Uroš Zorman: Brazgotine ostajajo v srcu

Danes 29-letni Ljubljančan je še vedno najbolj ponosen na srebrno odličje z evropskega prvenstva 2004, čeprav je na klubski ravni kar trikrat postal evropski prvak (s Celjem PL in Ciudadom Realom). Žal mu je, da je pet let od naslova evropskega podprvaka minevalo brez najvišjih uvrstitev slovenskega rokometa na velikih tekmovanjih. Kapetan slovenske izbrane vrste je prepričan, da se z novim selektorjem, osveženimi odnosi, v januarju 2010 ponuja nova velika priložnost.

Letos je minilo pet let od najboljše slovenske uvrstitve v ekipnih športnih na velikih tekmovanjih – drugega mesta na Euru 2004. Kako se danes spominjate tega januarja? Ta za vselej ostaja v spominu, saj smo prvič osvojili nekaj velikega. Evropski naslov s Celjem je prišel šele potem. Zame je to srebro največji uspeh v karieri, kot bi osvojil zlato medaljo. Seveda apetiti s časom rastejo. Bili so lepi časi, a na lovorikah se ne živi.

Slovenija je takrat živela in dihala z vami. Kaj je bilo odločilno za osvojitev srebra? Domač teritorij? Enkrat je potrebno poudariti in jasno povedati – poglejmo, koliko reprezentanc je organiziralo prvenstvo in nato osvojilo medaljo – odstotno ni več kot 50 odstotkov. Čeprav še danes mnogi govorijo, da smo bili drugi le zaradi igranja doma, vedite, da do tega ne bi mogli, če bi bili slabi. Odločilno pa je bilo, da smo se znali združiti, poenotiti, delovati kot eno.

Sicer pa ste bili mnogokrat na svetovnih in evropskih prvenstvih blizu, a tako daleč … Vedno, ko smo igrali zunaj naših meja, je nekaj zmanjkalo. Dober štart, katastrofalno nadaljevanje, ali pa preboj v drugi del skozi šivankino uho, nato pa dobre igre itd. Hočem povedati, kako malo je od uspeha do poloma. Je pa res, da smo vselej bili na ekstremnih straneh, nikoli nekje v sredini. Škoda je, ker veš da imaš res igralsko kakovost, a ne moreš narediti ničesar. Minevajo leta in leta. Razburkana zgodba.

Deseto, osmo, peto mesto na evropskih prvenstvih, pa deseto, enajsto, dvanajsto na svetovnih tekmovanjih – so to uspehi ali neuspehi? Za nas bi moral biti uspeh že uvrstitev na evropsko ali svetovno prvenstvo. Za Slovenijo, ki ima na primer toliko prebivalcev, kot imajo najboljše evropske države rokometašev! Si predstavljate? Potem lahko rečemo, da so to veliki uspehi. Zame pa te uvrstitve niso uspeh. Vem, da zmoremo veliko več – zaradi tega ostajajo brazgotine v srcu. Veš da lahko, do tega pa ne prideš. Recimo trener Dušebajev (trener v Ciudadu Realu, op. p.) je vedno govoril, da takšen skupek igralcev kot smo, mora nekaj narediti. On si denimo ne bo nikoli oprostil, da ni osvojil lige prvakov.

Gledate kdaj nazaj in obžalujete? Seveda. Naredili smo veliko neumnosti. Če bi bilo to danes, bi marsikaj spremenil. Škoda je teh pet let od velikega uspeha, ko bi se mu lahko približali ali celo ponovili … Vse to boli. Reprezentanca je zame na posebnem mestu v srcu, v drugem predalčku kot klubske lovorike. Zato še vedno vztrajam v reprezentančnem dresu, saj verjamem, da prihaja znova naš čas. Ambicije so še višje, kot so bile. Nimam pa več veliko časa.

Poleti je slovenska reprezentanca dobila novega selektorja. Se to že pozna ali se šele bo? Kot celotna reprezentanca smo sedaj dobili na 'težini', tudi z vidika drugih, ravno zaradi selektorja. Nimam kaj govoriti o prejšnjih selektorjih – pri vsakem sem igral in ga spoštoval. Danes pa je vendarle drugače, saj imamo selektorja, ki je v svetovnem rokometu na najvišjih stopničkah, med najboljšimi trenerji. Že to veliko da pri sodnikih, EHF, nasprotnikih. Je drugače – tudi igralci imajo drugačen pristop.

Kaj je drugače? To, kar so me učili v Ciudadu Realu – da je treba imeti vselej nek sistem, tako v obrambi kot napadu. Poanta je, da ima vsakdo svojo vlogo. Pred tem je bilo breme – v odločilnih trenutkih - le na nekaterih, ostali pa so žoge le podajali. Seveda bo tudi v prihodnje večje breme na plečih izkušenih, kar pa se mi zdi sila pomembno, je, da bodo tudi manj izkušeni začeli nositi odgovornost. Zagotovo je pred nami spodbudna pot.

Januarja vas čaka evropsko prvenstvo v Avstriji v težki skupini s Švedsko, Nemčijo in Poljsko … Ja, res je, a na evropskih prvenstvih je 16 reprezentanc enakovrednih. Morda le katera odstopa za milimeter ob dobrem ali slabem letu. Že sedaj je jasno, da bomo iz skupine odšli kot zmagovalci ali pa kot popolni poraženci. Če bomo šli skozi skupino (v drugi del vodijo prva tri mesta, op. p.), potem bomo zagotovo prišli zelo daleč. Če pa se ne prebijmo skozi, potem je pa tako ali tako bolje, da gremo takoj domov, ker si drugega ne zaslužimo. Nemci, Poljaki, Švedi – zame nobena od teh reprezentanc ni kakovostnejša od nas.

Realno je pričakovati … Nočem skrivnosti in tihih želja. Pravim, da moramo stremeti k visokim ciljem. Stremim k temu, da sem evropski prvak. Imam že srebro, hočem še zlato. Moramo se zavedati, da imamo kakovost in igralce za te podvige.