Sobota, 4. 7. 2020, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Dino Skender
Hrvat, ki se je v Olimpijo zaljubil že kot otrok #intervju
Kdo je sploh Dino Skender, novi trener Olimpije, ki je začel delo v Ljubljani tako uspešno, da se mu nasmiha naslov slovenskega prvaka? Mladi hrvaški strateg, predstavnik novega vala studioznih trenerjev, ki so nogometu predani 24 ur na dan, nam predstavlja svojo zgodbo.
Prišel je kot anonimnež, a hitro opozoril nase. Najprej so (srečno) padle Domžale, nato se mu je smejalo še na večnem derbiju z Mariborom. Pravijo, da sreča spremlja hrabre. Novi trener Olimpije, skriti adut Milana Mandarića in Mladena Rudonje, je prepričan, da mu sreča zgolj vrača za tisto, kar mu je vzela, ko je kot najmlajši trener v klubski zgodovini navduševal z Osijekom, a na začudenje mnogih ostal brez boljših rezultatov. Pri zmajih jih za zdaj ima, kar osrečuje vodstvo Olimpije, ki od njega pričakuje še nekaj drugega – postopno uvajanje vedno večjega števila nadarjenih igralcev iz klubskega podmladka, ki bi lahko v prihodnosti predstavljali pomemben delež članske ekipe. Gostobesedni hrvaški sogovornik, s katerim smo se na Kodeljevem družili pol ure, tako da je žal zmanjkalo časa za številna vprašanja, ki jih v najbolj občutljivem delu sezone pri Olimpiji prav gotovo ne manjka, je počaščen, da lahko vodi ljubljanski klub in sodeluje s predsednikom Mandarićem. V nedeljo ga čaka nov izpit zrelosti in resnice, gostovanje v Kranju. Vnovičen finale, vnovičen derbi. Takšnih bodo Ljubljančani do konca odigrali še šest.
Kdo bi si mislil, da imate z Olimpijo opravka že od mladih nog.
Res je. Kot da bi bila Olimpija moja usoda. Nogomet sem začel namreč igrati zelo mlad, in sicer pri klubu z imenom Olimpija. To je bil takrat drugi najboljši klub v Osijeku, nekaj časa tudi hrvaški drugoligaš. Oboževal sem ga, to je bil moj klub. Za Olimpijo sem igral deset let, nato pa sem se kaj hitro, pri 19, 20 letih, začel soočati s trenerskimi izzivi.
Nisem hotel čakati, ampak čim prej postati trener. Hotel sem le še trenirati, nič več igrati. Začele so me pestiti tudi težave s poškodbami. Dobro, ko zdaj razmišljam za nazaj, sem prepričan, da bi lahko vseeno nadaljeval igralsko kariero, a sem bil takrat s srcem že drugje. Posel trenerja me je veliko bolj privlačil. Začutil sem, da je to tisto pravo, in sledil svojim željam. Tu sem se videl v zelo resni vlogi.
''Tudi fantje so se strinjali, da se moramo resetirati in postati v obrambi bolj čvrsti, če želimo osvojiti naslov. Ekipe, ki sem jih vodil, so vedno igrale na prepoznaven način, pozicijsko, osnova je bila progresivna posest žoge. Ekipa Olimpija ima predpogoj za tak nogomet, a gremo lepo po vrsti. Najprej je bilo pomembno, da se vrnemo h kakovostni obrambi, zdaj pa upam, da se bomo dvignili še v napadu. Fantje imajo kakovost,'' poudarja mladi trener Olimpije.
Občutek vas očitno ni varal. Zdaj ste stari 36 let, pa že imate izkušnje iz štirih prvoligaških klubov Hrvaške, Madžarske in … po novem tudi Slovenije.
Moji takratni soigralci so sanjali zgolj o tem, kako bodo postali vrhunski igralci, mene pa je že takrat bolj privlačil trenerski izziv. Hotel sem čim prej v trenerske vode, da si bi si tako zagotovil prednost pred drugimi. Zato sem zelo hitro postal trener mladinske zasedbe, treniral sem jo od 20. do 30. leta, vmes že postal pomočnik prvega trenerja Osijeka, bil takrat eden najmlajših na Hrvaškem, vmes opravljal izpite za pridobitev trenerske licence, potem pa me je trenerska pot ponesla še na Reko k Rijeki in na Madžarsko k prvoligašu Akademija Puškaš.
Pred tremi leti sem se vrnil v Osijek, kjer sem z drugim moštvom NK Osijek napravil nekaj odmevnih rezultatov in si prislužil zaupanje klubskega vodstva. Ponudili so mi vodenje prve ekipe, s katero sem v prejšnji sezoni v hrvaškem prvenstvu osvojil tretje mesto, kar je najboljši rezultat Osijeka v zadnjih desetih letih. Takšna je približno moja trenerska zgodba. Na kratko.
Mnogi je ne poznajo, niti ne vedo kaj dosti o vas, saj ste ob prihodu v Ljubljano bolj ali manj spadali med anonimneže, kar zadeva že uveljavljena trenerska imena z območja nekdanje Jugoslavije, ki bi lahko prevzela vodenje Olimpije. Na katerem igralnem položaju pa ste nastopali kot nogometaš Olimpije?
Igral sem prostega branilca. Bil sem libero v sistemu 3-5-2. Po potrebi sem igral tudi zadnjega zveznega igralca.
To sta najodgovornejši vlogi na igrišču, kjer se ti lahko maščuje vsaka napaka, hkrati pa moraš biti vseskozi v budnem stiku s soigralci. Se je tudi zaradi tega v vas prebudila trenerska žilica, ker ste znali ukazovati na igrišču?
Dobro, morate vendarle vedeti, da se pogovarjamo še o obdobju, ko sem igral za mladince. To je bilo vseeno na ravni polprofesionalnega nogometa.
Hrvaška je leta 2018 poskrbela za enega najbolj odmevnih športnih dosežkov v zgodovini, saj je zaigrala v finalu svetovnega prvenstva v nogometu!
Vseeno, Hrvaška je dežela nogometašev, ki so zelo obdarjeni s talentom in pomenijo ogromno na svetovnem zemljevidu. Vi niste tako kot vaši sovrstniki sanjali o tem, da bi nekoč zaigrali v klubu iz lige petice, postali slavni in si priskrbeli eksistenco za vse življenje?
Veliko mojih soigralcev in prijateljev je bilo s tem obremenjeno. Res veliko, če lahko pripomnim. Domišljali so si, da bi jim lahko uspelo, sam pa sem imel že kot mladenič vizijo, da želim biti uspešen kot trener in da bom potreboval še veliko časa, da pridem na kolikor toliko spodobno raven. Imel sem svoj cilj. Molčal sem, pridno delal, garal 10 do 15 let, dokler nisem prišel do neke ravni.
O tem, kako mi je bilo, je dovolj zgovoren podatek, kako je bil naslednji najmlajši trener mladinske zasedbe Osijeka od mene starejši 16 let. Imel sem 20 let, preostali trenerji pa 40, 50 ali 60. Tako je bilo. Ni mi bilo lahko, resnično. V takšnih pogojih se je bilo težko dokazovati. A ko o nečem sanjaš, po nečem hrepeniš, ko si nečesa želiš z vsem srcem in si na to osredotočen, potem se ti sanje prej ali slej tudi uresničijo.
Bili ste veliko mlajši od stanovskih kolegov v trenerskem poslu. Ste dozoreli prej od sovrstnikov, da vam vse skupaj ni predstavljalo prevelikega bremena ali težav?
Ni mi bilo lahko, a sem se ravno zaradi tega učvrstil in zgradil svojo trenersko kariero. Na mojo srečo se je spremenil tudi trend pri trenerjih. Klubi so kar naenkrat začeli dajati priložnost tudi mlajšim kandidatom. Ravno na Hrvaškem sem bil med prvimi, ki smo prebijali led kot predstavniki mlajše generacije trenerjev.
Pred leti je bil njegov največji vzornik Argentinec Mauricio Pochettino, ki je popeljal Tottenham v finale lige prvakov, zdaj pa se najbolj navdušuje nad valom mladih nemških trenerjev.
Ste se pred tem naposlušali očitkov bolj ozkogledih varovancev v slogu, kaj nam bo zdaj tale mladi trener solil pamet? Nenazadnje ste bili celo mlajši od nekaterih igralcev.
Da. Komentarji, takšni in drugačni, so se pojavljali, tega ne skrivam. Ravno takšni, kot ste jih omenili. Ampak, če si dober na svojem področju in ti gre delo dobro od rok, potem se lahko spopadaš s to problematiko. Okolje me je kar hitro sprejelo za svojega in me spremljalo skozi prizmo mojega dela, ne pa mojih let. Starost v nogometu ne pomeni ničesar. Šteje le tisto, kar narediš na igrišču.
Biti nogometaš ali pa trener je pogosto primerjava dveh povsem različnih svetov. Pogosto se izkaže, da ni vsak kandidat ustvarjen za vse.
Mnogim vrhunskim nogometašem ni nikoli uspelo postati tudi vrhunski trenerji. Idealna kombinacija so seveda tisti, ki so bili vrhunski igralci in potem uspešni še na trenerski klopi. To je vrhunec, največ, kar obstaja v našem poslu. Takšnim je v izhodišču tudi lažje, ker so tako prepoznavni, a čez nekaj časa te javnost že začne obravnavati skozi prizmo trenerja in ti več ne pomagajo stari krediti, zasluge, ki si jih kot igralec dosegel na igrišču.
Kako pa gre danes vašemu nekdanjemu klubu, Olimpiji iz Osijeka?
Imel je veliko finančnih težav, ki so prinesle njegov padec. Že deset let ni več klub, kakršen je bil nekoč. Na žalost. Padel je nižje, zabredel, a igra usode je bila takšna, da mi je bilo očitno tako že usojeno, da sem z B-ekipo Osijeka, ki sem jo vodil pred tremi leti, deloval ravno v prostorih Olimpije. Prostorih mojega prvega kluba. Začeli smo sodelovati in graditi B-ekipo v drugi hrvaški ligi, kar mi je bilo v veliko veselje.
Osijek bo kmalu dobil najmodernejši stadion in pripravljalno središče na Hrvaškem, hkrati pa ob tej pridobitvi napada še zgodovinski cilj. Želi biti drugi v prvenstvu in prvič zaigrati v kvalifikacijah za ligo prvakov. V tekmovanju, v katerem bi lahko v prihodnji sezoni zaigrala tudi ljubljanska Olimpija!
Takšen je bil tudi naš načrt z Osijekom, ki smo ga izpostavili pred tremi leti, ko sem se vrnil z Madžarske. Rezultatsko je Osijek v tej sezoni na Hrvaškem vedno boljši. Z božjo pomočjo lahko osvojimo tudi drugo mesto. Do konca bo kar dramatično, saj se Osijek za to mesto poteguje z Lokomotivo, Hajdukom in Rijeko. Sem pa prepričan, da bi lahko Osijek z novo infrastrukturo na Hrvaškem postal največja konkurenca Dinamu, kar zadeva celotno strategijo in kakovost kluba.
Naš budući dom! 😍 pic.twitter.com/bX9ytpg8m2
— NK Osijek (@nkosijek) June 29, 2020
Sodelovali ste z Osijekom, nekaj časa tudi z Rijeko. Vas možnost dela pri Dinamu ali pa Hajduku, tradicionalno največjima hrvaškima kluboma, ni nikoli privlačila?
Kar zadeva Rijeko in Osijek, lahko povem, da sta to kluba, ki napredujeta in rasteta. Imata malce modernejšo zgodbo od tiste, ki se dogaja pri Hajduku, kjer poteka vse bolj tradicionalno. Imel sem srečo, da sem izkusil delo v hibridni rasti Rijeke, pa tudi Osijeka, nenazadnje pa tudi kluba Akademija Puškaš, ki ima na Madžarskem odlične pogoje za delo. Napravili smo resen klub z morda najboljšim kompleksom za priprave v tem delu Evrope. Imel sem torej srečo, da sem bil v zadnjih letih del treh resnih klubov.
Ni mi niti najmanj žal, da nisem sodeloval s Hajdukom ali pa Dinamom. Nismo niti bili tako vezani na omenjena kluba, ampak smo kot trenerji raje opravljali projekte, kjer so želeli ljudi od zunaj. Dinamo in Hajduk bolj prisegata na domače ljudi, pri njiju vlada bolj zaprti sistem.
Ste ponosen Slavonec?
Seveda. Sem Slavonec. Osijek je moj klub, moje mesto. Tega občutka se ne bom nikoli znebil, to me bo spremljalo vedno, a je profesionalizem vendarle profesionalizem. Moraš iti tja, kjer se ti obeta največ možnosti za profesionalni uspeh. Nikoli mi ni bilo težko zapustiti Osijeka. Zdaj sem že četrtič zapustil svoje mesto, a sem praktično še vedno na začetku kariere.
Začeli ste kot Slavonec pri Olimpiji, zdaj ste ''Slovenec'' pri Olimpiji, kaj bo naslednji korak?
Ne vem (smeh, op. p.). Ne obremenjujem se s tem, kaj bo v prihodnosti. Osredotočen sem le na stvari, ki so zdaj moja prioriteta. Le na Olimpijo iz Ljubljane in na nič drugega. Zanima me le ta sezona in nič drugega. Ne razmišljam o ničemer drugem, niti o prihodnji sezoni. Najprej želim končati to, potem pa bomo razmišljali o drugi.
Ste skoraj vrstnik Simona Rožmana. Kot da bi bili njegova hrvaška različica, saj ste mlad, druži vaju pa tudi analitični pristop, s katerim preskakujete ovire in venomer poudarjate, kako ste v nogometu prisotni 24 ur na dan, saj je lahko le to vodilo za uspeh novodobnih trenerjev.
Saj vidite, kako je prisoten pojav ekspanzije mlajših trenerjev v celotnem evropskem nogometu. Smo mladi, a smo se šolali za trenerje. Najbolj obožujem nemško bundesligo. Obseden sem z njo. To je moja strast. Bundesliga predstavlja čudovit primer, kako se lahko razvijajo igralci, trenerji in ekipe. To je zelo spoštovano nogometno okolje v Evropi. Nemci so napravili trend, da prihaja na sceno vse več mladih trenerjev, ki uspešno kljubujejo pritiskom in izzivom, ki v Nemčiji niso majhni.
Vas torej najbolj navdušuje Julian Nagelsmann, 32-letni trener RB Leipzig, kjer igra tudi ''naš'' Kevin Kampl?
Zelo. Pa ne le on, čeprav je predvodnik tega vala. Iz Nemčije izhaja vsaj sedem, osem uspešnih mladih trenerjev. Všeč mi je, da se menjajo trendi. Da prihajajo tudi v naše okolje in jim sledimo. Rad vidim, da se mladim trenerjem da priložnost. To je edina prava pot k napredku, evoluciji nogometa.
Matjaž Kek je na trenerskem stolčku Rijeke prebil kar pet let in pol zapored! S tem je porušil mnoge rekorde, Rečane pa popeljal tudi do številnih lovorik, tudi zgodovinskega državnega naslova.
Ne spreminja pa se le ta trend, ampak tudi zastopanost slovenskih trenerjev na Hrvaškem. Matjaž Kek, Simon Rožman, pred leti tudi Marijan Pušnik, so imeli ali pa še imajo opravka z največjimi hrvaškimi klubi. V Sloveniji pa je ravno obratno. Tam največja kluba vodita hrvaška strokovnjaka. Vi in Sergej Jakirović.
Temu bi lahko rekli dobra sosedska izmenjava. Drug drugemu pomagamo in skrbimo za še boljši sosedski nogomet. Ko sem bil na Reki, sem sodeloval z drugo ekipo Rijeke, trener prve pa je bil Matjaž Kek. Odlično sva sodelovala.
To je potrdil tudi sam, ko vas je pred večnim derbijem pohvalil na javni televiziji.
Res? Nisem vedel, zahvaljujem se mu za lepe besede. Ni treba pojasnjevati, kdo je Matjaž. Na Hrvaškem je pustil res ogromen pečat, takšnega, kot še noben Slovenec do zdaj. Odkar sem v Sloveniji, sva se večkrat slišala. Pokazalo se je, da je menjava trenerjev iz Hrvaške v Slovenijo in obratno pravilen korak, saj se lahko izkaže kot zelo produktivna zadeva. Upam, da mi bo uspelo v Sloveniji napraviti nekaj velikega ali da bo to uspelo mojemu kolegu Jakiroviću ali pa komu drugemu, ki se bo odpravil na drugo stran meje.
Pred desetimi leti je bilo to nekaj nemogočega, da bi na Hrvaškem, nogometni svetovni velesili, lahko trener iz Slovenije dosegel takšen uspeh in bil deležen tolikšne časti.
O tem sem ravno govoril. Rijeka je začela s svojim novim pristopom menjati trende, navade. Imela je pogum. Kdor ne tvega, tudi ne pridobi, radi rečejo. Moraš razmišljati tudi malce zunaj svojih običajnih okvirjev. Rijeka je zadela v polno z Matjažem, ki je začel pisati zgodovino, nato pa so se začeli trendi menjati.
Zdaj je Matjaž Kek selektor slovenske reprezentance. Ker igra za Olimpijo kar nekaj igralcev, zanimivih za izbrano vrsto, bi lahko v prihodnje sodelovala tudi na tem področju.
Kar zadeva reprezentanco, sem zelo pogosto v stiku z njegovim pomočnikom Luko Brkljačom. Poznamo se z Reke. Veliko se pogovarjamo, delimo izkušnje. Zdaj niti ni pravi čas za daljše pogovore, saj imam številne obveznosti v Ljubljani. Moram pa tudi dozoreti. Še vedno spoznavam novo okolje, seveda pa se bom potem, ko mi bo lažje, pogovoril o skupnih temah, ki jih ne manjka.
Odkar je predsednik Olimpija Milan Mandarić pred petimi leti vstopil v ljubljanski klub, je na trenerskem stolčku izvedel že 15 menjav. e
Kako je bilo, ko ste dobesedno čez noč postali trener Olimpije, vodilnega slovenskega prvoligaša? Kot v filmu?
Vedel sem, prav čutil sem, da bom prej ko slej dočakal kakšno resno, otipljivo ponudbo. Po tem, ko sem vodil Osijek, sem prejel nekaj ponudb, a sem prav vse zavrnil. Rekel sem si, da ne bom sprejel vsake ponudbe, postal sem izbirčen. Bil sem tudi neobremenjen. Po svoje mi je to kar ustrezalo. Nisem bil v službi nikogar, zato nisem čutil pritiska.
Ko sem prenehal voditi prvo ekipo Osijeka in smo se z vodstvom razšli na lep način, smo se dogovorili, da ostanem v klubski akademiji. To mi je bilo všeč, saj sem tako ostal vpet v svet nogometa in pomagal mladim v akademiji, vzporedno s tem pa čakal pravo priložnost. Vedel sem, da bo enkrat že prišla. Celo življenje tudi tako razmišljaš, da se na koncu tisto, kar si si zamislil za cilj, tudi uresniči.
Takrat je prišla ponudba predsednika Milana Mandarića in športnega direktorja Mladena Rudonje. Povabila sta me na razgovor. Trajal je dobro uro, na njem smo si izmenjali poglede, nato sta mi odgovorila, kako sta zadovoljna s tem, kar sta slišala od mene, pa tudi o meni. Da je to to, da bi želela, da z Olimpijo dosežem podoben rezultatski napredek kot sem ga z Osijekom, hkrati pa promoviram, dam priložnost tudi mlajšim igralcem iz klubskega podmladka. Bil je vključen celoten paket.
V kratkem času sem napravil dober posel v Osijeku. Videla sta, da bi to odgovarjalo Olimpiji tako v tej sezoni kot tudi prihodnosti. Navdušila sta me, takoj sem sprejel ponudbo. Podpisali smo pogodbo za dve leti, postavili dolgoročno strategijo, zdaj pa smo osredotočeni na dober rezultat. S predsednikom in športnim direktorjem imamo velike načrte.
Vsi trenerji Olimpije od leta 2015, odkar je predsednik Milan Mandarić:
Zdaj imate v teniškem žargonu nekaj zaključnih žogic za osvojitev slovenskega naslova. Bi občutili veliko razočaranje, če ne boste prvi?
Poglejte, prišel sem pred desetimi dnevi in po pogovoru z vodstvom vedel, kakšne so trenutne okoliščine dela pri Olimpiji. Da je bila prisotna, lahko jo imenujemo tudi tako, krivulja navzdol. Nihče mi ni mogel zagotavljati, da bomo nato dobili obe tekmi, ki sta bili zelo zahtevni. Pogledali smo si v oči in se pošteno dogovorili, da bomo dali vse od sebe in se borili do konca. Da ne bomo spali, ampak skušali dognati, kaj gre narobe. In kje.
Skušali smo dvigniti ekipo. Garancije, da bomo uspešni, ni bilo. Po zaslugi dveh zaporednih zmag smo napravili pravo stvar. Ekipa se vrača v življenje, tako v psihološkem kot tudi igralskem smislu, po drugi strani pa nam nihče ne more zagotoviti, kaj se bo zgodilo do konca.
Edino, kar lahko obljubim, je to, da skupaj s strokovnim štabom dajemo vse, da bi Olimpija postala prvak. Seveda pa je to treba pokazati na igrišču. Sem optimist, nikakor nočem razmišljati o tem, da bi se nam ponesrečilo. Vprašali ste, ali bi bilo to za nas, če ne bi osvojili naslova, razočaranje. Lahko odgovorim, da smo osredotočeni le na uspeh.
Je vodstvo sodelovanje z vami pogojevalo s tem, da morate biti nujno prvaki, če želite nadaljevati trenersko kariero pri Olimpiji?
Ne. Da bi bil to pogoj? Kje pa. Saj je vodstvo vedelo, v kakšnem stanju se je nahajala Olimpija takrat, ko sem prišel v Ljubljano. Tega se dobro zavedajo. Če bi postali prvaki, bi bil to za nas kvečjemu velik zagon, velika popotnica za naprej. Ni pa to noben pogoj za moje delo. Mi pa lahko verjamete, da si tega, priti do cilja kot prvi, želim najbolj od vseh. Potem bi lahko zgodbo sestavili dolgoročno tako, kot smo se tudi dogovorili.
Ko je prejšnjo nedeljo popeljal Olimpijo do zmage nad Mariborom, je postal prvi trener zmajev, ki je v obdobju predsednikovanja Milana Mandarića doma za točke premagal največjega tekmeca.
Ste že od prej poznali gospoda Mandarića, ki je imel opravka s številnimi znanimi klubi iz tujine?
Vsekakor. Vedel sem, kdo je gospod Mandarić.
Poznate tudi njegov sloves, ki se ga je oprijel v Ljubljani, kjer, če ni želenega rezultata, hitro menja trenerje. Nima namreč veliko potrpežljivosti, po drugi strani pa je prekinjal sodelovanja tudi s trenerji, ki so bili zelo uspešni, a niso izpolnjevali nekaterih drugih pogojev. Kot denimo vaš rojak Igor Bišćan.
V to se ne bi mešal. Na Hrvaškem dobro vemo, kaj je Mandarić predstavljal na evropski nogometni sceni. To je nekaj, kar se mora zelo spoštovati. V veliko čast mi je, da lahko sploh sodelujem z njim. Da sem sploh prišel v poštev, da lahko sodelujemo in da se je ne nazadnje na koncu odločil prav zame. Zelo sem srečen in zadovoljen. Odkar sem v Ljubljani, sem se hitro prepričal, kako predsednik živi za Olimpijo, za nogomet. To mi je, saj tudi sam živim za svojo ekipo, zelo pomembno.
Če imaš lahko takšnega predsednika, je to privilegij. Všeč mi je, da smo vsak dan v stiku. Veliko se pogovarjamo, vse ga zanima, spremlja naše delo, izkazuje podporo igralcem. To je za predsednika kluba, vsaj tako mislim, tudi edina pravilna pot. Mora biti vsak dan z ekipo. Zdaj mi je jasno, zakaj je bil tako uspešen tudi v velikih klubih v Angliji. Te strasti in posvečenosti nogometu se ne da nikjer kupiti. To preprosto imaš v sebi ali pa ne. Tretje možnosti ni.
Zanimivo je, da ste na Hrvaškem kot najmlajši trener Osijeka v zgodovini kluba v prvi ligi vodili le 11 tekem. Na zadnji tekmi ste bili boljši od Lokomotive, to so pokazali malodane vsi parametri razen rezultata, saj ste izgubili z 1:2, v Sloveniji pa je bilo ravno obratno, ko ste proti Domžalam, zlasti pa Mariboru, nevarno viseli, a ju vseeno premagali z 1:0.
Takšen je pač nogomet. Nekje vzame, spet drugje vrne. Ko sem v prejšnji sezoni prevzel Osijek, je bilo do konca še deset krogov. Ekipa je bila v padcu, nato pa smo osvojili tretje mesto, kar je bil za nas imeniten dosežek. Najboljši v prvi hrvaški ligi po desetih letih.
Uvrstili smo se v Evropo, bili dobri na igrišču, to je bila lepa kratkoročna zgodba. Na 11 tekmah, ki sem jih vodil, smo bili boljši od vseh. Zame je bil to zelo velik uspeh. Pazite ta podatek, odigral sem šest derbijev na Hrvaškem, pa nisem izgubil niti enega. Čeprav sem igral proti Dinamu, Hajduku in Rijeki. Trikrat sem zmagal, trikrat remiziral.
Zmagoviti zadetek za zmago nad Mariborom, ki brani naslov, je dosegel Ante Vukušić. V nedeljo bo proti Triglavu lovil že 20. zadetek v tej sezoni.
Torej imate poseben dar za vodenje derbijev, saj ste kmalu po prihodu v Slovenijo premagali še Maribor.
Pri Osijeku smo dobro izbrali ekipo in trdo delali. Manjkalo nam je le to, da bi se nam odprlo do konca. Imeli smo kar nekaj smole. Verjel sem, da se mi bo to enkrat že vrnilo. Pokazalo se je, da so se meni kot trenerju na trdih tekmah v Domžalah in proti Mariboru začele vračati nekatere stvari.
Zakaj ste Osijek sploh zapustili tako hitro? Je prišlo do ljubosumnosti, ker ste bili tako uspešni skupaj z bratom Marinom Skendrom, takratnim pomočnikom športnega direktorja kluba in velikega prijatelja predsednika? V Sloveniji se rado dogaja, da ti želi nekdo, ljubosumen na tvoj uspeh, metati polena pod kolena.
V Osijeku sem napravil veliko. Z B-ekipo smo postali tretjeligaški zmagovalci, osvojili mladinski pokal, potem sem prevzel prvo ekipo. Šest igralcev smo iz B-ekipe promovirali v najboljšo, bili tretji v prvenstvu. V zelo kratkem obdobju smo dosegli rezultatske uspehe in promocijo mladih igralcev. Potem pa se je zgodilo.
Ko sem začutil, da mojega dela ne spremljajo in vrednotijo več na podlagi nogometnih, ampak nenogometnih stvari, sem se odločil, da odstopim položaj nekomu drugemu. Če nihče ni opazil, kako smo bili na 11 tekmah boljši od tekmecev, tudi od najboljših, je potem veliko bolje in po svoje logično, da svojo energijo preusmeriš v klub in okolje, ki bo te stvari bolj cenilo. Dobro, v Osijeku so bili tudi nekateri, ki so znali to ceniti, so pa na žalost bili tudi drugi, ki so stvari videli drugače. Zato sem odšel.
Po zmagi na večnem derbiju se je Olimpija od Maribora oddaljila na štiri točke prednosti. Podobno velja za Celje, ki pa je v petek ugnal Bravo in se zmajem s tekmo več približal na točko zaostanka. Olimpija bo v zadnjem krogu prvenstva 22. julija gostovala prav v knežjem mestu.
Ste se po prihodu v Ljubljano pogovorili o Olimpiji s prejšnjim trenerjem Safetom Hadžićem?
Iskreno povedano, ne. Včasih je v nekaterih primerih celo bolje, da česa ne veš. Ko sem prišel, nisem imel preveč informacij, kaj se je dogajalo pred mojim prihodom. Preprosto moramo stvari presekati in začeti z ničle. Na takšen način se moštvo najlažje osveži. Vsi gredo od začetka, vsi so željni dokazovanja.
Torej ste raje začeli od začetka?
Da. Cenim pa vse njegove dosežke. Vse, kar je Safet Hadžić napravil s to ekipo. Konec koncev je bila Olimpija pod njegovim vodstvom zelo uspešna. Sem se pa po prihodu v Ljubljano pozdravil in pogovoril z njegovim pomočnikom Nikico Milenkovićem. Večina članov strokovnega vodstva je ostala. Lahko rečem, da sodelujemo zelo dobro.
O Hadžiću in Milenkoviću lahko povem vse najboljše. Imeli so svojo zgodbo, a to je nogomet. V nekem trenutku lahko nesrečen splet okoliščin poskrbi za rezultatsko krizo ali pa krizo igre. V nogometu so spremembe na trenerskih položajih nekaj normalnega, vsakdanjega, tako da tukaj nisem videli ničesar neobičajnega, niti novega.
Safet Hadžić je po domačem porazu s Celjem (0:1) izgubil trenerski položaj pri Olimpiji. Ljubljančane je vodil večino sezone. Ko je zapustil klub, so imeli zmaji prednost štirih točk pred Celjem in Mariborom.
Kaj ste ugotovili, ko ste prvič vstopili v slačilnico ljubljanske Olimpije?
Ugotovil sem, da sta dva zaporedna domača poraza pustila veliko posledic. Bilo je res specifično.
Dvoboj z Bravom, prvi, na katerem je Olimpija nastopila po odhodu Hadžića, ste spremljali v Stožicah v živo.
Tako je, bilo je ravno na dan pogovorov z vodstvom kluba, ko še ni bila podana končna odločitev.
Kakšne misli so se pletle po vaši glavi, ko je Bravo neusmiljeno zadeval v polno in že po 25 minutah vodili s 4:0?
Nisem bil zaskrbljen. Takoj sem vedel, da lahko tisto, kar gledam, popravimo. Ključno je bilo, da smo hitro ocenili, kje so težave. Ta ekipa seveda ni čez noč pozabila igrati nogometa. Med obdobjem koronavirusa je morda izgubila nekaj, kar jo je krasilo na začetku sezone. Pomembno se je bilo vrniti nazaj.
Veliko smo se pogovarjati z igralci. Vse v želji, da ugotovimo, kje se skrivajo težave, medtem ko tistega, kar je bilo dobro, nismo smeli spreminjati. V kratkem času nam je uspelo prepoznati, kje se pojavljajo težave. Pri tem so mi bili fantje v veliko pomoč, saj so se odprli in mi odkrito povedali, kakšno je stanje.
Je pri tem najbolj izstopal kapetan Tomislav Tomić?
Poglejte, na svoj način so prevladovali Nejc Vidmar, Miral Samardžić, Tomislav Tomić in Ante Vukušić, čeprav je v Olimpiji še ogromno igralcev, ki so zelo povezani med seboj. Imeli so dober vpogled v problematiko. Fantje so profesionalci. Vedeli so, v kaj so zabredli in s čim imajo opravka. Po pogovoru smo našli rešitve.
V pokoronskem obdobju je prišlo do menjave kapetanov pri Olimpiji. Namesto Nejca Vidmarja je častna naloga doletela Tomislava Tomića.
Kaj pa je šlo po vaših opažanjih najbolj narobe?
Opazili smo, da ekipa za tisto, kar želi doseči, to pa je naslov prvaka, prejema preveč zadetkov. Morali smo se ponovno zagnati. Igralcem sem pojasnil, da lahko svoj značaj na igrišču pokažejo šele po tem, ko izpolnijo svoje naloge v obrambi.
Popravili smo defenzivno igro, sestavili in utrdili linije. Vnesli smo ekipni duh in se z dvema zmagama vrnili v stanje, v kakršnem je ekipa od začetka sezone. Najpomembneje je, da povsem odstranimo blokade v psihološkem smislu. Na nekaj tekmah nismo bili na želeni ravni, a ta ekipa ni pozabila, kako se igra nogomet.
Malo časa smo skupaj. Ekipi nočem postavljati nerealnih ciljev. Moram iti postopoma, dolgoročno in pri tem napredovati. Skupaj smo manj kot dva tedna, a sem zadovoljen, ker igralci upoštevajo moje zahteve v popolnosti. Vse čestitke, rad bi se jim zahvalil. Imamo še veliko potencialov, lahko postanemo še boljši.
Slačilnica Olimpije spominja na ''Hrvaško v malem''. Nastopajo nekdanji ali posojeni igralci Hajduka, Dinama, Roman Bezjak in Miral Samardžić sta igrala za Rijeko …
To mi je olajšalo zadevo. Romana in Mirala poznam še z Reke. Nogometni svet je res majhen, da se ponovno srečujemo, zdaj pri Olimpiji. Veliko igralcev sem poznal iz hrvaškega prvenstva, zato sem tudi takoj vedel, kaj vse zmorejo. Tudi zato smo hitro prišli na višjo raven, hkrati pa sem dobil potrditev, da so tiste informacije, ki sem jih prejel od igralcev, obveljale za prave.
Dino Skender je v hrvaškem prvenstvu z Osijekom dvakrat izgubil proti Jakirovićevi Gorici, v največji tekmi slovenskega prvenstva pa je z Olimpijo premagal večnega tekmeca in se končno razveselil zmage nad trenerskim znancem iz domovine.
Nenazadnje vam je tudi pomagalo, da ste končno premagali Sergeja Jakirovića, s katerim ste prej v hrvaškem prvenstvu, ko je vodil Gorico, izgubili dvakrat. V tretje je rado šlo.
Kar zadeva poraze Osijeka proti Gorici, sva imela v prejšnji sezoni boj za Evropo. Dvakrat sem izgubil, to je res, a smo vseeno dosegli cilj. Izgubil sem bitko, a dobil vojno. Najprej sem z njim izgubil 0:1, nato pa še tik pred našo evropsko tekmo, ko sem menjal veliko igralcev v ekipi. Zmaga proti njemu je najpomembnejša le zaradi tega, ker je Olimpija premagala Maribor. Moj odnos z Jakirovićem sploh ni tako pomemben. Veliko bo še tekem, na njih ni treba gledati kot na spopade trenerjev.
Je bilo sladko premagati Maribor?
Seveda, najpomembnejše zame je, da so fantje veseli. Dobili so potrditev tistega, kar delajo. Ni boljšega občutka od zmage na derbiju z Mariborom. Odločil je fanatizem, naš skupen trud v obrambi, neprestana borba. Vedeli smo, da nam lahko prinese točke proti Mariboru.
Ta zmaga nam veliko pomeni, a le, če bomo takšni tudi na naslednjih tekmah. Daje nam določeno mero optimizma in samozavesti, ki smo jo v prejšnjem obdobju pogrešali. Ne smemo pa iti čez mejo dovoljenega in kogarkoli podcenjevati. Potem bi se nam lahko to vrnilo kot bumerang in nas zadelo v glavo.
V nedeljo sledi dvoboj s Triglavom v Kranju.
Zadnji dvoboj, na katerem je Triglav v Stožicah premagal Olimpijo, nam je lahko v veliko opozorilo. Ta tekma, ki sem si jo ogledal, je lep primer, kako se ne smemo preveč sprostiti, saj nas lahko tekmec v tem primeru takoj kaznuje. Triglav je zelo neugodna ekipa. Vsaka tekma, ki sledi do konca sezone, nam ogromno pomeni. Vsaka tekma je derbi, ne le tista z Mariborom.
Ne smemo razmišljati o tem, kako imamo točkovno prednost. Prejšnji teden se je pokazalo, kako se lahko ta prednost hitro raztopi. Moramo razmišljati tako, kot da se šele zdaj začenja prava borba za vrh. Če se bomo odzvali tako, kot smo se na dveh prejšnjih tekmah, nas ne bi smelo skrbeti.
Ljubljančane čaka v nedeljo gostovanje pri Triglavu, ki mu gori pod nogami. Dino Skender je kot trener Olimpije še neporažen.
V Osijeku ste bili znani tudi po delu z mladimi in tem, da ste mnogim ponudili priložnost v prvi ekipi. Bo tako tudi pri Olimpiji, kjer že nabira minutažo nekaj mladih igralcev, med njimi v zadnjem času najbolj izstopa najstnik Enrik Ostrc?
Kar zadeva Ostrca, lahko povem, da izkazuje za svojo starost izjemno nogometno kakovost. Prav zanimivo je, da lahko igralec pri njegovih letih igra v večji kontinuiteti na tako visoki ravni. Izkazuje tudi psihično trdnost, stabilnost, da v različnih trenutkih zdrži pritisk, pa čeprav se kosa z bolj izkušenimi in zrelimi igralci. Upam, da bo ostal tak tudi v prihodnje. Lahko smo srečni, da imamo tako mladega in potentnega igralca. Dolgoročno lahko nam in klubu prinese zelo veliko.
Je poleg njega pri Olimpiji še kak mlad talent, ki bi si zaslužil priložnost?
Obstajajo. Polno je mladih fantov, a sem od prvega dne najbolj osredotočen na prvih 11 igralcev, pa tudi na tiste s klopi. Glede na to, kako se bodo stvari razvijale, pa se bomo seveda prisiljeni osredotočiti tudi na te mlade fante. Potrebovali bomo širino kadra.
Obstaja nekaj zanimivih igralcev, a ne bi nikogar izpostavljal, čeprav imam na seznamu že dva mlada kandidata, a ju nočem imenovati. Če bi to storil, bi ju lahko postavil pod pritisk. Naj raje odigrata nekaj tekem na ravni Ostrca, pa se bomo potem pogovarjali naprej. Nima smisla, da nekoga povzdigujemo v prazno, če se ne prepričamo o tem, kakšen je sploh na igrišču.
3