Aleksandar Rodić: Nikoli več v Bolgarijo

Interblocku je pripadla najvišja zmaga 6. kroga PrveLige Telekom Slovenije. Sedemindvajsetletni nekdanji reprezentant, sicer tudi življenjski sopotnik slovenske atletinje Snežane Rodić (z dekliškim priimkom Vukmirovič), si je po nehvaležni izkušnji v Bolgariji znova zaželel slovenskih prvoligaških zelenic.

Ali je v teh dneh v vašem stanovanju bolj priljubljena atletika ali nogomet? Atletika. Na Japonskem vendarle poteka svetovno prvenstvo, slovenski atleti pa dosegajo fantastične rezultate. Matic, Brigita, Vodovnik, Kozmus ... Ko sem se pred začetkom prvenstva pogovarjal s ''Snežo'', sem ji dejal, da bo Kozmus zanesljivo osvojil medaljo. In se je uresničilo. Upam da bo uspelo tudi Šestakovi.

Kaj pa poreče na dogajanje SP žena Sneža, nesojena reprezentantka v troskoku na štadionu v Osaki? Zelo je zadovoljna. Nekaj tekem sva si ogledala skupaj in seveda držala pesti za naše. Veselje jo je spremljati, kako si navdušeno izmenjuje SMS sporočila z našimi reprezentanti na Japonskem.

Pa ji je kaj žal, da navkljub opravljeni normi ni odšla v Osako braniti slovenske barve? Seveda ji je, tako kot meni. To je SP, na katerega greš lahko enkrat ali dvakrat v življenju. Je podobne vrednosti kot denimo SP pri nas nogometaših. Sam se nisem mešal v njeno odločitev. Me je pa zabolelo, ko sem poslušal očitke, češ da je v Osako nisem pustil prav jaz. Edina resnica je ta, da se je sama tako odločila in to predvsem zaradi Lare, ki je 13. avgusta dopolnila eno leto. Je še premajhna, da bi 20 dni ostala brez mamice.

Se vam je kot vrhunskemu nogometašu kaj spremenil svet po rojstvu hčerke? Seveda. In to na bolje. Ko nisem imel otroka, sem bil bolj živčen in ''naelektren'' na terenu. Dobil sem tudi veliko kartonov, tako rdečih kot rumenih. Zdaj sem bolj sproščen. Ko pridem domov in vidim Snežo ter Laro je to nekaj najlepšega. Še lepše pa bo, ko bomo našli stanovanje v Ljubljani. Zaenkrat se na treninge Interblocka vozim iz Kopra, kar je zagotovo naporno.

Ste se vrnili v Slovenijo tudi zaradi rojstva Lare? Ko se je rodila, sem bil še v Bolgariji. Nato sem vmes dobil ponudbi iz Turčije in Izraela, a nisem hotel tvegati. Nisem igral šest mesecev, zato sem se raje vrnil v Slovenijo. Seveda tudi zaradi družine.

Dolgo časa se je govorilo, da naj bi se najbolj zanimali za vaše usluge Domžalčani, na koncu pa ste pristali pri Interblocku … Ja, govorilo in pisalo se je ''na dolgo in široko'', da bom prišel v Domžale. Sam se nisem nikoli osebno pogovarjal z nobenim izmed vodstva Domžal, tudi moj menedžer mi ni nič omenil. Bi pa morda prestopil k njim, če bi mi nudili enake pogoje kot Interblock. Nogometaši vendarle igramo za denar …

Vas je pojav Interblocka presenetil, saj se je tudi na slovenskem območju pojavil klub, ki lahko zadosti finančnim željam mnogih nogometašev? Vedel sem, kakšne imajo plače drugi, denimo nogometaši v Novi Gorici in Domžalah, tako da me je vse skupaj kar malce presenetilo. Joc Pečečnik ima na voljo denar in hoče napraviti ''nekaj'' z dobrimi nogometaši. Smo dobra ekipa, tako da sem storil pravi korak.

Do kam sežejo klubski cilji? Imamo ekipo, ki se lahko bori za vrh. To si upam reči. Smo pa po drugi strani tudi nova ekipa z novimi igralci. Potrebno se bo uigrati in še malce počakati. Tekma v soboto bo pokazala, ali smo za ''gor'' ali za ''dol''. Pred tekmo z Livarjem nas na dveh dvobojih ni spremljala sreča. Zdaj sem prepričan, da se nam bo kmalu obrnila v našo prid. Morda že v soboto.

Proti Livarju ste se dolgo časa ''mučili'', nato pa je po vašem zadetku igra stekla, posledično tudi število zadetkov v mreži gostov … V prvem polčasu smo zapravili veliko priložnosti. Nismo mogli dati gola. Bili smo nervozni, a nas je med polčasom pomiril trener Dragan Skočić, saj je bil prepričan, da se nam bo v drugem delu odprlo. In tako je tudi bilo. V soboto bo povsem drugače. Domžale so šampionska ekipa. Mi gremo k njim, važno pa je tudi, da nimamo kaj izgubiti. Gremo na vse, na tekmi bomo dali vse od sebe in pokazali naše pravo lice.

Vam je prvi zadetek v prvenstvu podal novih moči? Nisem dolgo časa igral, kaj šele dosegal zadetke. Niti se ne spomnim, kdaj sem nazadnje zatresel mrežo. Mislim da lanskega oktobra. Eno leto brez zadetka je za napadalca res velika luknja. V tem pogledu je torej tekma proti Livarju dober znak. Samozavest je postala močnejša.

V napadu si delite mesto z Erminom Rakovičem in Ivanom Jolićem. Za razliko od omenjene dvojice igrate malce bolj ''zadaj''. Vas to kaj moti? Ne moremo vsi trije igrati v špici. Tako se je odločil trener. V Litexu sem že igral na tem mestu. Takrat sem bil ''polšpica'', tako da mi to ne predstavlja težav. ''Jola'' in ''Raka'' sta taka tipa igralcev, da ne moreta igrati zadaj. Mislim da je tako najboljše za vse. Obenem pa sem vesel, da se je proti Livarju odprlo tudi ''Joli''. Zdaj mu bo lažje. Že prej se je namreč vedelo, da je dober in da zlahka prihaja do priložnosti. Proti Dravi je zapravil vsaj tri smrtne … Imela sva podobno težavo. Kako zatresti mrežo ... Spomnim se svojih priložnosti proti HiT Gorici. Zdaj se je tudi njemu odprlo. Prepričan sem, da bo nadaljeval niz.

Že v soboto? Mogoče pa res. Igrali bomo v postavi, s katero smo ugnali Livarja. Ne bomo pa seveda tako očitno napadali, saj so Domžale veliko močnejše moštvo. Igrali bomo bolj pametno in konkretno.

Za reprezentanco ste nazadnje nastopili na tekmi z Škotsko, 12. oktobra 2005. Vmes je odstopil selektor Branko Oblak, vi ste doživeli poškodbo kolena, Matjaž Kek pa je nadaljeval proces pomladitve. Kako ste doživeli spremembe v izbrani vrsti? Dolgo časa me ni bilo v Sloveniji, tako da se o tem nisem mogel veliko pogovarjati. Vidim, da ima Matjaž mlado ekipo. Upam, da bo uspela. Kvalifikacije so žal že končana zgodba, saj se ne moremo več uvrstiti na EP. Sam sem še kako pripravljen pomagati, seveda v primeru, če bom povabljen. Navsezadnje so mi tudi zato dali slovenski potni list. Res pa je, da nisem igral kar nekaj časa in se zavedam, da moram še malce počakati. Se bom pa skušal v tem obdobju dokazati z nastopi v prvenstvu.

Dvanajstega septembra bo slovenska izbrana vrsta v Celju gostila Belorusijo. Pred dvemi leti in pol ste bili vi proti omenjeni reprezentanci v še kako vidni vlogi, končalo pa se ni najbolj srečno za slovensko ekipo … Nikoli ne bom pozabil te tekme. Občutil sem veliko nemoč, sodniki pa so se po tekmi hiteli opravičevati za napako ... Storjena je bila ogromna krivda. Upam, da bo Slovenija sedaj zmagala. Da vrnemo to, za kar so nas nekoč sodniki - in ne Belorusi - pokradli. Nimamo kaj izgubiti, zato moramo iti na tri točke. Selektor je rekel, da ga zanima v bližajočih se tekmah le 6 točk, kar je pravilno. Seveda bom stiskal pesti za njegove izbrance.

Izkušnje ste si poleg Slovenije ter Bosne in Hercegovine nabirali še v številnih drugih državah. Bili ste v Srbiji, Grčiji, Belgiji, Angliji, Turčiji in nazadnje še v Bolgariji. Po prihodu v Ljubljano še razmišljate o nastopu v tujini? Seveda imam še ambicije. Imam le 27 let. Nisem prišel nazaj, da bi se dokončno vrnil v Slovenijo. Odklonil sem dve resni ponudbi iz tujine ter se po grenki izkušnji pri Litexu raje odločil, da izdržim eno leto brez poškodb in se v Ljubljani vrnem na staro pot. Naslednje leto mi lahko le tako uspe dober prestop, pogodba z Interblockom pa me veže dve leti.

Zakaj si niste pri Litexu izborili mesta v začetni postavi? To je bila moja največja napaka v življenju. V Bolgariji sem izgubil eno leto. Ljupko Petrović (trener Litexa, ki je pred leti popeljal do evropske krone Crveno zvezdo, op. p.) mi je pomagal le pri eni stvari. Namreč, ''vzel'' me je navkljub poškodbi. Kaj vse so delali z menoj ... Pričakoval sem, da je Ljupko velik trener in človek, a se je izpostavilo, da je majhen trener in še manjši človek. Oba govoriva srbsko, bila sva v Bolgariji, pa me niti enkrat ni vprašal, kako kaj žena ali otrok. Sploh se ni pogovarjal z mano, kar me je prizadelo. O predsedniku bi pa lahko napisal knjigo, ki ne bi imela nič skupnega z nogometom. Predsednik je imel vedno svoje ljubljence. Seveda mene ni bilo med njimi. V Loveču ni važen trener, ampak predsednik. On odloča o tem, kdo bo igral in kdo ne. Pred tekmo pride v slačilnico in pove svoj spisek. Obnaša se kot diktakor. V tem klubu bi lahko bil trener kdorkoli, pa ne bi bilo nič drugače.

Vam podobnih zadev pred prihodom v Loveč ni zaupal Milivoje Novakovič? En mesec sva prebila skupaj. Takrat mi je govoril, da bo približno tako. Ljudje, ki delajo v klubu, niso kos zahtevam vrhunskega nogometa. Športni menedžer, finančni direktor … ''Čisti'' katastrofi. Po odhodu Milivoja k Kölnu, ko so v klubu zaslužili rekordni znesek v vrednosti milijon in pol evrov, so govorili, da je slab igralec. Da ne bo nikoli dobil priložnosti v Nemčiji in da se bo vrnil že čez šest mesecev. Takšni so. Ali pa predsednik … Pred začetkom sezone je prebral imena tistih, ki naj bi odšli na priprave. Mojega ni bilo na spisku. Pristopil je do mene in zahteval, da prekinemo pogodbo. Odvrnil sem mu, da naj mi raje vrne denar, ki mi ga klub dolguje, kar pa mu ni bilo všeč. Nato me je vendarle pustil na priprave v Nemčijo. Ko smo pričeli igrati na dva gola, sem bil vedno odstranjen od ekipe in nekje ob strani delal vaje. V Bolgariji me je podal med mladince in v drugo ekipo. Zelo sem bil jezen, ko pa sem se pogovoril z Jocom, ki je hotel, da bi prišel čimprej v Ljubljano, sem vendarle pristopil do predsednika in mu predlagal, da bi prekinili pogodbo. Povrnili so mi tudi nastali dolg, tako da smo se hitro zmenili. V Bolgarijo ne grem nikoli več. Pri Litexu je bil le denar dober, vse ostalo pa katastrofa. Še Koprčani, ki so tukaj gostovali v pokalu UEFA, so mi rekli, da je v Loveču tako kot da bi bila tam vojna …