Četrto mesto na svetu z napako

Če bi se lotili slikanja rokometnih dogodkov na Slovenskem v letu 2013, bi verjetno porabili vso paleto barv, od pisanih, mavričnih, svetlih pa vse do svetlo in temno sive in črne. Preprosto v slogu s pripetljaji, ki smo jih opazili ob rokometnih igriščih.

Četrti na svetu, nato pa ...

Moška reprezentanca. Leto se je začelo sijajno. Na šestem svetovnem prvenstvu, ki je pozdravilo tudi slovensko reprezentanco, se je ta odrezala odlično. Najbolje, čeprav je po osvojenem četrtem mestu marsikomu ostal kanček ali tudi več grenkega priokusa zaradi izgubljenega polfinala s Španijo, poznejšo svetovno prvakinjo, in tekme za tretje mesto s Hrvaško. A realno sta bili ti reprezentanci v tistem trenutku boljši. Predvsem pa višji in močnejši, zato sta za zadetke porabljali manj energije, kar je proti koncu napornega turnirja v peklenskem ritmu še toliko pomembneje. Sloveniji je za kaj več od omenjenega dosežka preprosto zmanjkalo goriva. A tudi tako je reprezentanca zanetila evforijo. Pet zmag v predtekmovalni skupini, ki s Srbijo, Poljsko in Belorusijo nikakor ni bila lahka, kot menijo nekateri, rutinsko opravljena naloga v osmini finala z Egiptom in vstajenje proti ostrim Rusom. Naprej ni šlo.

Tudi nadaljevanje leta ni bilo v znamenju evolucije španskega dosežka. S časovne razdalje se zdi, da sta bili aprilski tekmi z Islandijo ključni pri spodleteli uvrstitvi na evropsko prvenstvo na Danskem, ki se začenja čez nekaj tednov. Dva poraza za gol ob nekaj težavah s poškodbami in vrsta bizarnih sodniških odločitev v Reykjaviku. A svoj delež krivde, verjetno levji, enako kot za uspehe nosijo igralci in selektor. Ta je po dejansko usodnem porazu z Belorusijo ponudil odstop, a ga je predsedstvo Rokometne zveze Slovenije soglasno zavrnilo.

Ko si četrti na svetu, si pač načeloma favorit v boju z večino preostalih reprezentanc, nisi neobremenjeni napadalec iz ozadja, ampak braniš trdnjavo. Boris Denič pa je po še enem spodrsljaju v Ukrajini, že v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, kamor je Slovence posadila neuvrstitev na evropsko, poudaril, kako pri igralcih pogreša nekdanjo lakoto po uspehu. Je mogoče, da so se fantje (pre)hitro zadovoljili?

Sredozemsko srebro in skalp Srbije

Ženska reprezentanca. V njej je s prihodom Marte Bon lanskega septembra zapihal svež veter, kar je pokazalo tudi leto 2013. Selektoričino vodilo je zmorem, kali pozitivne miselnosti pa skuša presaditi tudi na igralke.

Velik dosežek pri vračanju samozavesti so bile sredozemske igre v Mersinu, kjer je Slovenija osvojila srebrno kolajno. Za reprezentanco, ki se želi ponovno uvrščati na velika tekmovanja, je to izvrsten dosežek in ne le dobrodošla, temveč nujna injekcija samozavesti.

Tudi na sredozemskih krilih je Slovenija konec oktobra v Tivoliju senzacionalno premagala Srbijo, četrto reprezentanco Evrope in pozneje svetovno podprvakinjo. Pot do EP je vseeno še dolga. Vsekakor imata Bonova in Denič vsaj eno zelo izrazito skupno lastnost. Oba sovražita tarnanje – v primeru ženske reprezentance je med največjimi težavami gotovo dokaj skromna vloga Slovenk pri Krimu – in se raje lotita reševanja težav, kar je v perspektivi spodbudno.

Slovenija peta v Evropi

Klubski rokomet v Evropi. Dva moška kluba sta se v lanski sezoni uvrstila v osmino finala lige prvakov, za kar imata realne možnosti tudi v letošnji. Maribor je bil le zadetek oddaljen od zaključnega turnirja pokala EHF. Po klubskih dosežkih je Slovenija še vedno celo na petem mestu v Evropi. Krim se je po sedmih letih prebil v polfinale lige prvakinj, kar bo letos kljub načeloma kakovostnejši zasedbi težje ponoviti. Zagorje se je uvrstilo v osmino finala pokala EHF. Slovenski klubi hodijo ob boku tudi načeloma bogatejši konkurenci. Pomembno je in bo, da se bodo zavedali svojih realnih zmožnosti, imeli stabilne vire financiranja ter znali kreirati vizije za prihodnost in se jih držati.

Počivaj v miru, Cimos

Ligi.Pomenljivo je, da je dosežek v lanski sezoni postalo že to, da so prvenstvo končali vsi klubi, ki so ga tudi začeli. Čeprav je bil koprski Cimos, še leta 2011 državni prvak, že spomladi na smrtni postelji. Njegov pogreb, eden najbolj črnih rokometnih dogodkov leta, pa je sledil poleti. Med sezonama se je zgodil tudi ogromen eksodus igralcev v tujino, kar jasno ne pripomore h kakovosti lige. So pa zato priložnost dobili številni najstniki, kar se ob globljih žepih gotovo ne bi zgodilo. A kakovostno in zavzeto delo lahko nadoknadi tudi ne povsem profesionalni pogon.

Pri dekletih je Krim aboniran na naslov, čeprav se mu Zagorje vsako sezono približuje. Marsikomu gre v nos majhna medijska izpostavljenost ženskega rokometa, a dejstvo je, da bodo morali za to marsikaj storiti tudi klubi. To velja za oba spola. Očitno sta slovenska realnost in prihodnost čim boljše delo z mladimi, rokometnimi polizdelki in nato modra prodaja v premožnejša okolja. Se ne da? Vprašajte Maribor.