Dejan Varl: Ob slovesu me je malce stisnilo

V nedeljo so hokejistu, ki je na Jesenicah preživel osemnajst od devetnajstih sezon v karieri, pripravili poslovilno tekmo. Obračun z Beljakom so prekinili točno 10 sekund čez 10. minuto tekme, s čimer so izkazali čast igralcu, ki je nosil dres s številko 10. Že dva dni kasneje pa se je Varl preizkusil še v vlogi pomočnika trenerja, ko je na večnem derbiju proti Olimpiji asistiral Ildarju Rahmatullinu.

V nedeljo ste odigrali zadnjo tekmo kot igralec, v torek pa ste prvič nastopili v novi vlogi v trenerskem štabu. Kako primerjate občutke? Kar se trenerske poti tiče, je to zame šele začetek. Počasi se bom privadil, trenutno pa se še malo 'lovim'. Da bi imel kakšne negativne občutke, ko gledam svoje nekdanje soigralce s klopi, tega pa ni.

V nedeljo je bilo v deseti minuti in deseti sekundi prve tretjine najbrž vseeno nekoliko bolj čustveno … Gotovo. Pred tem sploh ni bilo tako. Tudi ko sem stopil na led in odigral dve menjavi, ne. Ko pa je sodnik prekinil tekmo, pa je vse prišlo za menoj. Tudi tistih govorov se ne spominjam prav dobro, so šli kar malce mimo mene, saj me je kar 'stisnilo', a je bilo vseeno fajn.

Ste prava ikona jeseniškega hokeja. Kariero ste tam začeli in tam končali, v tujini pa odigrali vsega eno sezono. Kako to? Vas ni nič vleklo na tuje? Sedem let nazaj sem že imel podpisano pogodbo v Nemčiji, takrat mi je pomagal Elvis Bešlagič, a se mi je prav takrat rodila hčerka, zato se za odhod v tujino nisem odločil. Tako sem res celo kariero, razen enega leta, preživel na Jesenicah.

Vseeno pa sta se eno leto s Petrom Rožičem preizkusila v Združenih državah Amerike, v West Coast Hochey League. Kakšne spomine pa ste odnesli iz te avanture? Zelo lepe. Nabrala sva si ogromno izkušenj, menim, da bi bilo za vsakega hokejista dobro, če bi se preizkusil takole v kakšnem drugem okolju. Takole se malo osamosvojiš, saj si sam od doma, spoznaš pa tudi drugačen hokej. Tam so manjša igrišča, igra se hitrejši in bolj fizičen hokej. Izkušnja je bila zelo dobra.

Slovi pa ta liga po grobi igri, tudi vam se je navsezadnje zgodilo nekaj neprijetnosti … Reči moram, da je pri, kakor rečejo v Ameriki, 'minorsih', se pravi teh nižjih ligah, bolj agresivna igra. A hokej je kontakten šport in nekaj grobosti pač spada v to igro, do poškodb pa lahko pride kjerkoli. Tudi tu v Sloveniji sem bil poškodovan, zato to jemljem kot popolnoma normalno stvar.

V devetnajstih letih ste osvojili sedem državnih naslovov z Jesenicami, sedemkrat ste igrali na svetovnih prvenstvih … Nabralo se je najbrž veliko lepih spominov, je med njimi kakšen, ki bi ga veljalo izpostaviti? Že večkrat so me spraševali o tem, a moram reči, da kakšnega posebnega nimam. Toliko lepih trenutkov sem doživel, praktično za nič nisem bil prikrajšan.

Poleg lepih pa najbrž le ni manjkalo tistih manj lepih … Porazi so sestavni del športa, zato teh niti ne morem šteti v to kategorijo, vseeno pa nas je bolelo, ko smo po treh zvezdicah v samostojni Sloveniji četrto leto izgubili. Ti padci v moji karieri pri Jesenicah so bili bolj finančne in organizacijske narave. Od tiste stavke, ko so nas izključili iz lige, do lanskega leta, ko smo že mislil, da smo naredil korak naprej, pa smo v resnici nazadovali. Slabi spomini so bolj te vrste in ne športni, se pravi, slabi so predvsem tisti zunaj ledenih ploskev.

Kariero ste začeli kot napadalec, pa se nato po sili razmer preselili v obrambo. Kako je pravzaprav videti ta prilagoditev? Že prvo leto, ko sem zaigral v članskem moštvu, smo imeli ruskega trenerja Vladimirja Krikunova. Igral sem centra, on pa nam je dal že takoj vedeti, da moramo biti zavzeti tudi v obrambnih nalogah. Tako smo na treningih "ena na ena" večkrat poskušali z branjenjem nazaj. Nato pa se je nadaljevalo s trenerjem Kaučičem, ki je prišel na Jesenice, ki me je po polovici sezone poslal v branilske vrste. Naslednje leto v Ameriki sem se selil iz centra na krila, pa v obrambo. Imel sem veliko pomoči v soigralcih, predvsem branilcih, ki so mi pomagali z nasveti in od katerih sem se veliko naučil.

Letos je na Jesenicah po zaslugi športnega direktorja Zvoneta Šuvaka prišlo do obrata v rusko šolo. Glede na to, da ste kot igralec začeli pod Krikunovom in kot trener pod Rahmatullinom, ste najbrž pravi človek, da nam poveste več o tem. Meni se to zdi zelo dobro. Takšne spremembe so zelo dobrodošle. Po veliko letih, ko smo imeli kanadsko šolo, mislim, da je prav, da smo se usmerili spet v rusko smer. Že od nekdaj se govori, da nam ruski način hokeja bolj ustreza. Izrazita prednost je tudi to, da imamo ruskega oziroma kazahstanskega trenerja Rahmatullina, ki dobro pozna rusko tržišče. Tako pri okrepitvah ne moremo tako zgrešiti, kot smo včasih pri Severnoameričanih, ki jih je zmedla že sprememba igrišča, saj se recimo niso mogli privaditi na večjo ledeno ploskev.

Kakšen sistem pa vam je bolj ustrezal kot igralcu. Ruski ali severnoameriški? Vedno sem bil bolj privrženec kanadskega hokeja, a to ne pomeni, da imam kaj proti ruskemu. Pri ruski šoli je bil vedno večji poudarek na potrpežljivosti, razmišljanju. Igrati je bilo treba z glavo in varčevati z energijo. Ogromno pozitivnih stvari sem videl v tem pristopu. Obe šoli zelo cenim, zato tudi nisem imel nobenih težav s prilagajanjem na različne sloge igre.

Menite, da boste letos Jeseničani z ruskim sistemom uspešni v ligi EBEL? Za avstrijsko ligo je ta precej neobičajen ... Upam, da bomo oziroma sem prepričan, da bomo. Tukaj se mi zdi nekoliko neroden predvsem pojem 'uspešen', saj ekipo gradimo na dolgi rok in bo zato treba biti kakšno leto malce bolj potrpežljiv in morda vrhunskih rezultatov pač ne bo takoj. Morali bomo garati, delati z mladimi, jim ponuditi priložnost … Če se bo dobro delalo, bodo zanesljivo prišli tudi rezultati.

Bili ste dolgoletni kapetan jeseniškega moštva, lani ste trak sicer predali Marcelu Rodmanu, kako pa ste letos rešili vprašanje vodje na igrišču? Pred mojo poslovilno tekmo smo imeli v garderobi volitve, kar se mi zdi edino pravilno. Kapetana morajo po mojem mnenju vedno izvoliti igralci, saj izberejo tistega, ki mu najbolj zaupajo in v katerem vidijo pravega vodjo. Tako smo naredili tudi mi in z veliko večino je zmagal Tomaž (Razingar op. p.). Njemu očitno zaupajo, da bo dobro krmaril to barko, prepričan pa sem, da je bila njihova odločitev dobra.