F1 enačba: taktična igra + gume + dobri živci=odlična dirka

A kakorkoli, vse to je dirkanje, tisto pravo dirkanje, ki kljub svetovnemu nogometnem prvenstvu nikakor ne ostane nespregledano. V tokratnem zapisu lahko brez slabe vesti rečem, da je bilo dogajanje na stezi Gillesa Villeneuva za moj okus veliko bolj razburljivo kot pa tretji tekmovalni dan svetovnega prvenstva v nogometu. Jasno, da gre iz vsega srca čestitati slovenskim nogometašem za veličastno zgodovinsko zmago, a čestitke si za opravljeno delo, predvsem brezhibno taktiko, zaslužijo tudi ''srebrni'' na čelu z Lewisom Hamiltonom, ki se je podobno kot slovenski nogometni junaki prav v nedeljo, 13. junija 2010 zopet zavihtel na vrh lestvice voznikov formule 1.

Pri McLarnu so sredi sezone očitno zares ujeli svoj ritem, pri Red Bullu pa tehnična in vozniška suverenost izgublja svoj lesk pa čeprav v ekipi iz Milton-Keynesa v en glas zatrjujejo, da ni razloga za paniko. Pa je res tako? Nisem čisto siguren. Res je, da je v Turčiji udarilo prav tam kjer si v moštvu tudi v sanjah verjetno niso predstavljali, da je kaj takega sploh mogoče in so vse skupaj nekako čim prej želeli pomesti pod preprogo in po nogometno ''umirit žogo''. A dejstvo je, da je Red Bull v tem trenutku bolj na kolenih, kot si mnogi mislijo. Montreal je bil morda celo prelomnica sezone in ne pozabite, da ravno v Kanadi dirkača Red Bulla, prvič letos nista osvojila najboljšega štartnega mesta. In če je pred Turčijo ''kleine Schumi'', kot so nekateri označili Vettla, samozavestno gledal v drugi del sezone, je prav na stezi Gillesa Villeneuva, ki od dirkača in materijal zahteva maksimum, ponovno doživel hladen tuš ob nemočnem spremljanju dirkaškega šova ''srebrnih''.

''Imamo zelo konkurenčen avto in z optimizmom odhajamo na naslednjo dirko v španski Valencii," je sicer po dirki še vedno smelo povedal Vettel, a saj veste, ko se v kokpit enkrat naseli ''črv dvoma'', dirkača hitro zmotijo zvoki, tresalji in predvsem občutki, ki jih ne zazna telemetrija in ne more odpraviti noben inženir.

No, pa pustimo ugibanja, vsekakor bodo naslednje dirke pokazale, kam kdo sodi. Ne pozabimo pa, da se je s tretjim mestom v svojem slogu vrnil tudi Ferrari in Fernando Alonso. Spopad dirkaških titanov je torej v nadaljevanju neizbežen. In če se še malo vrnemo na otoček Notre Dame, lahko kot sem zapisal v uvodu, ugotovimo, da je bila dirka za VN Kanade atraktivna zmes taktičnih zamisli, vozniških občutkov, voženj po robu, izrabljenih pnevmatik in živčnih izbruhov posmeznikov. Ob vseh kontaktih na stezi pa najbolj veseli dejstvo, da se je v sezoni 2010 nekako prebudil dirkaški zanos, želja po hitrosti, bitka za vsak centimeter steze tudi v začelju ... Fantje se borijo za vsako mesto in prav veselje je gledati kako karbon frči po zraku, koliko dela z volanom imajo dirkači v tesnih manevrih kažejo ''on borad'' posnetki ... Samo spomnite se, kolikokrat smo v letošnji sezoni že videli na nogah garaže, žuganja iz kokpita in zares epskih prebojev iz povsem zadnjega mesta naprej proti točkam. In tako je tudi prav. Pravi preporod sodobne formule. Zakaj? Težko reči, ampak verjetno so svoje naredili tudi vedno (ne)upravičeno kritizirani novinci, željni slave in financ ter po mojem mnenju tudi Michael Schumacher. Res je, da se ni vrnil v velikem slogu, a vrnil se je v svojem slogu. Na stezo je vnesel nemir in tisto, kar je v formuli vedno dobrodošlo, brezkompromisnost, boj, ne glede na ceno. Mislite, da pretiravam? Predstavljajte si, kako se je moral počutiti mladi Švicar Sebastian Buemi, ko je v končnici dirke prehitel lovca na rekorde, pa izkušeni Massa, ki je v želji, da bi ''svoje pokazal'' nekdanjemu moštvenemu kolegu, želel preveč in s polomljenim prvim krilcem zapeljal v bokse. Ja, z vidika motivacije karavane je Scumacher že prvak, saj ga verjetno ni dirkača, ki mu je vseeno, ko za seboj ali pa pred seboj zagleda trofejo. Pa še za stare dolgove gre, zlasti pri tistih, ki so najdražje volane motošporta vrteli že pred sozono 2006.

Epilog sončnega Montreala je zagotovo pozitiven. Navkljub novim brazgotinam na zidu prvakov je to bila odlična dirka. Brez sence dvoma, saj se je na njej skorajda prehitevalo še boksih. Najbolj pa veseli dejstvo, da so končno oči odprli tudi komisarji in uvideli, da tudi sodobna formula potrebuje ''akcijo'' in ne le nalepke pokroviteljev, ter z odločitvijo, da kočljive ''akcije'' iz VN Montreala oprostijo oziroma zgolj opozorijo in tako pustijo prosto pot hitrosti in dirkaški romantiki. Dejansko si je le Kubica s svojim letalskim ''spitfire'' manevrom na poti v bokse prislužil javno opozorilo. Res je bilo nevarno za Sutila, ampak kazalo je pa super.