Ante Čačić: Zahoviću ničesar ne očitam

Ante Čačić je po nenadnem odhodu na vedno mikavnem vijoličastnem stolčku nasledil Darka Milaniča. In odgovorno vlogo opravljal le nekaj mesecev. Po tem, ko je 60-letni brkati Zagrebčan zapustil Maribor, še ni spregovoril za slovenske medije. Zato smo mu lahko hvaležni, da se je odzval prošnji Sportala in nam poldrugi mesec po odhodu iz Maribora predstavil svoj pogled na kratko, a dinamično obdobje, ki ga je prebil v Ljudskem vrtu. "Kaj naj povem, žal mi je. Resnično. Zaradi mesta, navijačev, vsega. Resnično sem vzljubil Maribor. Sem pa vesel, da sem se razšel na dostojanstven način in lahko še danes vsakemu pogledam v oči," še vedno težko preboleva odhod, saj je prepričan, da ni storil nič napačnega in bi vodil klub do začrtanih ciljev.

"Izpolnil sem vse cilje. Maribor sem popeljal v skupinski del evropskega tekmovanja, v prvenstvu smo bili prvi. In prepričan sem, da bi bil s to ekipo slovenski prvak," nam je povedal, ko smo ga obiskali v Zagrebu. Najlepši spomini ga vežejo na občinstvo. Na navijače in njihovo podporo, ki jo je čutil tudi v trenutkih, ko klubu ni šlo tako dobro. "Navijači so me podpirali. Nikoli nisem slišal kaj slabega na svoj račun. Morda pa je šlo ravno to komu v nos," je postavil zanimivo trditev, a daleč od tega, da bi koga namenoma obsojal. Preprosto ni takšna oseba, niti noče o tem polemizirati na grob način. Kot človek pa priznava, da mu je žal, da se je prelepa izkušnja končala (pre)hitro. In še vedno ceni ter spoštuje Zlatka Zahovića, ki mu ni nič zameril. "Pač, najini filozofiji nogometa se nista skladali," je pojasnil. Kaj je še povedal?

Po tem, ko ste se razšli z Mariborom, se niste veliko pojavljali v medijih. Zdaj je od tega, ko vas je na vijoličnem stolčku nasledil soimenjak Šimundža, minil že poldrugi mesec. Ali o slovesu razmišljate kaj drugače? Ne, še vedno mi je žal. Resnično. Prepričan sem, da bi se lahko izteklo drugače. Maribor sem ohranil v krasnem spominu zaradi izjemne energije in ozračja v Ljudskem vrtu. Tega ne bom pozabil, dokler sem živ. Srce sem dal za klub, vzljubil mesto, ki z nogometaši diha kot eno. Takšno ljubezen, simbiozo, lahko pri nas na Hrvaškem povežem le s Splitom in Hajdukom. Vsi Mariborčani živijo za klub, stari in mladi, nogomet je zelo pomemben, to pa je tudi obveza, odgovornost za vse, da pokažejo na igrišču vse, kar znajo. Navijači Maribora imajo v mojem srcu posebno mesto za vse večne čase, čeprav se mi zdi, da je bila ravno ta njihova podpora, ko so me sprejeli za svojega, začetek mojega konca.

Kako to mislite? Verjetno nekdo s tem ni bil zadovoljen. Pojavljala so se manjša podtikanja s strani medijev, čeprav mi ni bilo jasno, zakaj. Prisotne so bile kritike, visel sem skoraj pred vsako tekmo, čeprav sem imel s strani navijačev podporo. Tudi po porazih v Zavrču in Kopru. Nikoli nisem iz občinstva slišal grde besede proti meni. In ko sem odšel, nisem bil na nobenega jezen.

Tudi na športnega direktorja Zlatka Zahovića? Ne. Še danes menim, da sem odšel nezasluženo, a je po drugi strani res nekaj manjkalo. Ni bilo več prisotne prave kemije. Sem pa ponosen na ustvarjeno. V najbolj zahtevnem delu sezone, uvodnih mesecih, sem uresničil vse cilje. Klub sem v prvenstvu zapustil na prvem mestu in v skupinskem delu lige Europa. Finančno smo ustvarili vse, klubu zagotovili 3,5 milijona evrov nagrad.

Zakaj je sploh prišlo do rezultatske krize? V prvenstvu ste dolgo časa veljali za nepremagljivega, si hitro priigrali prednost, nato pa je sledil strm padec. Omenjal se je celo bojkot igralcev in postavljala vprašanja, kako je mogoče, da ste čez noč zabredli tako globoko, čeprav ste se v uvodu sezone nad tekmeci znašali celo z rezervno postavo? Nismo imeli opravka s spodrsljaji, za tem stavkom stojim z vso odgovornostjo. Logično je, da se enkrat pride v krizo, a mi nismo padli v krizo igre, pač pa rezultatov. To pa je razlika. V prvenstvu smo prvič izgubili po devetih tekmah, prej imeli kar osem zmag. V Zavrču smo izgubili po porazu z Rubinom, ko so vedno prisotne frustracije in je težko motivirati ekipo. Nato smo doma remizirali z Rudarjem, a je bilo razmerje strelov na gol 23:6 za nas, trikrat smo zadeli okvir vrat, praktično igrali na en gol. Kapetan Tavares se mi je po tekmi opravičeval, ker je zapravil toliko priložnosti. Dobro smo jih pritisnili, manjkala je le zbranost, ki nas je pustila na cedilu tudi v Kopru.

Torej niste dobili občutka, da bi vas igralci bojkotirali? Bojkot ne pride v poštev. Odlično sem sodeloval z igralci, z vsemi ostal v dobrih odnosih. Igralci so pač občutili, da se nekaj pripravlja. Vsi mediji so pisali o tem, da kot trener visim, po tekmah z Viktorio se je pisalo o tem, da v slačilnici vlada nemir. Igralci so se temu čudili, o tem so mi znali potožiti.

A odnos vendarle ni bil idiličen. Ko je športni direktor Zlatko Zahović po porazu v Zavrču na posebni novinarski konferenci dejal, da stvari ne potekajo v želenem ritmu in da pogreša ambicioznost, boj do zadnje minute, pa tudi več zadetkov, je bilo javno potrjeno, da je nekje počilo. Potožil je, da je njegova vizija drugačna od vaše. To je bilo še v začetku septembra, tri tedne pozneje ste se poslovili ... Dobro, z Zlatkom imava pač različno filozofijo. Nisva pa imela kakšnih kriznih ali izrednih sestankov, niti se ni vmešaval v moje delo niti vstopal ali me motil v slačilnici. Vladal je gospodski odnos, absolutno mi je puščal svobodo. Saj je vendarle vedel, kakšnega trenerja je pripeljal. Zahović je odlična oseba za Maribor. Doživljam ga kot menedžerja angleškega tipa. Ima tudi trenersko licenco, pa tudi ambicijo. Motilo me je le to, da kritike niso pripomogle k dobremu vzdušju. Ustvarjal se je nemir, ki je krepil nezbranost. Če bi ohranili mirnost, v Kopru, ko smo izgubili tekmo, v drugem polčasu ne bi zapravili pet, šest krasnih priložnosti.

Na Bonifiki ste že zadnjič vodili Maribor, to je bil dan pred vašim 60. rojstnim dnevom, ko ste prekinili sodelovanje. Verjetno ni bil najbolj prijeten dan za praznovanje? Seveda ne, spremljali so me mešani občutki. Igralcem sem pred tekmo rekel, da ne bom več trener, po tekmi pa jih je čakala pogostitev. Prišli so vsi igralci, kar mi je veliko pomenilo.

Izkazalo se je, da ste igralce pogostili za vaše slovo ... Mišljeno je bilo za rojstni dan. Tako je bilo dogovorjeno že tri dni nazaj, na koncu pa je izpadlo drugače. Žal.

Ste odšli s spoznanjem, da ste uresničili cilje, ki ste si jih zastavili ob prihodu v Slovenijo? Sem. Oddelali smo objektivno najbolj zahteven del sezone, in to zelo uspešno, tako glede športnih rezultatov kot financ. Najprej smo uresničili cilj šestih evropskih tekem, nato še evropske lige. Zadoščalo je, da smo izločili Apoel. Maribor je imel najtežjo nalogo do zdaj. Če se spomnimo, je lani za ligo Europa premagal prvaka Luksemburga, predlani pa Glasgow Rangers, ki je bil v resni krizi in nato kmalu propadel. Zdaj pa smo naleteli na favorita, na nosilca v žrebu, in ga po hudih mukah izločili. Bilo je skrajno težko, a nam je uspelo.

Ko ste izločili Apoel, je postal cilj še večji. Navijači so že hiteli z napovedmi, da bi se Mariboru v tretje lahko posrečilo, vijolice pa zaigrale v ligi prvakov. Tudi po porazih z Viktorio so se širili razočarani signali, da bi se lahko ustvarilo več. Z vidika športa je povsem človeško pričakovati še več, a vseeno ne morem reči, da je bila liga prvakov naš konkreten cilj. To je tekmovanje, neprimerljivo z drugimi. Čeprav je bilo razočaranje športne javnosti po izpadu z Viktorio razumljivo, je bila objektivna razlika med kluboma prevelika. Navijačem ne morem ničesar očitati ali zameriti. Njihova pravica je, da so razočarani, vseeno pa mislim, da so se profesionalci v klubu zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da je razlika med ligo Europa in ligo prvakov, čeprav je oddaljena le eno tekmo, ogromna.

Zgodnja menjava kapetana Marcosa Tavaresa na povratni tekmi lige prvakov z Viktorio je dvignila veliko prahu. Kot da bi s tem vrgli puško v koruzo in že čestitali Čehom, čeprav je bilo do konca še več kot pol ure? Ta menjava je bila plod moje trenerske ocene. Tekme ne vodim niti doživljam kot navijač, pač pa kot profesionalec. In še danes sem prepričan, da je bila to najboljša izbira. To, da bi se morali trenerji pri opravljanju dela prilagajati oziroma prilizovati navijačem ali pa padati pod navijaško histerijo, se ne sme dogajati. Pa ne zato, ker ne bi spoštoval navijačev, pač pa zato, ker mora vsak profesionalec v nogometu opravljati delo tako, kot ga najboljše zna.

Je bil to začetek vašega konca v Ljudskem vrtu? To je bila le malenkost, podrobnost pri vodenju tekme. To niti pod razno ni bil začetek.

A takrat so se začele na vaša pleča valiti razne kritike. Tudi mene je zmotilo. In čudilo. Nisem imel občutka, da mi igralci ne bi sledili, niti vodstvo niti navijači. Niti ene grde besede nisem slišal. Le v medijih se je začelo pisati, kot da je vsaka moja naslednja tekma odločilna, da že visim na nitki in podobno. Ni mi bilo jasno, zakaj, saj je bil Maribor zanesljivo na prvem mestu. Čeprav smo izgubljali, smo igrali dobro in si ustvarjali priložnosti ...

Priložnosti in še kaj več, predvsem manjše število doseženih zadetkov na evropskih tekmah, vam je posredno očital tudi Zahović. Ne vem ... Saj je bilo dovolj priložnosti. Koliko zadetkov pa dosega Maribor zdaj, po mojem odhodu? Glede porazov v domačem prvenstvu, ki so sledili po tekmah z Viktorio, ni to nekaj nenavadnega ali neobičajnega. Razlogi so drugačni, vzdihovanje in iskanje napak v klubu ni pomagalo pri krepitvi pozitivnega vzdušja. Če obstajata različni nogometni filozofiji, se je o njih najbolj primerno argumentirano posvetovati v strokovnih krogih znotraj kluba.

Kaj pa očitki, da ste se v mariborski slačilnici igralcem postavljali s tem, da ste vodili zagrebški Dinamo in z njim primerjali zmožnosti slovenskega prvaka? Te zgodbe so bile v javnosti prikazane zlonamerno. Če sem že omenjal Dinamo, je bilo to zgolj zaradi nekaterih izkušenj, ki sem jih pridobil v Zagrebu in jih želel prenesti na igralce Mairbora. Ko sem treniral Maribor, so bili njegovi igralci absolutno moja prioriteta, in ni govora, da bi koga v negativnem ali pa podcenjevalnem kontekstu primerjal z igralci Dinama. Nimam kompleks Dinama, niti mislim, da bi ga moral imeti Maribor.

Ste ob primopredaji izmenjali misli z naslednikom Antejem Šimundžo? Nisem. Kot Mariborčan, pa tudi nekdanji nogometaš Maribora, dobro pozna okolje in stanje v klubu. In dobro se razume z Zahovićem. To je pomembno.

Tudi vi ste se sprva dobro razumeli z Zahovićem. Kako je prišlo do dogovora? V Krapini naj bi se dobila le nekaj ur po tem, ko je odšel Darko Milanič, Maribor pa je v občutljivem delu sezone moral hitro poiskati naslednika? Nisem se preveč obotavljal, niti postavljal vprašanja. Maribor sem spremljal že prej, sezono pred tem zelo intenzvino, saj smo se pomerili v play-offu lige prvakov. Vedel sem, da je to vrhunski klub z odlično podporo vodstva kot tudi navijačev, da je to klub, ki veliko obeta ter ima evropske cilje in pričakovanja. Zato sem brez strahu v Krapini sprejel povabilo gospoda Zahovića. Hitro sva se dogovorila. Z Milaničem se nisem slišal, saj je bil že v Gradcu. Včasih je tudi boljše začeti zgodbo na novih temeljih, z ničle, na svoj način.

Priprave so se razpletale zanimivo. Prišel je stresni ponedeljek, ko je odšel Zlatko Zahović. To je bilo veliko presenečenje. Komaj smo začeli delati. In z Zlatkom nisem bil v neposrednem stiku. Za vse, kar je povedal, sem izvedel iz medijev. Reakcija navijačev, spontana podpora, izliv ljubezni, ki je nato sledil ... To pa je velika moč Maribora. Krasno je bilo, da se je vrnil nazaj, saj je klub obrnil na pravo pot.

Pred začetkom tekmovalne sezone je sledil še nenavadno visok poraz na prijateljski tekmi s Kaiserslauternom. Kar 0:7. Ste se takrat ustrašili, da se mariborska izkušnja ne bo razpletla po vaših načrtih? To je najvišji poraz v moji karieri, a je prišel v najboljšem možnem trenutku. Bil je del pripravljalnega obdobja, namenjenega iskanju odgovorov na nekatera vprašanja. Žrtvovali smo to tekmo, odgovornost sem prevzel nase. Na tekmi je bilo vsaj sto navijačev Maribora, a nisem slišal niti enega žvižga, tega ne bom nikoli pozabil. Ta poraz smo dobro izkoristili, to je bil tudi razlog, da nismo delali panike. Le nekaj dni pozneje smo v superpokalu nadigrali oziroma potolkli Olimpijo, ki se od tega šoka ni več pobrala, čeprav je po mojem mnenju imela dober kader in sem pričakoval, da bo igrala v tej sezoni veliko bolje.

Pa ste kot trener NK Maribor čutili sovraštvo do Olimpije? Ne, kje pa. Olimpijo spoštujem, to je velik klub v tem okolju. Ne sovražim je.

Čeprav v Mariboru vlada nekoliko drugačna nestrpnost do zelene barve? Dobro, zdaj vem, na kaj namigujete. Res je, ko sem enkrat prišel v Ljudski vrt z zelenim kosom oblačila, sem prejel opozorilo. Dobronamerno (smeh). Potem so mi pojasnili, kako je s tem v Mariboru. Glede predstav Olimpije, ta me je v tej sezoni razočarala. Sem pa prepričan, da se še lahko priključi boju za vrh. Vse je mogoče. Do konca je še veliko tekem. Liga je izenačena, Olimpija se bo še dvignila, kar bo dobro tudi za Maribor.

Bi lahko Zlatka Zahovića primerjali z Zdravkom Mamićem, alfo in omego zagrebškega Dinama, vedno bolj pa tudi celotnega hrvaškega nogometa, enega najbolj sposobnih prodajalcev nogometašev na tem delu Evrope, a tudi kontroverzne osebe, s katero že več let bijejo boj najbolj glasni navijači? Kar ju odlično povezuje, je predanost in zaljubljenost, strast do svojih klubov. Zahović je bil tudi vrhunski igralec, to je velika razlika, je pa še ena večja ... Pri Dinamu žal ni simbioze med navijači in vodstvom, v Mariboru pa je prisotna takšna strast, ob kateri ne moreš ostati ravnodušen. Do zadnjih atomov ti napolni moč. Zlatko deluje v bolj prijaznem in človeškem okolju, saj navijači dihajo z njim. Tudi Zdravko ima svoje pristaše, a navijačev ni. Pogled na štadion Maksimir je katastrofalen. Ni udobja, v tem pogledu nas je Slovenija prehitela.