Enotna želja finalistov: "revanša" v letu 2011

Ob sredinem rajanju Krkinih košarkarjev in potrtih ljubljanskih pogledih v Tivoliju bi skupni imenovalec bržčas našli v želji po ponovitvi finala čez leto dni. "Revanša" bi namreč pomenila nadaljnji obstoj Olimpije in novo poglavje novomeške zgodbe o uspehu.

Finalna serija slovenskega prvenstva je sicer postregla z razburljivimi obračuni ter ob novomeški vročici predramila celo košarkarsko zaspano Ljubljano, žal pa hkrati – vsaj v primerjavi s preteklimi sezonami – vidno spustila kakovostno raven. Korak nazaj se je navsezadnje zrcalil tudi v popolni nemoči Uniona Olimpije v evroligi in izpadu domžalskega Heliosa iz lige NLB ter golem dejstvu, da sezona na površje ni potisnila izstopajočega posameznika. Izenačenost in številna presenečenja že med sezono so torej prej posledica skromnejših orkestrov najboljših ekip kot pa plod napredka ostalih klubov. Vse to pa vendarle ne sme zmanjšati vrednosti Krkinega uspeha. Novomeščani, ki so se po svojem drugem naslovu državnega prvaka znašli v kočljivem položaju, so namreč prehodili trnovo pot, postopoma napredovali, se gibali v začrtanih okvirih in v pravem trenutku izkoristili ponujeno priložnost ter s prestola še tretjič sklatili Olimpijo.

Trener novih prvakov Aleksandar Džikić je (i)zbrani druščini z vseh vetrov znal nameniti prave vloge, poskrbeti za napredovanje in stopnjevanje ritma, obenem pa je v finalu dobil tudi taktično bitko. Krka je na vseh petih finalnih tekmah uveljavila premoč pod košem, prepričljivo dobila skok in prisilila tekmeca v pomikanje težišča igre na zunanje položaje, kjer je bil igralski osip manj izrazit. Po pričakovanjih je strateg Dolenjcev stavil tudi na izčrpavanje tekmeca, ki je zaradi eksodusa nosilcev v sklepni del sezone vstopil v kadrovsko in kakovostno oslabljeni zasedbi. Do izraza je prišla tudi široka paleta možnih rešitev v napadu, saj so si štafetno palico podajali zimzeleni Simon Petrov, natančni Goran Ikonić, izkušeni hrvaški popotnik Davor Marcelić in uradno najkakovostnejši košarkar velikega finala Smiljan Pavič, svoje deleže pa je prispevala še preostala druščina na čelu s kapetanom Juretom Balažičem. Tretja novomeška zvezdica je vsekakor prava potrditev pravilne klubske usmeritve, z opazko, da bi bilo z vidika dolgoročnega dela dobrodošlo bolj izrazito vključevanje mlajših košarkarjev v prvo ekipo.

S povsem drugačnimi težavami, s katerim so nehote v pogovorih košarkarskih zanesenjakov Krki izmaknili zajetno minutažo, pa se ob zaključku sezone soočajo v prestolnici. Dovolj zgovorno je dejstvo, da se je kot čustveni moto med zadnjo tekmo v Ljubljano naselilo vprašanje, ali je peta tekma letošnjega finala zadnja v Tivoliju ali pa zadnja za Olimpijo nasploh. Vrag je že dolgo nazaj odnesel šalo, a zgodilo se je - z izjemo peščice javnih akcij, s katerimi so v Olimpiji ob pomoči nekdanjih košarkarjev opozarjali na skrb vzbujajoče stanje in vse močnejši vonj po klavrnem koncu bogate klubske zgodovine, ter jalovih poskusov v zakulisju, ki prav tako niso prinesli želenega rezultata, - bolj malo ali praktično nič. Tankočutna problematika, ki bi se je morali z združenimi močmi lotiti vplivni gospodarstveniki ter politiki na mestni in državni ravni, ostaja odprta. A ne za dolgo. Vsi roki za rešitev, ki so jih postavljali poznavalci in peščica tivolskih ''brodolomcev'', so že pretekli, kaj kmalu pa bosta svoje povedala tudi FIBA in vodstvo evrolige. Olimpiji in slovenskemu mestu v evroligi so resnično šteti dnevi, o tem, na kakšen način pa bi klavrn konec večkratnih prvakov vplival na nadaljnji razvoj slovenske košarke, pa ne gre izgubljati besed.