Dobra duša Maribora, ki ima marsikaj za povedati

Sportal Olimpija ohranila prednost, Aluminij do velike zmage #video

Nekdanji reprezentant, član znamenite zlate Katančeve generacije, je pri Mariboru najbolj užival, ko je imel poleg sebe Zlatka Zahovića in Darka Milaniča. V sebi nosi famozni DNK mariborskega kluba, s katerim je dobro desetletje pomagal številnim trenerjem vijolic. Doživljal je vzpone in padce. Prvih je bilo bistveno več, pristavil je svoj delež k mnogim vijoličnim pravljicam. Nato sta se lani poslovila Zahović, za katerega rad poreče, da je genij, ki prihaja z drugega planeta in ga slovenski nogomet še kako potrebuje, in Milanič. To ga je zelo prizadelo. Maribor je začel spreminjati obraz, poleti se napoveduje velika čistka, prevetritev kadra, vodstvo kluba pa je zahtevno fazo zaupalo Simonu Rožmanu. Ko je to izvedel konec marca, ravno po prijateljski tekmi z Bravom, ni bil užaljen. Odločitev je sprejel kot profesionalec in po stresni pomladi, v kateri ga je na cedilu pustilo zdravje v Turčiji, zapustil vroči stolček.

Danes bo po dolgem, dolgem času spremljal večni derbi kot gledalec. Kot navijač Maribora pred zasloni. Če ne bi bilo korone, bi si zagotovo ogledal derbi v živo in v Stožicah pozdravil številne prijatelje, tako pa ga danes sploh ne bo v Ljubljano, na katero ga veže toliko prijetnih spominov. Od tistega, ko je leta 1992 kot golobradi mladenič za Bežigradom priboril Mariboru prvo pokalno lovoriko, ko je ob koncu tisočletja v zanosu reprezentančne evforije zaigral na bobne, kar glede na to, da je roker, najraje ima skupino U2, niti ne preseneča, pa vse do številnih uspehov NK Maribor v Stožicah. Med igralci vedno priljubljeni Gajsi je prepričan, da se bodo nadaljevali. Morda že danes.

V vedrem pogovoru, ki ga je spremljal močan dež, nam je zaupal svojo zgodbo. Z značilnim tikom, na trenutke omrtvičenim desnim očesom, posledico klopnega meningitisa, ki mu je grenil življenje pred tremi desetletji, se je iskrivo preizkusil tudi v vlogi napovedovalca rezultatov. Sedeminštiridesetletni legendarni nogometaš iz Hoč je napovedal zmago vijolic z 2:1, mrežo Olimpije pa naj bi zatresla Jan Mlakar in Aljoša Matko!  

V karieri je nosil dres številnih klubov v Sloveniji, Belgiji in na Cipru, v letih 1995 in 1996 pa je nabiral izkušnje v nižjih ligah z ljubljanskim Železničarjem, kjer si je delil slačilnico tudi z Milenkom Ačimovićem in Miho Šporarjem, očetom zdajšnjega reprezentanta Andraža. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Dobrodošli v Ljubljani, Saša.

Hvala. Ljubljano obožujem. Ostala mi je v prelepem spominu. Še od takrat, ko sem dve sezoni igral za Železničar iz Šiške. Takrat so bili težki časi. Po težavah, ki mi jih je povzročil klopni meningitis, sem padel v formi. Iskal sem rešitve in se dokazoval v drugi, pa tudi tretji ligi. Me prav zanima, koliko nogometašev Maribora bi danes ponovilo takšno potezo? Verjetno nihče. A tisto so bili res drugačni časi.

Vprašanje je tudi, ali bi vaše pohvale, namenjene mestu Ljubljana, navdušile najbolj zagrete navijače Maribora. Zlasti v teh dneh, ko za dodatno naelektrenost skrbi večni derbi v Stožicah, ki že pregovorno pri Trojanah deli Slovenijo na dva dela.

Kar se tiče teh delitev, mi neka normalna navijaška kulisa ne predstavlja težave. Če gre pa kdo predaleč, pretirava in hudo žali, pa to ni v redu. Maribor imam zelo rad, moj Maribor je prelepo mesto, a tega ne bom pokvaril s tem, če bom prišel v Ljubljano na kavico, kosilo, pokramljal s prijatelji in se vrnil v svoj kraj. Tudi Ljubljana je prekrasna. Ni kaj, imamo res čudovito državo. Da pa zaradi tega, ker sem Štajerec, za koga ne bi smel prihajati v Ljubljano ali je hvaliti, pa se mi zdi nesprejemljivo. Ljubljana je naše glavno mesto. S tem sem dovolj povedal.

Čeprav sta po njegovem mnenju Olimpija in Maribor največja kandidata za naslov, ne gre pozabiti niti na Muro, pa tudi Domžale. Nekdanji trener Maribora nestrpno čaka nadaljevanje napete končnice prvenstva. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Slovenija je res premajhna, da bi se kregali. Imamo najlepšo državo na svetu. To ne govorim na pamet. Bil sem v tujini, doživel marsikaj, izkusil ogromno držav. In verjemite, da nisem edini, ki tako govori. Čuvajmo našo prelepo deželo, ki jo imamo. Sem ponosen Slovenec, ki rad zahaja v naše kraje. Denimo, zelo sem navezan na Piran.

Res?

Ne vem, zakaj velja takšen stereotip, da so prave počitnice na morju šele tiste, ki si jih privoščiš na Hrvaškem. To zame ne velja. Največkrat dopustujem v Piranu in Portorožu. Ko imamo kakšen prost konec tedna, se vedno zapeljemo v Piran, prečudovit kraj. Zame sploh ni vprašanje, ali izbrati Hrvaško ali Piran. Pa s tem ne mislim, da je s Hrvaško kaj narobe, da me ne bo kdo napačno razumel. Ima prelepo morje, a je zame Piran najlepše obalno mesto na svetu.

"Imel sem srečo, da sem na začetku trenerske poti vodil Železničar in Malečnik, manjša kluba iz Maribora, kjer sem videl, koliko zadev sploh še ne vem. Ta izkušnja te potem vleče naprej, potem se moraš hitro preobrniti. Povsem druga zgodba je biti igralec in pa trener," je razmišljal o začetkih svoje trenerske poti. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V teh dneh, ko ste ostali brez službe v Mariboru, ga boste lahko pogosto obiskovali. Kaj sploh počnete, odkar ste konec marca zapustili trenerski stolček v Ljudskem vrtu? 

Kar se tiče novih izzivov, želim najprej dokončati šolanje na nogometni zvezi, pridobiti trenersko licenco UEFA PRO, potem pa bom čakal na ponudbe za delo. Upam, da jih bom prejel, saj močno pogrešam nogomet. Že 30 let predstavlja moj način življenja. Prerasel je v nek avtomatizem, ki ga zdaj ni, tako da mi je kar nenavadno. Zdaj imam kar naenkrat ogromno časa, tako da sem se usmeril v izpopolnjevanje trenerskega znanja. Gledam tekme in analiziram. Do zdaj sem si ogledal skoraj vse tekme slovenske lige.

Podobno nam je pred kratkim zatrjeval tudi vaš brat Damjan Gajser, ki je lani ostal brez službe v Kranju. Zdaj sta se znašla v podobni vlogi.

Takšen je pač davek športa, s katerim se ukvarjava. To je naša služba, pri kateri ni neke konstante. Čeprav … Sam sem jo kar imel, saj sem bil v Mariboru deset zaporednih let. To pa ni kar tako. A kot nogometni trener vedno živiš s tem, da imaš danes službo, jutri pa jo že lahko izgubiš. S tem se naučiš živeti.

Pred desetimi leti je postal pomočnik Darka Milaniča. Foto: Vid Ponikvar

Pri NK Maribor, kjer ste v zadnjem desetletju sodelovali pri izjemnih uspehih, mnogi so glasno odjeknili tudi v Evropi, ste bili največkrat pomočnik, sodelovali ste s številnimi trenerji, tako domačimi kot tujci. Prilepljena vam je bila etiketa večnega asistenta. Pogosto ste živeli v njihovi senci. Vam je to ustrezalo ali je bilo zgolj posledica pomanjkanja ambicije oziroma višje trenerske licence?

Pravijo, da se zmagovitega konja ne menja. Tako je bilo tudi pri Mariboru. Ko se je nastavila skupina ljudi, ki je dolgo časa delovala, Zlatko Zahović kot športni direktor, Darko Milanič kot trener, sam pa kot pomočnik, smo nizali velike uspehe. To je bil dokaz, kako dobro nam je šlo skupaj. Niti ni bilo potrebe po nekih menjavah, novih pristopih. Ravno ta konstantnost dela v klubu nas je pripeljala do teh uspehov. To je lahko lep vzorčni primer, kako naj bi se v Sloveniji delovalo na klubski ravni.

Letos ste nekaj časa že opravljali vlogo prvega trenerja. Kako ste nato sprejeli odločitev klubskega vodstva, da se odloči za drugega strokovnjaka?

Nisem bil užaljen. To so pač določene zakonitosti v nogometu. Pač, se bom trudil še naprej v življenju.

V Prvi ligi Telekom Slovenije je po tem, ko je Maribor prekinil sodelovanje z Maurom Camoranesijem, postal začasni trener vijoličastih. Med drugim ga je pot 14. marca ponesla v Mursko Soboto, kjer je remiziral (0:0) z nekdanjim "šefom" pri NK Maribor, Antejem Šimundžo. To je bila njegova zadnja prvenstvena tekma v vlogi trenerja Maribora. Ni imel slabe statistike, na petih tekmah je ostal neporažen in osvojil devet točk. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Ste se čutili pripravljenega in dovolj sposobnega, da bi lahko še naprej vodili Maribor vsaj do konca sezone, če ne še več?

To je vprašanje za njih. Za klub. Mene se bo očitno držal stereotip večnega pomočnika. S tem nimam težav, a lahko povem, da mi v karieri ni bilo težko sprejemati odločitev. Mislim, da imam dovolj znanja, pa tudi izkušenj. Če so merilo izkušnje, potem ne vem, če jih ima v slovenski ligi razen Anteja Šimundže še kdo toliko kot jaz. Dobro, nekdo to povezuje le z vlogo prvega trenerja, a so lahko nenazadnje odločitve tudi pri videoanalizah, pri procesu treninga in tako dalje. Zase lahko rečem, da sem sprejel že marsikatero odločitev na najvišji ravni.

Klub vam je ponudil, da bi ostali zvesti Mariboru v kakšni drugi vlogi, a ste zavrnili ponudbo.

Bila je možnost, a mislim, da sem se odločil pravilno in zapustil klub. Simon je postal nov trener. Zdi se mi, da zlate generacije pri Mariboru ni več, zato mora biti sodelovanje drugačno kot prej.

Načrtujete, da se boste še kdaj vrnili v Ljudski vrt?

Če tega ne bi hotel, potem ne bi imel tako rad NK Maribor, kot ga imam. Verjamem, da se bo to nekoč res zgodilo. Če pa se ne bo, pa tudi dobro, bom že preživel.

Zdaj me najprej čakajo predavanja na zvezi. Rad bi pohvalil vse predavatelje, Brane Elsner, Robert Misja in Marko Pocrnjič so fantastični. Upam, da bom čim prej pridobil licenco UEFA PRO. Nisem pa edini, na njo čakata med drugim tudi Milenko Ačimović in Boštjan Cesar, tako da nas je več.

O najljubši tekmi, ki jo je doživel pri NK Maribor:

Kako se je sploh začela vaša zgodba pomočnika trenerja pri Mariboru?

Vse kadrovske poteze glede stroke je povlekel Zlatko. Ne bom pozabil trenutka, ko me je poklical v pisarno. Bilo je pred desetimi leti, sredi avgusta 2011, ko sem bil trener v mladinski šoli Maribora. Bil sem počaščen, začutiti je bilo ogromno pozitivne energije. V pisarni je bil tudi Darko, Zlatko pa je rekel, da bom od jutri naprej njegov pomočnik. Nasledil sem Marinka Šarkezija. In to pred tekmo z Glasgow Rangers na Škotskem. Pred povratno tekmo play-offa lige Europa! Moje delo sem torej začel z eno najtežjih tekem, ki je ne bom nikoli pozabil.

Pozabila je ne bo vsa Slovenija. To je bila zgodovinska tekma, svojevrstna prelomnica, saj je Maribor po remiju na Škotskem (1:1), pred tem je v Ljudskem vrtu zmagal z 2:1, nanizal kar nekaj silnih evropskih pravljic.

Res je. To tekmo bi primerjal s tekmami slovenske reprezentance proti Jugoslaviji ali Rusiji, ko dosežeš pozitiven rezultat in za seboj tako povlečeš ljudi, da začnejo verjeti, kako je v Sloveniji mogoče stopiti na najvišjo stopničko. To mi je uspelo tako z Mariborom kot tudi z reprezentanco, na to sem zelo ponosen.

Za slovensko izbrano vrsto je zbral 27 nastopov in nastopil tudi na velikih tekmovanjih. Za Bežigradom je užival, to je bil stadion, na katerega ga vežejo prekrasni spomini. Na njem je tudi bobnal, ko je slovenska reprezentanca proslavljala največje uspehe Katančeve zlate generacije. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Vam je bilo zaradi tega pri NK Maribor toliko lažje, ker ste združili moči nekdanji soigralci iz reprezentance, ki je pod vodstvom Srečka Katanca že ustvarjala čudeže in dobro poznala, česa vsega je zmožna slovenska miselnost v nogometu?

Se povsem strinjam z vami. To je nuja, če govorimo o takšni ravni nogometa. Na svetovno prvenstvo ali pa v ligo prvakov samo z delavnostjo in pridnostjo ne moreš priti. Potrebuješ tudi kakovost na igrišču ali pa dobro vodenje trenerja. Tu sta Zlatko in Dare dala svoj pečat pri Mariboru, Srečko pa v reprezentanci. Brez njih ne bi šlo. Zelo pomembno je, da so znali bogate izkušnje iz tujine obrniti na raven slovenske lige. Niso prinesli načina razmišljanja iz Sampdorie ali pa Porta, ampak so se znali prilagoditi realnosti v Slovenji. Ne verjamem, da bi bil model, ki je bil takrat prisoten pri njihovih klubih v tujini, lahko uspešen v Sloveniji. Močno dvomim.

Leta 1991, ko smo dobili svojo državo, so slovenski nogomet vodili pravi ljudje. Rudi Zavrl je bil fantastični predsednik zveze. Razumel je nogomet, tudi sam je bil igralec in pustil pečat. Pokojni Branko Elsner nam je dal veliko stvari, Zdenko Verdenik je postavljal osnove, ne glede na to, da pozneje ni imel rezultata z reprezentanco. Potem pa so prišli Srečko, Zlatko, Darko in drugi. Stvar so samo nadgradili, postavili na višjo raven in uspeh ni izostal.

Tako kot niso izostali uspehi Maribora v klubskem nogometu. Letos lahko vijolice osvojijo že 16. državni naslov, velik korak k njemu bi lahko ustvarili danes z zmago na večnem derbiju. Čeprav je bil Maribor spomladi zelo neprepričljiv, je spodrsljaje, le da v nekoliko blažji obliki, delala tudi Olimpija. Prednost ni velika, Maribor lahko danes že prehiti zmaje!

To je čar nogometa. Tekma bo zelo zanimiva. Ne pričakujem pa visokega ritma igre, ker tega niti ena ekipa v tem trenutku ni sposobna.

Na današnjem derbiju v Ljubljani ne pričakuje previsokega ritma. Niti pri Olimpiji, niti pri Mariboru, za katerega goreče navija. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Zaradi tega, ker ga ne bi zmogla, ali zaradi tega, ker bi obe ekipi zaradi velikega vložka zaigrali preveč previdno, ziheraško?

Ker ga ne bi zmogla. Razlogi so znani. Osnova za dvig forme so dobre priprave, Maribor pa jih ni imel. Simon to dobro ve. V tistem aprilskem premoru je popravljal stvari, kolikor se je dalo, a je to zelo težko. Zdaj so se očitno vendarle pobrali, nekajkrat zmagali in so še v igri za naslov prvaka. Tudi Olimpija je imela svoje težave, tu so poškodbe, kartoni, pa tudi karakteristike igralcev obeh ekip so takšne, da ne bo visokega ritma. Vseeno pa dajem prednost Mariboru. Trojka Mlakar – Matko – Repas ima malce več dinamike od igralcev Olimpije, ki ustvarjajo razliko v svojem klubu.

Kakšen rezultat napovedujete?

Zmago Maribora z 2:1. Zadetka bosta dosegla Jan Mlakar in Aljoša Matko. Zanimivo je, da ima Goran Stanković, ki ga sicer zelo spoštujem, za moje pojme več težav od Simona Rožmana. Navidezno ima dve točki več, s tem pa tudi več možnosti za pripravo taktike. Ni mu treba hiteti, lahko počaka. Kaj pa to pomeni za samo tekmo, je druga pesem. Dobro smo videli, kaj se je Olimpiji zgodilo v Domžalah, če nisi že od prve minute aktiven. Maribor lahko dejansko igra bolj neobremenjeno.

Kako se bo razpletel današnji večni derbi v Stožicah?

Za Olimpijo je v zadnjih tednih slabši niz v prvi ligi. Kakor da ni znala spomladi v popolnosti izkoristiti medlih predstav Maribora. Na pladnju se ji je ponujalo ogromno, še prejšnjo nedeljo bi lahko imela prednost +7.

Goran se ubada s podobnimi težavami kot Simon v Mariboru. Če ne zmagaš, je že drama v hiši. To je pritisk zmage. Druga težava pa je iskanje uspešne ekipe, ko ni lahko kadriranje. Vsaka kvaliteta se plača, mladi pa potrebujejo čas. To privede do stanja, da se takrat, ko ne zmaguješ v kontinuiteti, ustvarja pritisk, ki ga je težko zdržati. A oba sta trenerja velikih klubov, to morata vzeti v zakup in se s tem sprijazniti.

Trener Olimpije Goran Stanković čuti pritisk. Verjetno bi, če bi ostal v varnem zavetju Tabora, delal bolj sproščeno?

Oprostite, ampak Olimpije se ne zavrne. To je velik klub. Ko dobiš ponudbo Olimpije ali Maribora, se ne reče ne.

Najboljše se je pri Mariboru počutil, ko je sodeloval z nekdanjima soborcema iz zlate Katančeve čete, Darkom Milaničem in Zlatkom Zahovićem. Foto: Vid Ponikvar

Vaš naslednik Simon Rožman že počasi izvršuje proces pomladitve, ki jo je napovedal športni direktor Marko Šuler. Dva igralca sta že odpisana. Alexandru Cretu in Amir Dervišević. Se vam je kaj svitalo, ko ste bili še trener, da ju bo doletela takšna usoda?

Tega ne želim komentirati, a vendarle menim, da se tu mešajo hruške in jabolka. Eno je slaba forma, ko igralcu ne gre zaradi takšnih in drugačnih razlogov, drugo pa neprofesionalizem, pomanjkanje vneme in truda. Kot pomočnik tega nisem zasledil. Fantje so se trudili, želeli zmagovati, a v športu napoči tudi trenutek, ko ne gre. O tem smo se pogovarjali, tuhtali, skušali spremeniti stvari.

Tudi Simon se verjetno s tem ukvarja, podobno velja za Gorana pri Olimpiji. Veste, ne poznam trenerja na svetu, ki se ne bi ukvarjal s takšnimi težavami. To je del posla, ki ga moraš opravljati kot trener. Napoči padec, ko ekipi ne gre, ti pa imaš različne vzvode, kako to reševati. Pri Mariboru so se odločili, da bodo nekatere igralce odstranili. Nek drug trener bi to reševal drugače, cilj pa je isti. Skušati priti ven iz krize.

Kako pa je s pritiskom, ko si trener Maribora? Se moraš, ko menjaš igralce, ubadati tudi s tem, da bo zdaj nekdo užaljen, da te bo poklical kateri izmed razočaranih menedžerjev?

Kar se tega tiče, smo bili, ko je bil trener Darko Milanič, pred temi vplivi vsi v klubu zelo zaščiteni. Zlatko nas je zaščitil, tega pritiska ni bilo. Imeli smo ta privilegij. Sem pa prepričan, da se kje drugje to dogaja. Včasih smo se v Mariboru premalo zavedali, kaj smo imeli takrat, ko je imel Zlatko varovalko nad nami, da smo lahko varno in mirno delali.

Ko je Darko Milanič lani zapustil NK Maribor, je bilo sprva rečeno, da se bo na trenerski sceni preizkusil dvojec Gajser - Bogatinov. Pozneje, ko je odšel še Zlatko Zahović, je bila odločitev spremenjena ... Foto: Vid Ponikvar

Kako ste sodelovali z Oliverjem Bogatinovom in Markom Šulerjem?

Imata nekoliko drugačen način, vedno pa je veljal nek okvir delovanja, sodelovanja, kjer se je točno vedelo, kdo kaj dela. Vzpostavljen je bil nek sistem. To je ostalo še od Zlatka, tako da ni bilo težav.

Bi lahko Marko Šuler postal pravi naslednik Zlatka Zahovića?

Ima te sposobnosti, a bo potreboval čas. Koliko bo pa to razumel klub, pa je spet vprašanje. Vseeno je bil Šuler vrhunski igralec. V Mariboru je doživel to, kar bi zdaj želel vrniti. Čaka ga ogromno dela, a verjamem vanj, da mu bo uspelo. Dolgoročno.

Ko sta se lani poslovila Zlatko Zahović in Darko Milanič, je bilo sprva mišljeno, da bo Oliver Bogatinov vaš pomočnik, vi pa prvi trener.

Tako je bilo rečeno, da se je klub nato odločil drugače. Tega ne morem komentirati, tako so se pač odločili. To sem sprejel, kaj pa naj bi naredil? To, kar si jaz mislim, odnesem s seboj domov, v klubu pa vlada čisti profesionalizem. Kako pa naj Darko Milanič zdaj odreagira na Slovaškem, naj mi to nekdo razloži? Ali pa Dušan Kosić, prvak s Celjem, ko se je naslednjo sezono čutil pritisk, da nekaj ni v redu? Tega ne razumem in nikoli ne bom.

Užival je, ko je lahko pomagal voditi Maribor v polnem Ljudskem vrtu, Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Ali pa Igor Bišćan po dvojni kroni z Olimpijo?

E, bravo! Ali pa to. Včasih se sprašujem, ali smo prenesli k nam razmišljanje iz tujine in mora pri nas vse potekati na nož? Ne verjamem, da je tako. Upam. Tako ne moremo delovati. Moramo imeti svoj model.

Maribor je v tej sezoni zamenjal že štiri trenerje, česar na stadionu pod Kalvarijo nismo vajeni.

Trener težko kaj postori v enem letu, kaj šele v krajšem času. Iz strokovnega vidika to res ni dobro. Če pogledamo Domžale, so imeli s trenerjem dolgoročno strategijo in uspešno delovali, zdaj deluje na tak način Bravo. Želel bi si čim več klubov, ki bi tako razmišljali. Potem bomo imeli vsi nekaj od tega. Slovenski nogomet potrebuje mir za delo, trenerju je treba<< dati možnost, da v miru pokaže, kar zna. V enem letu je iz športnega vidika nemogoče narediti pravo zgodbo. Če pa hočemo prinesti kaj iz tujine, iz največjih lig, kjer se obrača veliko denarja, pa to zagotovo ni prava pot za nas.

Včasih je kdo dobil občutek, kot da nogometaši Maribora, ki so v preteklosti znali pokazati bistveno več, izvajajo bojkot na igrišču.

Prosim vas lepo. Še vedno sem naiven, a v to ne verjamem. Bojkotiranje ne pride v poštev. Fantje so športniki. Lahko so le v slabi formi, lahko se jim kdaj vrne malce slabši trening, v drugo pa ne verjamem.

Pri Mariboru je bil pomočnik tudi Hrvatu Krunoslavu Jurčiću. Foto: Vid Ponikvar

Navijači Maribora so se v zadnjih sezonah radi posmehovali odločitvam Milana Mandarića, ki je z neverjetno lahkoto menjal trenerje. Stvari so se zdaj obrnile. Zdaj večkrat menja trenerje Maribor kot pa Olimpija.

Zdi se mi, da je to posledica tega, koliko podležeš pritisku, ki ti ga narekuje okolica. Včasih pa tudi mediji, pa ni s tem nič narobe. Če veš, kaj delaš, potem dejansko stojiš za tem, sam pa se ne strinjam s tem, da bi navijači vodili politiko kluba. Potem pa res nima smisla, saj se ne moremo več pogovarjati o stroki. Neka zdrava meja razuma mora biti prisotna. Če gledamo Olimpijo, je pod Mandarićem osvojila dva naslova. To pomeni, da je neke stvari počela dobro, vprašanje pa je, kaj bo to pomenilo dolgoročno. To pa je druga pesem.

Ko je bil športni direktor Zlatko Zahović, je bil znan po tem, da je zaupal Darku Milaniču in mu stal ob strani tudi takrat, ko so trpeli rezultati Maribora.

Morate vedeti, da je Zlatko podpiral najbolj trofejnega trenerja v zgodovini Slovenije. Vedel je, da ima v rokah trenerja višje kakovosti. Ta odločitev je prinesla toliko dobrega, da ju je bilo užitek gledati. Bila sta tako kompatibilna. Navijači so se vmes spremenili. Klub se je dvignil, tako izboljšal, da kar naenkrat ni bila dovolj le domača zmaga proti Celju ali Bravu, ampak je morala biti še s toliko in toliko razlike. S tem merilom pa se nisem mogel strinjati.

Zelo rad se spominja osvojenega pokala z NK Maribor leta 1992, ko so vijolice za Bežigradom presenetile Olimpijo. ''To je bil enkraten uspeh. Takrat je Olimpija igrala z ekipo, ki je pred tem nastopala v prvi zvezni jugoslovanski ligi. Bili so Novak, Čeh, Varvodić, brata Vrabac … Strašna ekipa. To je bil ogromen plus za slovenski nogomet, da si lahko imel v prvi ligi takšnega vlečnega konja, ki je s svojo kakovostjo potegnil ostale,'' je kot najstnik z velikimi očmi požiral znamenita imena, ki so v uvodnih sezonah slovenske samostojnosti nosile dres Olimpije. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Imajo nogometaši Maribora po svoje srečo, da na tekmah ne smejo biti prisotni navijači, ker bi lahko v tej neprepričljivi sezoni večkrat izražali nezadovoljstvo kot pa zadovoljstvo, s tem pa jih postavili pod dodaten pritisk?

Res je, bi pa navijače, pa se bo to morda slišalo neresno, delil na tiste, ki imajo radi klub in tiste, ki ga nimajo. Viole so nam vedno, to smo trenerji čutili, dali podporo in pozitivo. Tudi ko ni šlo najbolje. Seveda so bili kdaj kritični, včasih tudi z razlogom, upravičeno. Navijači, ki so vedno nezadovoljni in iščejo negativno plat, pa zame niso navijači. Tisti naj raje ostanejo doma in ne hodijo na tekme. Zdaj, ko sem brez službe, bom takoj, ko bo mogoče, obiskoval tekme in bil vedno pozitiven. To je naš nogomet, vedno moraš ostati pozitiven do svojega.

Ste bili v bližini tiste nesrečne bakle, ki je po derbiju z Olimpijo z vzhodne tribune Ljudskega vrta skoraj zadela Zlatka Zahovića, pred njim pa je hodil Darko Milanič?

Ne. Za tisto tekmo sem bil kaznovan, tako da sem bil na tribunah. Je pa to povsem nesprejemljivo. Razumem žvižge, kritike. Tudi to je del športa, ki ga moramo sprejeti. Takih stvari pa, če gre za trenerja, ki je naredil toliko dobrega za Maribor, pa res ne razumem.

Kot pomočnik Anteja Šimundže je v Evropi dosegal imenitne dosežke. Ni sodeloval le v ligi prvakov, ampak z vijolicami pisal zgodovino tudi v evropski ligi, kjer se je kot prvi slovenski klub uvrstil celo v izločilni del. Foto: Vid Ponikvar

Bi bile tribune v Stožicah danes sploh polne, če bi bil omogočen vstop gledalcem na stadion? Sploh še vlada veliko zanimanje za nogomet?

Seveda bi bile tribune polne. Nogomet v Sloveniji je naredil velik napredek v smislu pogojev za delo, fantastičnih medijev. Vse imamo, da lahko nogomet postavimo na višjo raven. Le pozitivni moramo ostati. Škoda, da je korona to zaustavila.

Na začetku aprila, ko je moral nogomet prisilno ustaviti dogajanje za 12 dni, se je videlo, kako nogometni svet v Sloveniji vseeno še nima dovolj vpliva ali moči. Prošnje so izzvenele v prazno.

Vseeno bi imel zaupanje v vlado in ne bi bil tako negativen. Te odločitve, ki jih je sprejela vlada, so bile v kontekstu, da pomagajo ljudem. Da ne bi bila situacija še slabša. Vsak bo imel svojo teorijo zarote, sam pa se z njimi ne strinjam. Trudili so se, da bi zaščitili ljudi. V prvem valu koronavirusa smo bili bolj pridni, pregrmeli čez najhujše, pri drugem pa malce popustili. Zdravje ljudi bi moralo ostati na prvem mestu. Ne bi smelo biti vprašanje, ali zaustaviti nogomet za teden ali dva.

Imeli ste veliko smole v Turčiji, ki se je za Maribor kot tudi za vas izkazala za nesrečno. Je bila odločitev o pripravah v Turčiji preuranjena, preveč tvegana?

Očitno ja. Čeprav takrat ni bilo slutiti, da bi se nam to lahko pripetilo. Maribor deluje kot klub na najvišji ravni organizacije. Ni bil sporen odhod v Turčijo, niti nismo bili edini, ki se jim je zgodil ta nesrečen covid-19. Resnično nam je podrl načrte.

Na pripravah v Turčiji, ki so se zaradi težav z okuženimi igralci in člani strokovnega osebja povsem sfižile, je imel ogromne zdravstvene težave. Takrat je bil pomočnik Maura Camoranesija. Foto: Vid Ponikvar

To ni zgolj dežuren izgovor ob neuspehih?

Verjemite, brez bazičnih priprav vrhunskih rezultatov v športu ne more biti. To ni alibi, a klub se je moral postaviti drugače, vse se je spremenilo.

Strokovno vodstvo Maribora je prestalo pravcato kalvarijo zaradi koronavirusa, tudi vi, žal, niste bili izjema.

To je bila grozna izkušnja, ki je ne bi nobenemu privoščil. V Turčiji sem imel pljučnico in covid-19 hkrati. Ostal sem brez moči, niti nisem mogel več hoditi, ampak sem se plazil po vseh štirih, drugače ni šlo. Korono sem preživel, nočem dramatizirati, a je bilo res grozno. Kar nekaj kolegov je moralo v bolnico. Po tem, kar sem doživel, sem še bolj ozaveščen, zakaj je treba k težavam s koronavirusom pristopiti tako resno. To je zahrbtna in težka bolezen. V dobrem mesecu sem izgubil kar 12 kilogramov.

Klopni meningitis mu je pred tremi desetletji ogrozil nogometno kariero. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

To ni bila vaša prva negativna izkušnja z zdravstvenimi težavami. Pred tremi desetletji ste preboleli klopni meningitis, katerega posledice, če pozorno spremljamo vašo desno polovico obraza, čutite še danes.

To je bila pa sploh neprijetna izkušnja. Služil sem vojaški rok, kmalu po tisti tekmi, ko sem z 18 leti odločil finale pokala za Bežigradom, in zbolel. To mi je ogrozilo nogometno kariero, imel sem kar nekaj težav. Na srečo sem dobil le blago obliko bolezni, če pa bi bila težja, bi ostale še kakšne hujše posledice kot ta na mojem očesu. Bila bi še večja paraliza živcev. Takrat sem imel omrtvičen desni del obraza, tri tedne sem se zdravil v bolnici, potem pa še doma v oskrbi. Dolgo časa nisem mogel normalno trenirati, se lovil, nato bil primoran nabirati izkušnje tudi v drugi in tretji ligi, a volje nisem izgubil. Kje pa. To se mi je nazadnje tudi obrestovalo.

Pri Mariboru ste igrali do leta 1994, nato pa ga zapustili. Vam ni bilo nikoli žal, da niste podoživeli še prvega zlatega obdobja vijolic, ko so se uvrstili v ligo prvakov in serijsko osvajali državne naslove?

Ponujale so se možnosti, a sem se leta 1999 raje odločil za tujino in odšel v Belgijo k Gentu. Bila je tudi možnost, ko sem leta 2003 končal na Cipru pri Olympiakosu, a sem takrat začutil, da nisem več sposoben igrati nogometa na visoki ravni. Takrat sem se dokončno poslovil.

V reprezentančnem dresu se je potegoval tudi z največjimi. Tako se je na dvoboju s Francijo potegoval za žogo s slovitim Zinedinom Zidanom. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Poslovili ste se dokaj hitro, pri 29 letih, z zelo bogatimi reprezentančnimi izkušnjami in uspehi. Ste zadovoljni s tem, kar ste dosegli?

Vse je zapisano. Doživel sem določeno raven nogometa, ki pa ne seže niti blizu nekaterim igralcem, kot so denimo Jan Oblak, Josip Iličić ali pa Samir Handanović, pa pred njim Valter Birsa, da ne govorim o Zlatku Zahoviću, Srečku Katancu, Danilu Popivodi ali pa Branku Oblaku. A s tem, kar sem dosegel, sem zadovoljen. Vedno sem imel prednost. Vedel sem, iz kje prihajam, in iz tega izvlekel maksimum.

Krasile so vas čudovite zgodbe, a tudi manj prijetne, kot je bil denimo znamenit spor Zlatka Zahovića in Srečka Katanca v Južni Koreji, ki bo prihodnje leto doživel 20-letnico. Takrat ste si bili z Zahovićem zelo blizu, prijateljstvo ste ohranili tudi pri NK Maribor.

Ko pride težava, jo skušaš rešiti. Zgodilo se je pač to, kar se je zgodilo. Verjamem, da nihče ni želel v teh dejanjih drugemu slabo. Niti Srečko niti Zlatko. To so enostavno emocije, ki so se nabirale. Še danes mi je žal, da nismo znali včasih potrpeti, a ne glede na vse, verjemite, Zlatko govori o Srečku z izbranimi besedami. Verjamem, v to sem prepričan, da velja isto za Srečka o Zlatku. Stvar pa ni bila prijetna, to je treba priznati. Nekako smo se ujeli v zanko uspeha, s katerim nismo znali živeti. Rezultati, ki smo jih dosegali, so terjali svoj davek.

Podobno se dogaja tudi z Mariborom, saj so se navijači razvadili po odmevnih dosežkih. Je sijaj Maribora, ki je v zadnjem desetletju s svojimi uspehi in delovanjem večkrat predstavljal vlogo vzornega modela delovanja športnega kluba, zaradi tega, ker se mu izmikajo lovorike, začel bledeti?

Ne. Če hoče Maribor iti naprej v zgodbi, take teze ne sme sprejeti. Saj ni prvič v taki situaciji. To je stalnica, ne le v Mariboru, ampak tudi drugod, dogaja se tudi največjim evropskim klubom. Napoči trenutek za prevetritev, ko zaradi raznih težav pride do padca. Takrat je treba ostati miren, sijaja pa ne moreš izgubiti, ker potem niti ne vemo, kako je šele pri drugih. Lovorik in uspehov se vedno rad oprimem. Srečko Katanec bo vedno spadal med najuspešnejše slovenske trenerje. Zakaj? Ker je naredil tako zgodbo, ki jo vsi občudujemo. Spomnimo se na čase, ko je igrala reprezentanca. V njegovem prvem obdobju. Takrat se je življenje v Sloveniji med tekmami ustavilo. Na tem moramo graditi, to nas vleče naprej. Maribor ni izgubil leska, mora pa sam rešiti težavo z okolico, delati naprej, načrtovati, se pripravljati in prepričan sem, da bodo spet prišli uspehi.

Pred leti je na klopi NK Maribor pomagal tudi hrvaškemu strategu Anteju Čačiću, ki je pozneje vodil ''kockaste'' na evropskem prvenstvu 2016 v Franciji. Foto: Vid Ponikvar

V zadnjem času slišimo iz mariborskega tabora izjave, kot da gre igralcem odlično na treningih, potem, ko pride tekma, pa se znajdejo v krču. Zlasti v prvih polčasih.

Fantje se trudijo, to lahko potrdim. Ko nastopi po takšnih uspehih, kot jih je imel Maribor, tak trenutek, ni lahko biti njegov trener. Spomnite se dogajanja v reprezentanci. Do prihoda Srečka Katanca smo se tudi lovili. Ali pa Barcelona, ko je odšel Pep Guardiola. Je bilo kar zanimivo pri njej, kajne? Pridejo obdobja, ko je potreben čas. Slovenija se ne bo vsakič uvrstila na SP ali EP, slovenski prvak pa tudi ne v ligo prvakov. Če nam to ni jasno, se nam slabo piše. Pa moramo ostati pozitivni, drugače ne bo dobro, ker bomo imeli nek lažni pritisk rezultata, ki pa je nerealen. To pa ne pomeni, da ne bomo ambiciozni in da ne bomo delali.

Če bi bil negativen, kar pa ne želim biti, bi lahko dejal, kako noben izmed slovenskih klubov ni prišel niti blizu temu, kar je naredil Maribor. Mariboru se dogaja nekaj, kar je težko opisati. Take naskoke, kakršne je delal v smislu rezultatov … To je že nekaj neverjetnega.

Po drugi strani pa kdor hoče spodbosti Maribor, izusti samo besedo Coleraine.

Uh. Da je tako globoka rana? Potem pa dajte biti korektni, pa naštejte še kakšnega drugega Coleraina. Ali pa da rečemo, da se je nam zgodil Coleraine, Celticu pa se je zgodil Maribor. Ali pa da se je Chelseaju v Ljudskem vrtu zgodil Maribor. S Colerainom nimam težav. To je bil kiks. Nesporno. Bila je neka specifična situacija. Bi si pa želel, da slovenski klubi naredijo ta preskok v evropskem tekmovanju, ki potem prinese več stvari. Finančno te izboljša, fantje so bolj na očeh Evrope za prodajo. Maribor je bil kar se tega tiče vlečni konj v Sloveniji.

Ko je Maribor lani izpadel v kvalifikacijah za evropsko ligo proti severnoirski zasedbi Coleraine, je Sergej Jakirović evropsko sramoto plačal z odhodom. Foto: Grega Valančič/Sportida

Bo res treba reči bobu bob in sprejeti projekt pomladitve NK Maribor?

K temu je treba pametno pristopiti. Rekli ste bobu bob in dejansko imate prav. Ko je bil glavni Zlatko, se je delalo drugače. Takrat se mu je očitalo, da ni imel posluha za mlade igralce, a naredite analizo, pa boste videli, koliko jih je zaigralo. Tudi v ligi prvakov in so se potem dobro prodajali. Težava je ta, da se Mariboru dogaja pritisk rezultata. Pritisk okolice je velik, kar je normalno. Maribor je velik klub, a je treba zgodbo peljati naprej. Ko so bili tu člani zlate generacije Viler, Rajčević, Tavares, Mertelj, Šuler … Takrat si imel nek steber kvalitete. K temu se je treba obrniti. Dobro so pristopili k temu delu, dva mlada igralca kažeta odlične kvalitete, še kaj zraven bo treba dodati in že bo.

Omenili ste dva nadarjena najstnika, Gala Gorenaka in Vida Kodermana, ki sta vse pogosteje v začetni enajsterici. 17-letnemu Gorenaku ste kot prvi omogočili minute v prvi ligi prav vi.

Zaslužil si je. Da bi to počel s figo v žepu samo zaradi tega, da bi poslal mladega igralca v ogenj, bi bilo pa res neumno. V fanta moraš verjeti, Gal pa je že takrat kazal neverjetne sposobnosti. Odločitev je bila povsem lahka, ni imela povezave z nobenim pomlajevanjem, ampak zgolj s kakovostjo.

V vseh letih, ko je pomagal Mariboru, ni srečal bolj srčne osebe od kapetana Marcosa Tavaresa. Foto: Vid Ponikvar

Trenutek, ko bo kapetan Marcos Tavares po vseh silnih letih, v katerih je postavljal rekorde, pomahal v slovo, je vedno bližje.

Z njim sem sodeloval 12 let. V privilegij si štejem, da sem lahko sodeloval z njim kot trener. Je sinonim neke kvalitete, največje, kar je premore slovenska liga. Odličen je kot človek in kot nogometaš. Vedno pozitiven. Zlatko je dejal, da bo Mariboru takrat, ko ne bo več Marcosa v klubu, še zelo težko. In prav je imel. To bo res žalosten dan za Maribor. A življenje teče dalje, tako bo tudi z Mariborom in Tavaresom.