Goran Dragić: V klubu so zanikali, da bi me poslali v NBDL

V začetku sezone ste redno dobivali priložnost za dokazovanje, v zadnjem obdobju pa večino časa presedite na klopi. Ali je kakšen poseben vzrok za nenadno spremembo? Pogovarjal sem se z vodstvom in trenerjem. V zadnjem času nam ne gre tako, kot so si v klubu pred sezono zamislili. Vsi se namreč tresejo glede uvrstitve v končnico. In zaradi tega razloga nočejo tvegati z mladimi. Se ne obremenjujem in sem optimist. Čakam na novo priložnost, predvsem pa dobro treniram. Napredek v moji igri je opazen.

Klub je za kratek čas pripeljal v svoje vrste Deeja Browna, ki prav tako igra na vaši poziciji. Ste se morda ustrašili, da bi on prevzel vašo vlogo – torej pomočnika Stevu Nashu? Ne. Vodstvo je podpisalo pogodbo z njim, ker mora imeti ekipa določeno število igralcev. Podpisal je le za določen čas in ga ni več v moštvu.

V Sloveniji se je celo govorilo, da vas klub kani poslati v ligo NBDL. Torej v ligo, v kateri se kalijo košarkarji za ligo NBA … Res ne vem, od kod je prišla ta informacija. Ko sem videl, da slovenski mediji poročate o tem, sem vprašal menedžerja in klubsko vodstvo, če je kaj na tem. Vsi so mi dejali, da ni nič res. Tudi trener je dejal, da si me želi imeti v moštvu.

Kaj pa sploh razmišljate, ko ne igrate nekaj tekem zapored? Že pred prihodom v ZDA sem se zavedal, da je to za novinca povsem nekaj normalnega. To je velika preizkušnja v življenju – predvsem psihična. In ravno v takšnem trenutku moraš pokazati, da si močan in ne smeš izgubiti volje. Na vse skupaj gledam pozitivno. Pedja Stojaković mi je ob snidenju denimo dejal, da je on tudi prestajal takšne trenutke v prvi sezoni, ko je moral sedeti na klopi. Na splošno pa v ZDA gledajo na nas evropske košarkarje nekoliko drugače kot na domače. Zato moramo še toliko bolj trdo delati.

Koliko vam pomenijo pozitivne besede evropskih velikanov in koliko se sploh družite z njimi? V zadnjem času sem družil s Stojakovićem, tri dni pa je bil pri nas tudi Nesterović z Indiano. Lahko rečem, da sem presenečen nad evropskimi košarkarji, ki me z velikim veseljem ogovorijo. Se vidi, da smo v manjšini tukaj. Pozitivno me je presenetil Turkoglu, ki se me je dobro spomnil z evropskega prvenstva. Z nasveti mi skušajo izkušenejši košarkarji pomagati in to cenim.

Sedaj ste že v ritmu treningov v ZDA. Kakšna je razlika med evropskim in ameriškim delom? Količinsko je manj treningov. Vsak pa ima osebnega trenerja. Jaz sicer treniram kot v Evropi – torej z ekipo in še individualno. Tisti, ki veliko igrajo, opravijo le ekipni trening, ker je sicer preveč naporno. Drugače pa moj delovnik – treningi - traja približno pet ur. Ste se po nekaj mesecih povsem navadili na ameriški način življenja? Kultura je povsem drugačna, tudi ljudje so drugačni, vendar nimam težav. Moj bratranec denimo živi v soseščini, spoznal sem veliko Srbov in prav vsi so me odlično sprejeli. Lahko bi rekel, da sem se brez večjih težav vklopil v okolje. V bodoče bi lahko tudi živel tukaj.

Koliko pa se družite s soigralci? Nismo toliko skupaj. Ko gremo na gostovanje, dobimo denar, nato pa si moraš sam organizirati zajtrk in podobne reči. Ni tako kot v Evropi, ko vsi skupaj jemo … Vsak je bolj zase. V garderobi pa je tako kot v vsaki ekipi. Glede na to, da ste še mladi, verjetno nekoliko pogrešate tudi družino. Imate onstran luže veliko obiskov iz Slovenije? Med novoletnimi prazniki so bili tukaj brat Zoran, mami ter oči. Od 20. decembra do 3. januarja so bili pri meni. Poleg tega, da sem jih videl, sem bil vesel domače kuhinje. Počutil sem se, kot da sem v Ljubljani. Že februarja pride na obisk prijatelj, mesec dni kasneje pa še prijateljica. Prav zaradi vseh teh obiskov sploh ne čutim domotožja.