnji ligi in so zato vsi raje smučali ali tekli na smučeh. Leta 2000 je trener prišel na idejo, da bi začeli z biatlonom. Kolikor vem, se je po razpadu Jugoslavije biatlon v Sloveniji nadaljeval, na Hrvaškem pa se je končalo. Tega športa tam ni bilo, leta 2000 pa smo spet začeli.

Kaj vas najbolj privlači pri tem športu? Je zelo dinamičen in ni samo en šport. Je zelo zanimiv, velikokrat se spreminjajo zmagovalci, nihče ni prepričan, da bo zmagal, je veliko faktorjev, ki odločajo.

Kdo so vaši biatlonski vzorniki? Spomnim se, ko sem začel z biatlonom in smo šli na Pokljuko na priprave. Sedaj že lahko razumem, a na začetku mi je bilo zelo čudno, da treniram z Janezom Maričem. Pred leti smo ga gledali, sedaj pa treniram z njim. On je zame legenda.

V koledarju svetovnega pokala je letos tudi Pokljuka, ki bo tokrat vaša domača tekma ... Ja. Domača tekma bo. Upam, da bom že za to tekmo dobro pripravljen. Čudežev pa ne moremo delati. Upam, da bom dobro pripravljen in da bo čim več gledalcev. Ne vem, kakšen je razpored, če je mogoče štafeta tudi tukaj. Če bi bila štafeta, bi bilo zelo zanimivo teči tukaj na Pokljuki.

Katero pa je vaše najljubše prizorišče v svetovnem pokalu? Najljubši mi je recimo Östersund, ko je prva tekma v sezoni, in takrat vsi pričakujemo, da bi videli, kaj smo naredili v obdobju priprav.

Vancouvrski olimpijski ciklus je za vami, naslednji je Soči. Že razmišljate tudi o tem? Razmišljam. Do zdaj sem se veliko ukvarjal s tem, ali bom imel dobre pogoje na Hrvaškem, ali bom prišel v Slovenijo, kjer že imam zagotovljene dobre pogoje. Ta dilema je za mano, sedaj pa moramo sanirati škodo, ki je narejena na treningu, potem pa bom začel razmišljati o Sočiju. Do takrat je še veliko časa, a mislim, da sedaj sledijo najpomembnejša leta za razvoj moje kariere, da bom pripravljen za tiste olimpijske igre.

Imate še prostor za izboljšave, čemu se boste posvečali? Prostor za izboljšave imam tako v streljanju kot v teku. Mislim, da še nisem pokazal svojega maksimuma. Pred velikimi tekmovanji sem bil vedno en teden bolan. Upam, da bom tisto sezono ali pa naslednjo preživel brez težav in da bodo rezultati še boljši. Po mojem v rezultatih nisem dovolj konstanten. Zelo niham, ampak upam, da bom prišel na eno konstanto in tam zdržal. Bil bi zelo zadovoljen, če bi bil 20. v skupnem seštevku na koncu sezone.

To je vaš kratkoročni cilj? Tako je, če bi imel konstantne rezultate, mislim, da tega ne bi bilo težko doseči.

To so kar skromni cilji ... Dvajseto mesto v skupnem seštevku, glede na dosedanje izide, ni skromno. Do zdaj sem bil 32. Bi bil kar napredek, če bi imel konstantne rezultate.

Katera disciplina pa vam najbolj ustreza? Ne vem. Medaljo imam v šprintu in individualu. Škoda je bilo, da na olimpijadi na zasledovalni tekmi nisem imel dobrih smuči, imeli smo težave z materialom. Na mass štartu sem bil deveti in če bi zadel še en strel, bi bil veliko boljši, morda bi vzel še eno medaljo. Upam, da bom dober v vseh disciplinah. Da bi bil res kompleten biatlonec, moraš biti dober tako v teku kot v streljanju.