Alen Čoralič: Enkrat si notri, drugič ne

Dvaindvajsetletni Dolenjec v dresu Ljubljančanov je vstopil v igro 17 minut poprej ter za nameček kronal najboljšo predstavo v tej sezoni še z drugim zadetkom. Trinajst minut pred koncem je na preprostem ''semaforju'' sredi štadiona ŽAK ''zaživel'' rezultat 2:1, a so Koprčani v zadnjih trenutkih dvoboja vendarle pokvarili načrte gostiteljem. Za igralca tekme je bil na podlagi SMS glasovanja razglašen nekdanji nogometaš Elana na začasnem delu v slovenski prestolnici.

Na zadnjih dveh domačih tekmah ste po vstopu v igro v drugem polčasu zadeli v polno. Je to napoved boljših časov? Upajmo. Manjšo strelsko formo sem ulovil že v pripravljalnih tekmah. Takrat mi je šlo dobro, ko pa se je začela sezona, je ni bilo več (smeh). Zato sem zelo vesel, da se ponovno vračajo zadetki.

V tej sezoni ste zbrali za Interblock 11 nastopov. Podatek vreden pohvale, a je treba v isti sapi dodati, da ste zbrali vsega skupaj le 264 minut, kar znaša povprečno na tekmo dobrih 20 minut. Vas zaradi tega kaj zaboli pri srcu? Malce boli, a jemljem to kot sestavni del športa. Enkrat si notri, drugič ne. S tem se moram sprijazniti. Verjamem, da bo enkrat že prišlo vse na svoje. Moram narediti svoje na treningu in na tekmi, ostalo je v rokah trenerja.

Vam ustreza vloga aduta s klopi, ki se je proti Kopru obrestovala trenerju Draganu Skočiću? Po eni strani ne bi bilo slabo, če bi zaigral tako na vsaki tekmi, bi se pa vseeno raje ustalil med prvih enajst. Nimam še toliko izkušenj, da bi lahko na vsaki ''tretji'' tekmi zadel v polno. Potrebujem ciklus nekaj zaporednih tekem, da pridem v pravo formo.

Bi za končno zmago proti Kopru zamenjali katerega od vaših zadetkov? Seveda bi, zmaga bi nam prišla še kako prav. Enega bi takoj zamenjal, dveh pa ne (smeh). Žal smo ponovno po naši napaki prejeli zadetek v sodnikovem podaljšku, kar se ni dogodilo prvič. Očitno je bilo tako usojeno, saj je bil na koncu rezultat realen. Moram priznati, da je bil Koper dober, saj je navkljub igralcu manj nekajkrat v popolnosti kontroliral tekmo.

Si je kot mlademu igralcu težko izboriti priložnost v Interblocku, ki v prestopnem roku ni skoparil z nakupom starih znancev iz slovenskih, hrvaških in avstrijskih prvoligaških igrišč? Res je močna konkurenca. Dobra plat vsega je, da treniraš vsak dan v stiku z igralci, ki so že nekaj naredili v svoji karieri. Lahko ti pomagajo, da se naučiš kaj novega, hkrati pa se čutita večja zagnanost in dokazovanje na treningih. Sam največ dobim od ''Rode'' in ''Rake''. Žal oba igrata na položaju, ki je tudi meni najbolj všeč (smeh).

Po novem remiju se vam vrh prvoligaške razpredelnice vedno bolj oddaljuje. Ste že vrgli puško v koruzo, vsaj kar se tiče osvojitve prvega mesta? Vsekakor ne. Smo šele pri dobrem začetku druge četrtine, pred nami je še veliko tekem. Če nič drugega, se moramo do konca jesenskega dela približati na razliko, ki se jo da realno ujeti spomladi. Takrat bo druga slika. V prvenstvu se lahko zalomi že v nekaj krogih. HiT Gorica je lep primer. Po krizi je nanizala šest zaporednih zmag, kar pove marsikaj.

Se po prihodu predsednika Jožeta Pečečnika in začetka zgodbe o Interblocku resnično cedita v klubu med in mleko? Res je za vse poskrbljeno. Igralci se lahko osredotočimo le na tekme in treninge, še lažje nam bo pa takrat, ko bomo imeli lastni štadion. Zaenkrat gostujemo v Šiški, tako da so težave pri opremi ter prostih terminih igrišč. Komaj čakam na dan, ko bo lahko Interblock zaigral na prenovljenem štadionu za Bežigradom. Verjamem, da se bo projekt uresničil. S predsednikom smo v zelo korektnih odnosih. Dostikrat nas pride pozdravit v slačilnico, z njim se lahko pogovorimo res o vsem. Ko si zamisli, da bo kaj spremenil, to tudi naredi, tako da mu verjamemo in zaupamo.

Manjkajo torej za popolno nogometno ugodje Interblocka le še štadion, naslovi in ... navijači? Zaradi navijačev je čutiti grenak priokus. Težko je igrati doma pred mirnimi tribunami, kjer so gledalci vseh 90 minut tiho. Treba pa je tudi priznati, da je minilo šele eno leto, odkar je sploh nastal Interblock. Čez noč se ne da nič narediti. Bi pa še omenil, da nas na gostovanjih navijači domačih ekip mnogokrat zmerjajo, češ da ni vse v denarju. Mislim, da se motijo, saj smo tudi mi le igralci tako kot ostali v prvenstvu. Imamo pač le to srečo, da je pri nas klub tako dobro organiziran.

V spomladanskem delu bo skrbela za vas tudi atletinja Jolanda Čeplak. Igralci se še nismo srečali z njo, smo bili pa vsi obveščeni, da bo nova članica strokovnega tima, tako da se že veselimo novih izzivov. Upajmo, da ne bo prestroga (smeh).

Ste že od začetka vaše nogometne poti igrali v zvezni vrsti? Niti ne, pri Elanu sem začel kot napadalec, nato pa so me v kadetih premestili v zvezno linijo. Izkušnje iz napada mi pridejo še kako prav pri zaključkih. Ker pa sem kar visok (190 cm, op. p.), moram še malce popraviti eksplozivnost in ''podelati'' še na koordinaciji, z drugim pa sem zaenkrat zadovoljen.

Kdaj ste se preselili iz dolenjske prestolnice v Ljubljano? Pred šestimi leti. Do takrat sem treniral pri Elanu iz Novega mesta. Takrat so bili z menoj tudi nekateri malce starejši igralci, ki igrajo sedaj v prvi ligi. Denimo Admir Kršič pri HiT Gorici, Dejan Grabič pri Domžalah, Mitja Brulc pri Mariboru, Miroslav Radulovič pri MIK CM Celje ... Bil sem nekako zadnji, ki je pobegnil (smeh). Elan je bil v krizi. Takrat sem igral že za člane, Elan je izpadel v tretjo ligo, tako da sem odšel raje k Factorju in nastopal v prvi mladinski ligi.

Pred dobrim letom ste bili tudi na preizkušnji v tujini, a se iz prestopa ni razvilo nič ... Ravno pred uvodno tekmo Factorja s Koprom sem odšel z dovoljenjem kluba na preizkušnjo k londonskemu Barnetu, ki nastopa v angleški ''drugi ligi''. Takrat sem si tudi ogledal v živo tekmo med Chelseajem in Liverpoolom, ki me je zelo navdušila. Nogometaši so za Angleže zares bogovi. Na dan tekme je imel na ulicah vsak drugi prebivalec nogometni dres. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, je bila nekaj časa ''trma'' na obeh straneh, potem pa sem čez mesec dni ponovno zaigral za Factor. Sedaj me pogodba z Interblockom veže do leta 2009. Moj cilj je, da bi se nekoč prebil v neko evropsko ligo, kjer bi se dalo živeti od nogometa, ne pa samo preživljati.

V sredo prihaja v četrtfinalu pokalnega tekmovanja v Ljubljano Nafta. To je lepa priložnost. Žreb nam je bil naklonjen, saj igramo doma. V prvenstvu smo Nafto že dvakrat premagali. Dobro se poznamo, tako da upam na zmago in uvrstitev v polfinale.