Bojan Prašnikar: Zdaj se že počutim kot doma

Kaj o vsem skupaj meni 54-letni slovenski trener Bojan Prašnikar, ki je v zaključku jesenskega dela oživel upanje na ohranitev statusa v elitni druščini?

Ste se med novoletnimi prazniki sploh kaj odpočili od naporne nogometne jeseni? Pozna se razlika s slovenskim prostorom, saj sem imel praktično na voljo le 12 dni počitka. Pri nas lahko pozimi pozabiš na nogomet vsaj mesec dni in pol, tukaj pa je vse bistveno krajše. Tudi priprave. V štirih tednih bo tako treba preiti v polno formo, kar zahteva specifičen način dela. Ker se nadaljuje prvenstvo 2. februarja, smo začeli s pripravami že v petek. Treniramo maksimalno, dvakrat na dan. Imamo zelo dobre pogoje za trening, tako da nas dež in sneg prav nič ne ovirata, s štirimi novimi igralci pa se je povečala tudi konkurenca. Zdaj lahko sestavimo dobro ekipo ne glede na poškodbe in kartone, ki so nas jeseni spravljali v velike težave. Ostaja tudi izkušeni vratar Tomislav Piplica, tako da je v tem trenutku vse urejeno. Nasploh je kar nekaj igralcev v jesenskem delu pokazalo napredek. Upam, da bo ta v nadaljevanju še bolj izrazit in da bodo nekateri igralci, ki jim sledijo, napravili večji korak. Spomladi moramo biti še boljši, če želimo ostati v ligi. Konkurenca je zelo zahtevna ...

Na začetku klubskih priprav na drugi del prvenstva ste se osredotočili predvsem na dvoranski nogomet ... Naš prvi cilj je obstanek. Vse misli so torej popolnoma usmerjene na veliki nogomet, tako da nas mali niti ne zanima. Seveda pa moramo opraviti sponzorske dolžnosti. Na turnirjih nastopajo predvsem naši mlajši igralci. Na uvodnem turnirju v Riesi nam je v finalu zmanjkalo malce sreče, v Zwickauu smo zgrešili polfinale le za zadetek, v sredo pa nas čaka v Chemnitzu še zadnji turnir. Potem pa lahko za nekaj časa pozabimo na mali nogomet, saj bomo v nedeljo odpotovali v Turčijo. V Antaliji bomo preživeli 10 dni in jih poizkušali maksimalno dobro izkoristiti. Dogovorjene imamo štiri močne prijateljske tekme. Najprej igramo z nemškim drugoligašem Carl-Zeiss Jena, nato s Saturnom iz Moskve, za konec pa še z romunskima kluboma Otelulom in Clujem. Izpostavil bi predvsem slednjega, ki je postal jesenski prvak.

Dres Energieja bodo po novem nosili Hrvat Ivan Radeljić, ki nastopa za izbrano vrsto Bosne in Hercegovine, Srba Dušan Vasiljević in Branko Jelić ter Čeh z grškimi koreninami Michal Papadopulos. Je s tem seznam okrepitev zaključen? Kar smo hoteli, smo dobili. Seveda v skladu s finančnimi možnostmi kluba. Češki napadalec Papadopulos je posojen od Bayerja za pol leta. Če bo zadovoljil, ga bomo lahko odkupili. Že na prvi tekmi bo bržkone poln motiva, saj 2. februarja gostimo ravno klub iz Leverkusna.

Ste kanili pripeljati v Cottbus tudi kakšnega izmed slovenskih nogometašev? Moram priznati, da nismo prejeli v klub prav nobene takšne ponudbe, po drugi strani pa smo začeli iskati rešitve že oktobra in novembra. Cottbus ni klub, ki bi lahko veliko plačal, tako da smo iskali možnosti v okviru našega dosega.

Tudi z enim najmanjših klubskih proračunov v bundesligi pa vam je v zaključku jesenskega dela uspel veliki met, saj ste v zadnjih treh dvobojih osvojili kar sedem točk. Pravzaprav škoda, da je takrat nastopil čas za zimski premor. Tri mesece smo krepko delali, kar se je na koncu moralo poznati. Zadnji rezultati so presenetili, ne pa tudi naša igra, saj se je forma vseskozi stopnjevala. Dvig na lestvici je navdal ljudi z optimizmom, kar je najbolj pomembno. Pa tudi to, da smo tekmi s Schalkejem in Hannovrom dobili zasluženo in brez pomoči sreče. Če nas na nekaterih poprej ne bi spremljala smola, bi zbrali še več točk ...

Po koncu jesenskega dela vas je pot vodila na krajšo turnejo po Kitajski, kjer ste remizirali z domačo olimpijsko reprezentanco ter ugnali člansko izbrano vrsto z 2:0. V kakšnem spominu vam bo ostala izkušnja iz oddaljenega azijskega konca? Bila je zelo solidna turneja, ki nam je koristila pri samozavesti. Dobro smo odigrali predvsem proti reprezentanci A, tako da ni rezultat prav nič presenetljiv. Solidno smo zastopali nemški nogomet in rade volje izkoristili možnost, ki se nam je ponudila mesec dni pred koncem jesenskega dela.

Čeprav ste zaigrali v Guangzhouju na velikem štadionu, pa se na tribunah ni trlo gledalcev. Sta vas številki 10.000 in 12.000 gledalcev na tekmah v državi z največ prebivalstva na svetu kaj razočarali? Res me je presenetilo, da ni bilo večjega obiska. Očitno na Kitajskem še ni večjega zanimanja za nogomet, za nameček pa je bilo zbrano občinstvo po porazu svoje ekipe zelo razočarano s predstavo kitajske reprezentance. Glede na to, da so Kitajci velik narod in imajo v prihodnosti velike ambicije, smo jim kar pošteno ''zamešali'' situacijo. So pa drugače pokazali izjemno poznavanje nemškega nogometa, verjetno tudi zaradi tega, ker ''imamo'' njihovega najboljšega igralca, ki pa je na žalost že dva meseca poškodovan. Upam, da bo Shao Jiayi spomladi nared, saj je zelo koristen igralec. Na Kitajskem smo izvedeli tudi veliko pozitivnih informacij o Jeliću, ki se je izkazal v njihovem prvenstvu. Zato smo se v klubu odločili za nakup, saj potrebujemo dobre igralce, še posebej spredaj, kjer nimamo veliko rešitev.

Ste se v teh nekaj mesecih v vlogi trenerja nemškega prvokategornika naučili kaj novega? Vsak dan doživljam kaj novega, kar pa mi glede na to, da sem končal fakulteto in imam ob dolgoletnem delu tudi široko znanje, izjemno koristi. Ko naletim na težave, se tako hitreje znajdem in poiščem rešitev. Način dela v Nemčiji je specifičen. Že v slovenskem prostoru sem veliko uporabljal zadeve, ki so tu že dolgo znane, kljub vsemu pa so na nemških tleh izvedene na drugačen način. Bolj ustrezajo mentaliteti naroda. V Nemčiji predstavlja nogomet veliko bolj kompleksno celoto in je maksimalno izkoriščen, pri nas pa v tem pogledu še zaostajamo. Dejansko imamo probleme v profesionalizmu ter pogojih za delo, kar se pozna pri delu na dolgi rok. Na kratki niti ne, na dolgi pa, saj si vedno bolj zadaj. Tu so temelji veliko širši, tako da je možno zgraditi večjo ''hišo'' kot pri nas.

Na slovenskem prostoru ste v klubih opravljali vse prej kot le funkcijo trenerja. Vam je v Nemčiji zaradi tega kaj lažje? Niti ni takšne razlike, saj moram biti precej aktiven tudi na drugih področjih. Pomagam utrditi klub v nižjih kategorijah, tako da bomo imeli na to temo pred odhodom v Turčijo še pomemben sestanek. Na drugi strani je klub zelo vpet v lokalni prostor, tako da moram biti zelo aktiven in sodelovati na prireditvah. Takšna je kultura, tu so tudi obveznosti do sponzorjev, pa tudi do okolja. Dogaja se marsikaj.

S svojim delom ste navdušili klubskega predsednika Ulricha Lepscha do te mere, da vam je ponudil sodelovanje tudi v primeru izpada v drugoligaško druščino. So enakega mnenja tudi domači navijači? V zadnjem času se je vzdušje precej spremenilo na bolje. Ko sem prišel, sem bil dokaj neznan, tako da sem bil v prvih tednih pod ogromnim drobnogledom. Zdaj se že počutim kot doma. Na vsakem koraku naletim na pozitivno izkušnjo. Pozna se tudi premik, saj smo navkljub pomanjkanju finančnega vložka z delom in znanjem nadoknadili zaostanek. V priznanem športnem časopisu Kicker se že dolgo pojavlja vprašanje, kje sem bil do sedaj. Izrazili so začudenje, zakaj se nisem v Nemčiji pojavil že prej, kar je sicer lepo, a tudi ena obveza več ...