Trdoživa superbabica napoveduje slovo

Čeprav je kazalo, da bo navdihujoča življenjska zgodba Helene Žigon, neutrudljive ženske s 70-letno tekaško tradicijo, ostala nenapisana – lani je na enem od pogovornih večerov v knjižnici v Preboldu na moderatorjevo vprašanje, kdaj bomo lahko prebrali njeno knjigo, odvrnila, nikoli –, je Jasmina Kozina Praprotnik poskrbela, da se to ne bo zgodilo. (Da, gre za prav tisto Jasmino, ki je lani v devetem mesecu nosečnosti pretekla polovičko na Ljubljanskem maratonu in s tem pa na spletnih forumih sprožila pravi plaz sovražno nastrojenih zapisov, a hkrati dokazala, da se tek in nosečnost nikakor ne izključujeta.)

Ko je torej Jasmina Kozina Praprotnik, kulturologinja in magistrica antropologije, sicer pa tudi dolgoletna zavzeta tekačica, ki z možem Urbanom Praprotnikom teče v okviru društva Urbani tekači, to slišala, je čutila, da se kaj takega ne sme zgoditi. "To me je osupnilo, ona je drugačna, to ne more iti kar tako mimo, to mora nekdo napisati," je pripovedovala avtorica. Na prigovarjanje moža, da bi lahko prav ona na papir prelila zgodbo legendarne tekaške babice, je vendarle sprejela izziv.

"Zanimalo me je, kako Helena doživlja kilometre, kako sebe in kako tekače, kaj čuti na sredi maratona in kaj v cilju, pa sem ji predlagala, da napiševa knjigo. Helena se je zasmejala in rekla: 'Prav'," je zametke knjižnega ustvarjanja povzela Kozina Praprotnikova, ki je čutila, da bo za začetek sodelovanja najbolje, če skupaj odtečeta polovično maratonsko razdaljo.

Prvotni načrt je bil, da se to zgodi na Ljubljanskem maratonu (tem, ki se bo šele zgodil, op. a.), a je splet naključij – 13. aprila je bil na sporedu Istrski maraton, prav na ta dan pa je Žigonova praznovala svoj 86. rojstni dan – diktiral, da se izhodišče knjige začne že šest mesecev prej. Na Istrskem maratonu torej.

Zahtevno nezahteven zalogaj

Avtorica se je pri snovanju knjige znašla pred zahtevno nezahtevnim izzivom. Po eni strani nezahtevnim, saj se je lotila zapisovanja življenjske zgodbe, ki je zanimiva sama po sebi, po drugi pa zelo zahtevnim, saj gre za biografijo še žive osebe, o kateri si je že vsak izoblikoval neko mnenje in predstavo. Zanimivo je, da je to ena redkih tekaških knjig, ki jo je napisala ženska in ki pripoveduje o ženski, saj je bila tovrstna literatura do zdaj rezervirana za moške. Tako kot so bile tekaške prireditve dolgo rezervirane samo za moške.

"Imam uro in pol časa. Dajva."

Delo je potekalo tekoče. Žigonova se je s kolesom pripeljala k avtorici in ji dala vedeti: "Imam uro in pol časa. Dajva." Jasmini Kozini Praprotnik je pri delu pomagal tudi pisatelj, prevajalec in publicist Branko Gradišnik. "Umaknil je tisto, kar je bilo za bralca nezanimivo, in poudaril tisto, kar je bilo zanimivo, ter mi svetoval, naj besedilo razširim ali dodatno preverim," je pojasnila.

Knjiga je izšla pri založbi UMco, prav tako kot tekaška knjiga Ultrablues, ki opisuje priprave Sama Ruglja, Boštjana Videmška in Žige X Gombača, treh prijateljev z izpiljenim pisateljskim slogom, ki so se aprila lotili stokilometrskega teka Zion v Ameriki in ga preživeli. Zanimivo je, da izhodišči obeh knjig izvirata v letošnjem aprilu. Zion se je zgodil 5. aprila, Istrski tek, kjer sta avtorica in njena portretiranka odtekli svoj prvi tek, pa le dober teden pozneje.