Iztok Čop: Cilji svetovnih prvakov morajo biti visoki

Olimpijske igre sicer za nikogar niso rutina, vseeno pa po nakopičenih izkušnjah sodite v krog prekaljenih olimpijskih mačkov. Je zaradi tega igra živcev bolj umirjena? Kdorkoli se olimpijskih iger loteva z visokimi rezultatskimi pričakovanji, ne more govoriti o rutini, kaj šele o zabavi. Gre za odgovorno in resno delo. Priznam pa, da se zaradi minulih iger precej lažje udeležujem novinarskih prestavitev in srečanj z ostalimi olimpijci. Letos sem ob predstavitvi ugledal zelo veliko novih obrazov. Moji nekdanji reprezentančni znanci iz iger v Barceloni in Atlanti pa so tu že v novih vlogah.

Precej izkušenj imate tudi z vprašanji o ciljih. Kakšen je odgovor pred OI 2008? Zaradi poteka sezone čutiva letos manjši pritisk. O rezultatu niti ne želim govoriti. Morda kaj več po kvalifikacijah, ko bom oziroma bova dobila vpogled v pripravljenost ostalih posadk. Dejstvo pa je, da sva prišla v Peking kot svetovna prvaka, zato morajo biti cilji visoki. Priznati pa je treba, da v letošnji sezoni nisva prva favorita.

Letos ste ob naštevanju favoritov med dvojnimi dvojci precej bolj zgovorni kot pred štirimi leti v Atenah … Tedaj sta izstopala Italijana, ki sta nato edini poraz doživela prav v olimpijskem finalu. A to so olimpijske igre in posebno stanje duha. Človek tedaj ne čuti utrujenosti. Mnogi športniki podležejo pritisku, so pa tudi takšni, ki tekmujejo bolj uspešno. Letos se je med dvojnimi dvojci res zgostilo veliko dobrih posadk, zato je lahko napaka še toliko bolj usodna. Novozelandska posadka nekoliko izstopa, sledi pa pet dokaj enakovrednih čolnov.

Luka Špik je imel letos kar nekaj zdravstvenih težav, zato so bile priprave vse prej kot optimalne. Mar ne? Vstop v sezono je bil skorajda idealen, nato pa so se začele kopičiti težave. Posledice slabših treningov sva čutila še dolgo časa. Stanje se je naposled le začelo izboljševati, čoln je postajal vse hitrejši … Verjamem, da bova v ključnem trenutku ujela pravi občutek.

Ste v priprave vključili kakšne omembe vredne novosti? Večjih novosti ni bilo. Morda nekaj v zimskem delu priprav, predvsem pa sem se zavzemal za več skupnega treninga v čolnu. V preteklosti sva pogosto vadila samostojno in imela nato kar nekaj težav z usklajevanjem. Priznam, da so priprave in nato tudi sezone vselej zelo podobe, zato bi bile kakšne spremembe dobrodošle. A v olimpijski sezoni revolucionarne novosti vsekakor niso zaželene. Poleg tega je bila dosedanja formula uspešna.

Je usklajenost v čolnu pred olimpijskim nastopom ustrezna? Vsekakor sva bolj usklajena in hitrejša kot pred tedni. Ne vem pa, kaj to pomeni v primerjavi s konkurenco. Nekaj manjših težav sva imela tudi v Pekingu, saj sva potrebovala kar nekaj časa za prilagajanje na časovni pas. Občutki so bili nato iz dneva v dan vse boljši, upava pa, da bova najboljše predstave prihranila prav za tekme. Ko bo šlo zares, bo zbranost večja kot na treningih, kar posledično pomeni, da bo ugodnejši tudi končni izkupiček.

Kot Gorenjca sta vajena svežega alpskega zraka ob blejskem jezeru. V Pekingu pa se soočate s precej drugačno klimo … Pričakoval sem še slabše razmere. Prepričan sem bil, da nas tu čakajo vročina, onesnaženost in vlaga. Morda je prav zaradi te psihološke predpriprave presenečenje nekoliko večje. Temperature so res visoke, a razmere nikakor niso neznosne.

V Pekingu niste le v strogo športni vlogi, temveč ste svoje ime vpisali tudi na seznam kandidatov za športno komisijo Mednarodnega olimpijskega komiteja. Motiv? Ocenjujem, da je čas, da športniki v večji meri odločajo ali vsaj sodelujejo pri odločitvah o stvareh, ki so zanje pomembne. Prepričan sem, da se da v mednarodnih krogih storiti več za položaj športnikov.

Tudi v domačih vodah ste znan kot športnik, ki zelo rad brez dlake na jeziku opozarja na domnevne pomanjkljivosti in nepravilnosti. S precejšnjo ostrino ste ocenjevali predvsem sistem finančne pomoči športnikom. Na tem področju se je v zadnjem obdobju marsikaj spremenilo, verjetno pa to še ne zadostuje vašim zahtevam? Pogrešam še marsikaj. Nikoli ne bo "dovolj dobro". Sistem se mora vseskozi izboljševati in slediti koraku časa. V zadnjih petnajstih letih se je način življenja spremenil, odnos države do športa pa je nazadoval. Pri nobeni oblasti se šport še ni znašel na pravem dnevnem redu. V okviru OKS se trudimo. Tam je lažje vplivati na dogajanje, saj gre za krovno športno organizacijo, ki je dolžna prisluhniti pobudam športnikov. Pogrešam pa večje vključevanje pristojnega ministrstva. Jasno, vse malenkosti, ki so bile v zadnjih letih vpeljane, so dobrodošle. Potrebujemo pa sistemsko ureditev športa. Na prvo mesto prednostne liste bi postavil omogočanje univerzitetnega izobraževanja ob športni karieri. Poleg tega bi potrebovali sistem, v katerem bi se športniki ob zaključku karier že pripravljali na nadaljnje življenje. Govorim o prehodu športnika v civilno življenje. Če namreč športnik podaljšuje kariero tudi po triindvajsetem letu, se zelo težko vključuje v normalno življenje. Znano je tudi, da ob končani karieri presahnejo vsi finančni prilivi. To je zgolj del problematike. Jasno pa je, da bomo brez posluha države ostali nemočni.

Menite, da je ta problematika toliko bolj izpostavljena prav v veslanju? Menim, da gre za problematiko vseh individualnih športov. Ekipni športi imajo sicer drugačne težave, a jim klubska tekmovanja omogočajo precej večje možnosti. Pri nas pa, če izvzamem redke izjeme, lahko športnik sicer živi, kaj dosti pa ne zasluži. Tukaj smo znova pri vprašanju sistemske ureditve in vloge države. Pogrešam priznanja za največje uspehe. Država bi lahko uspehe na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih priznala za dosežke nacionalnega pomena ter športnikom omogočila različne bonitete.