Jadranska preproga vendarle premajhna za vse tivolske težave

Čeprav je ljubljanska Olimpija v zadnjih ducat krogih rednega dela izgubila več kot polovico tekem, pa si je po zmagah nad Heliosom ter Cibono in spletom srečnih okoliščin v zadnjih dveh krogih vendarle zagotovila mesto na zaključnem turnirju četverice.

Priigrani kapital iz obdobja pred eksodusom glavnine nosilcev je ob spodrsljajih Budućnosti in Zagreba vendarle zadostoval za preboj v sklepno fazo regionalnega tekmovanja, kar je bil pred sezono tudi cilj zeleno-belih. A uvrstitev na ''final 4'', ki bo potekal bodisi na Hrvaškem (Zagreb, Poreč) bodisi v Srbiji (Vršac), vendarle ni bila stremuški cilj Davida med kopico Goljatov, temveč realen odraz proračuna ter relativno močne ekipe. Košarkarska druščina, ki se je jeseni zbrala v dvorani pod Šišenskih hribom, je po uveljavljenosti, igralskih dosjejih in v končni fazi tudi ceni na evropski tržnici presegala večino ali pa kar vse tekmece v ligi NLB. Napad na zaključni turnir oziroma kar na skupno krono je bila torej tudi svojevrstna obveza do nakopičene kakovosti. Ljubljanske karte so se po nizu evropskih zaušnic in razkritju hude finančne krize resda dodobra premešale, zato ima vsaj na videz uvrstitev med vodilni jadranski kvartet celo prizvok velikega uspeha.

Kriza vsepovsod

Na vsak način si trener Jure Zdovc in košarkarji zaslužijo pohvale na račun profesionalnega pristopa k tekmam navzlic klubskemu neizpolnjevanju obveznosti, a po drugi strani sprehod po bančnih računih preostalih klubov iz držav nekdanje skupne države razkriva, da Olimpija še zdaleč ni osamljena žrtev recesije in plačnik davka na nesorazmerje med odhodki in prihodki. Težave z likvidnostjo so namreč na področju nekdanje Jugoslavije skorajda simptomatične, saj je v ligi NLB povsem normalno poslovanje prej izjema kot pa pravilo. Med klubi, ki se najbolj utapljajo v dolgovih, ob Olimpiji prednjačijo sarajevska Bosna, Zadar, Crvena zvezda in Cibona. Skupni dolg omenjenih klubov bojda presega debelih 30 milijonov evrov, povsem imun na finančne težave pa ni niti v Evropi daleč najbolj konkurenčen klub – Partizan. Poleg tega ni skrivnost, da je kakovost celotne lige v primerjavi z minulimi sezonami na nižji ravni, o čemer pričajo tudi skromnejši izkupički klubov v evropskem pokalu. Slika je bila nekoliko drugačna v evroligi, saj sta Cibona in Partizan mešala štrene tudi najboljšim, a oba sta vidno izstopala tudi v regionalnem tekmovanju.

Čakajoč na vizijo

Jadranska preproga je torej občutno premajhna, da bi lahko ''zmaji'' pod njo elegantno pometli vse nakopičene težave. Novo poglavje o evropski nekonkurenčnosti bode v oči že ob pogledu na vsega eno zmago, še za nekaj stopenj bolj skrb vzbujajoč pa je položaj, v katerem se je znašel največji slovenski košarkarski klub. Trenutno Olimpija posluje brez predsednika, direktorja in želenih finančni prilivov, na parketu pa se kljub občasnim prebliskom pozna predvsem odsotnost vlečnih konjev v napadu, zato bodo ljubljanske delnice na jadranskem zaključnem turnirju kotirale precej niže, kot pa so pred sezono. A bolj kot zaključek sezone, ki vključuje še državno prvenstvo, je s stališča vizije pomemben razplet vodstvenega klobčiča. Po tivolskih hodnikih sicer že krožijo govorice o novih poteh in delnih ''rešiteljih''. A slednjih je bilo, roko na srce, v hramu slovenske košarke v preteklosti že veliko. Morda celo preveč. Dodobra zdesetkana druščina klubskih pristašev je že naveličana obljub o rešiteljih, pa naj bodo to skrivnosti tuji investitorji z dvomljivim slovesom, domači triumvirat ali pa vsi županovi možje. Klub lahko reši le kompetentno vodstvo s čvrsto oporo in podporo, ki bo lahko izpeljalo sanacijski program, in se lotilo postavljanja zdravih temeljev ter jasne vizije. Slišati je kot cenena puhlica, a kot vse kaže, doslej prave volje in moči za to pot ni bilo.

Helios na razpotju

Na razpotju pa se bo po novi sezoni znašel tudi Helios, ki si je z zadnjim mestom na lestvici zaprl jadranska vrata za prihodnjo sezono. Domžalčani so imeli v tej sezoni obilico smole, tako z razpletom v zadnjem krogu, ko jo je ''barvarjem'' zagodla Bosna, kot tudi z zdravstvenim stanjem. Klubsko vodstvo je med sezono trezno ravnalo ob razkritju šibkih točk, a hitre rešitve vendarle niso padle na povsem plodna tla. Slovenski podprvaki so imeli vendarle prešibko ekipo, visoki porazi pa so načenjali samozavest neizkušenega dela ekipe. Po izpadu iz regionalnega tekmovanja postaja jasno, da bo Helios vsaj eno leto obsojen na zgolj državno prvenstvo. Ob tem se seveda poraja vprašanje, kako se bodo na nastali položaj odzvali vodilni možje in lojalni glavni pokrovitelj. Doslej so se Domžalčani čvrsto držali jasne politike in ostali na realnih tleh tudi tedaj, ko sta se v njihovih vitrinah nekoliko nepričakovano znašli kar dve državni lovoriki. Upati gre le, da bo tako tudi tokrat, saj je Helios s kakovostnim in načrtnim delom ter zvesto publiko nedvomno prijetna popestritev slovenske košarke.