Marsikaj lahko, a sodniki ne morejo dati gola

Če je rokometno svetovno prvenstvo v Katarju v organizacijskem pogledu postavilo izjemno visoke, za večino prihodnjih prirediteljev morda nedosegljive standarde, pa je odprlo Pandorino skrinjico. Pravila Mednarodne rokometne zveze (IHF), ki niso le ohlapna, ampak spominjajo na hlače hlamudrače in sploh ne omejujejo naturalizacije, je prvi v velikopoteznem slogu sebi v prid obrnil Katar in nakupil polovico rokometne reprezentance.

Predsednik IHF Hassan Moustafa ima ob svojem obličju na ne preveč sodobni spletni strani, ki bi bila lahko bistveno bolj ažurna, ob svojem obličju zapisan citat, da je rokomet diamant, ki bi ga morali spolirati v briljant. Izjava, ki ne bi mogla izpasti bolj groteskno.

Cokle atraktivnega športa z visokim potencialom so prav krovne organizacije, na čelu z njegovo, ki živijo v nekem drugem stoletju. Seveda ne v avantgardnem smislu. Spomnite se le nenadne eliminacije Avstralije s prvenstva, potem ko se je ta seveda že uvrstila nanj.

Ob vprašanju o omejitvi naturalizacije pa se predsednik spreneveda, da to ni vprašanje zanj. Bistveno bolj dejavno je razpoložen, ko je treba lobirati tudi pri eksotičnih državah za potrditev svoje kandidature. Namesto da bi se ukvarjal vrisavanjem tega športa na črne lise svetovnega zemljevida, na odprtju prvenstva raje hiti pojasnjevati, kako so mu delavci na obisku Katarja zatrjevali, kako jim je tam lepo.

Srebro vstalo iz povprečja

Torej, Katar je v veliki meri nakupil reprezentanco, a v njej je bore malo res vrhunskih igralcev. Bolj ali manj le Danijel Šarić, član Barcelone, in Žarko Marković, ki je bil pred prihodom k zdaj svetovnim podprvakom član Hamburga, Göppingena in Veszprema.

Zenit Gorana Stojanovića je mimo, podobno bolj ali manj velja tudi za Bertranda Roina in Borjo Vidala, ki je do pred desetletja igral celo košarko (!). Preostali so bolj ali manj povprečni ali v najboljšem primeru dobri igralci, iz katerih je veliki mag Valero Rivera potegnil najboljše, kar je lahko.

Domet Rafaela Capoteja je bila na primer španska La Rioja, pred propadom Atletica, tretji, zdaj pa drugi klub v Španiji, ki pa je na dolge proge bistveno oddaljen od Barcelone. Gotovo ni slab igralec, brez dvoma pa ni med najboljšimi na svetu. Na nekaterih tekmah tega svetovnega prvenstva pa je deloval točno tako, bil peti strelec tekmovanja in na koncu izbran tudi v najboljšo sedmerico.

Sodniška pomoč gor ali dol, če nisi konkurenčen, ti niti najbolj naklonjene piščalke ne morejo pomagati. Ne morejo doseči gola. Katar pa je še celo v finalu Francoze – priznam, mislil sem, da se bodo sprehodili do naslova – prisilil, da so se morali truditi povsem do konca. Če pa bi bili Katarci še nekoliko bolj zbrani pri strelih z desnega krila v končnici, bi francoskim ekspertom lahko postalo še zelo vroče. Rivera je torej opravil izvrstno delo in še enkrat dokazal, da njegovih uspehov ne spremljajo samo top igralci, kakršni so bili v Barceloni v časih njene in njegove vladavine ali v španski reprezentanci, ko je ta pred dvema letoma postala svetovni prvak.

Kaznovan že grd pogled

Svetovno prvenstvo je uvedlo nekatere nove kriterije, po katerih sodniki iz žepa precej hitro povlečejo rdeči karton. Zaščita igralcev je sicer legitimen argument, ampak na določenih tekmah je bil za pot na tribuno skorajda dovolj že grd pogled.

Spet na drugih tekmah je bilo dopuščeno skoraj vse. Torej, znova koktajl kriterijev, po katerem so le redki vedeli, pri čem so.

Bojim se, da se rokomet, po definiciji kontaktni šport,ob podobnem nadaljevanju po novih zakonitostih spreminja v tekmovanje, kdo bo ob prekršku prepričljiveje zakričal, kdo se bo bolj vešče vrgel po tleh, kdo bo bolje prelisičil sodnika. Skratka, tekmovanje v blefiranju.

Če sodnike pogosto krcamo, pa je treba v tem kontekstu izpostaviti občutek za igro Dancev Madsa Hansna in Martina Gjedinga, ki sta tedaj, ko je marsikdo pričakoval izključitev, fičfiriču, ki ju je želel speljati na led, le pomahala, naj vstane. Praktično do konca tekmovanja oziroma do polfinala - sodila sta derbi med Francijo in Španijo - sta v Dohi ostala tudi Slovenca Peter Ljubič in Nenad Krstič.

A dvoma, da so bili tudi sodniki v Katarju deležni številnih pritiskov, ni.