Aleš Pajovič: Pet od pet

"Slastno je, slastno," je kakšno uro po prvem, a ne zadnjem slavju v Kielu za Sportal navdušeno razlagal slovenski "bombarder" Aleš Pajovič. Zadovoljstvo je bilo še toliko večje, ker so bili pravzaprav redki tisti, ki so Ciudadu Realu pripisovali možnosti za osvojitev prestižne evropske lovorike. "Po tisti prvi tekmi je bil res naporen teden, saj je le malokdo verjel v nas. A sami nismo nikoli obupali, tako fizično kot psihično smo se odlično pripravili. Vedeli smo, da nimamo kaj izgubiti, zato smo začeli maksimalno to tekmo in kar je bilo še bolj pomembno: držali smo ritem vseh 60 minut. Nismo pustili Kielu, da bi se razigral in nas 'razbil' z njihovimi protinapadi. Njihov način igre je jasen: ekspresno zabijanje golov. Vesel sem, da smo bili prav mi tisti, ki smo dokazali, da se tudi to da ustaviti."

V finalu ni lepega rokometa

Že dve sezoni velja Kielova obramba za eno najtrših, na zadnjem dejanju sezone pa je prav največje orožje "zebram" odpovedalo. Zato pa je prvi strokovni mož novih evropskih prvakov Talant Dušebajev svoje moštvo prav v tej fazi igre pripravil za oceno odlično. "Naša obramba je naredila svoje, ustavljali smo vse poskuse naleta, seveda pa gre velika zahvala tudi našemu Arapadu (Šterbiku, o.p.)," je še dejal 29-letni Celjan na začasnem delu v deželi flamenka ter bikoborb in dodal: "To sicer ni bila naša najboljša tekma v sezoni, kar je sicer za takšen obračun kot je finale lige prvakov nekaj povsem normalnega. Mislim, da v finalu ne more biti lepega rokometa, saj je prisotno preveč emocij in adrenalina. Lahko le rečem, da je najboljše zato, ker smo zmagali, a daleč od tega, da je to vse, kar zmoremo."

Že vse od leta 2003 je član t.i. sanjskega moštva, z njim je pred dvema sezonama prvič stopil na evropskih vrh. "Neverjetna sezona je za nami. Osvojili smo vse, kar se da osvojiti. Vse skupaj pet naslov. To je res neverjetno," je vzhičeno in seveda s prešernim nasmeškom na obrazu razlagal levi zunanji igralec Ciudada Reala, sicer pa vzgojen v celjski rokometni šoli.

Ni bil vohun

Španija mu je pisana na kožo, tam se odlično znajde, nikoli se ne pritožuje. Tudi, ko je v vseh teh letih večino priložnosti dobival le v obrambi. A prišel je njegov čas. Finalni tekmi lige prvakov 2007/08 je odigral na zavidljivem nivoju tudi v napadu. " Sprva ni šlo vse tako, kot bi si želel, a tudi z obrambnimi nalogami sem se sprijaznil. V Ciudadu Realu je mnogo dejavnikov, zaradi katerih ostajam in vztrajam. Že po evropskem prvenstvu sem videl, da lahko igram tudi v napadu. V tem trenutku pa so poškodbe prinesle praznino na mojem položaju, ki jo je bilo potrebno zapolniti. Srečen sem, da sem lahko pripomogel k dobri igri in evropskemu naslovu tudi v napadu," ni skrival navdušenja Pajovič, ki je od začetka svoje avanture v Španiji za Ciudad Real v ligi prvakov zabil 89 zadetkov.

K njegovemu preporodu je bržkone pripomogla tudi nekaj mesečna zgodba s Kielom, kjer je preživel začetek te sezone. So bili njegovi nasveti odločilni za osvojitev evropske krone? "Veliko me sprašujejo, kaj sem povedal trenerju o Kielu … A nisem nikakršen vohun, saj skrivnosti med takšnimi ekipami pravzaprav ni. Vsi trenerji gledajo in analizirajo tekme in nasprotnike, tako da sam nisem mogel kaj dosti pomagati v tem smislu."

Pred vrati je zasluženo slavje drugega evropskega naslova, ki je za igralca definitivno vrhunec kariere. "Gre za nekaj nepopisnega. Je največ, kar lahko dosežeš na klubskem nivoju. Če dodam še štiri španske lovorike, je to pet od pet, kar po mojem ni uspelo še nikomur v Španiji," še pove Pajovič ter veselo pokaže dlan s petimi dvignjenimi prsti … Nedvomno bo težko ponovljivo, a sedaj o tem ne gre razmišljati, prišel je namreč čas za slavje, ki v pokrajini La Mancha nedvomno bo veliko.