Darko Milanič: Da bi kaj obžaloval? Niti slučajno.

Darko Milanič je s položaja trenerja NK Maribor, ki ga je vodil skoraj desetletje, odstopil 7. marca. Foto: Matjaž Vertuš

Morda je v zadnjih mesecih prišlo do zasičenja, morda je NK Maribor postal prebrana knjiga in prelahko izgubljal točke, a ko potegneš črto, sešteješ vse prednosti in slabosti pestrega devetletnega obdobja, ki ga je Darko Milanič (v dveh različnih časovnih intervalih) preživel v Mariboru, prideš do spoznanja, da je najbolj trofejen trener v zgodovini slovenskega klubskega nogometa. Z vijolicami je ustvaril toliko podvigov, da si zasluži posebno čast in spoštovanje.

Ko se je pred dobrim mesecem poslovil od vročega mariborskega stolčka, si je po svoje oddahnil. Odleglo mu je, bližnji sodelavci ga že dolgo niso videli tako srečnega in razbremenjenega. Zdaj, ko se z družino nahaja v samoizolaciji v rodni Izoli, proč od štajerskega vrveža v Ljudskem vrtu, je z vsakim dnem bolj ponosen na vse, kar je naredil z vijolicami. Spomini so prekrasni in ne bledijo, tudi ko nanese beseda na najbolj sveža razočaranja. Ker so se nabirala, se je po porazu z Bravom odločil, da je napočil pravšnji trenutek za slovo.

''Se ne bi raje pogovarjali o lepih stvareh? O slavju po zmagi nad Hapoelom, ko smo se uvrstili v ligo prvakov? Tisto je bilo noro,'' nas je pobaral, ko smo ga spraševali o nekaterih manj prijetnih prigodah, zaradi katerih je pred kratkim zapustil NK Maribor. Ima prav. Vijolice je popeljal do 12 lovorik, jih vpisal na evropski zemljevid in uresničil veliko željo – voditi moštvo v ligi prvakov. Veliko več je bilo lepih kot pa mračnih trenutkov.

Kdo ve, morda se na Štajersko vrne še tretjič. Trenutno ga vleče v tujino, je pa z veseljem pripravljen še kdaj združiti moči s prijateljem Zlatkom Zahovićem, s katerim ostaja v rednem stiku. Z njim sta sestavljala tandem, ki je dvignil Maribor na za Slovenijo zavidljivo evropsko raven.

Odkar je država sprejela stroge ukrepe v želji po zajezitvi epidemije, živi z družino v Izoli. Ko je deloval še v Mariboru, je z družino živel v Gradcu, kjer tudi hčerka obiskuje šolo. Foto: Matjaž Vertuš

Ko ste se poslovili od Maribora, ste lahko končno zadihali brez nogometa in stresa, ki ga nosi v sebi, zlasti takrat, ko ne dosegaš pravih rezultatov. Nihče pa takrat ni slutil, da bodo brez nogometa ostali tudi drugi, med njimi tudi vaš začasni naslednik Saša Gajser, saj je prvenstvo že dalj časa prekinjeno.

Res, kdo bi to takrat vedel … Ko sem zapustil Maribor, mi je nekaj časa prijalo, da nisem imel zadolžitev. Končno sem lahko opravljal stvari, ki jih pred tem zaradi službe nisem mogel. Tako lahko zdaj v Izoli pomagam staršem, urejam hišo, vrt ...

Krizne razmere so se začele le teden dni po tem, ko nisem bil več v službi. To je kriza, kakršne ni bilo pri nas že sto let. Zaradi nje v meni bolj prevladuje občutek, kako smo obremenjeni s tem virusom, ne pa ta, da nisem več trener in imam na voljo več časa za druge opravke. Drugače pa ostajam dejaven v omejenem prostoru in držim pesti, da bo to obdobje pandemije koronavirusa minilo s čim manj pretresi. Držim se ukrepov vlade, želim zaščititi tako sebe kot druge.

V nogomet ste vpeti skoraj vse življenje. Sprva kot igralec, nato kot trener, v obeh primerih ste bili vajeni doseganja uspehov. Je težko zdržati brez nogometnega vsakdana?

Pogrešam dinamiko, ki sem jo imel. Veliko sem bil na poti, vsak dan sem delal z ljudmi, nenehno se je dogajalo nekaj pomembnega. Vsak dan je bil napolnjen z najrazličnejšimi dejavnostmi, povezanimi s službo in osebnim življenjem. V nogometu sem se navadil, da tekmuješ. Usmerjen sem bil v tekmovanje, ki pa ga žal ni več. Zelo ga pogrešam, tega ne skrivam.

Zdaj je dinamika življenja popolnoma drugačna. Res je, ostajam dejaven čez dan in nekaj počnem, a mi tisto manjka. V vseh teh letih sem se namreč navadil, da sem zelo malo časa na enem mestu.

Vrhunci dvoboja med Mariborom in Bravom (1:2), zadnjo tekmo, na kateri je vijolice vodil Milanič:

Vas je ob odhodu, ko ste dan po tekmi z Bravom še zadnjič ogovorili igralce, s katerimi ste doživeli veliko več uspešnih kot neuspešnih prigod, kaj stisnilo v grlu? Vendarle ste se poslovili od kluba, ki ste ga vodili kar devet let.

Ne. To pa zato, ker odločitve o odhodu nisem sprejel v tistem trenutku, ampak se je nakazovala že nekaj časa. O tem sem dolgo premleval. Nanjo sem bil pripravljen, zato me odhod ni presenetil.

S fanti sem se poslovil že po tekmi. Nekaj besed sem jim posvetil še naslednji dan, v nedeljo zjutraj, ko sem se v kratki debati poslovil tudi od tesnih sodelavcev.

Donedavni ožji sodelavec Zlatko Zahović, ki vas označuje za največjega trenerja v zgodovini kluba, nam je zaupal, kako ga je zabolelo, ker ste se v nedeljo poslovili od NK Maribor, a se od vas ni prišel posloviti skoraj noben funkcionar.

Imel sem zelo tesen odnos s športnim direktorjem, s svojimi sodelavci, strokovnim vodstvom, fanti, fizioterapevti in tako naprej. Z njimi sem imel vsakodnevno debato, sodelovali smo na dnevni bazi. Z njimi sem se tisto nedeljo tudi pozdravil.

Z nekaterimi ljudmi pa pač nisem sodeloval na dnevni bazi. Če v nedeljo ni bilo drugih, to zame ni neko presenečenje. Z zame pomembnimi ljudmi smo si v nedeljo dali roko, si še enkrat zaželeli vse najboljše za naprej in se razšli.

Slab teden dni po Darku Milaniču je mariborski klub (tudi uradno) zapustil še Zlatko Zahović. Foto: Miloš Vujinović/Sportida

Zahović je tudi dejal, da vas po tekmi z Bravom, ko ste seznanili javnost z odstopom, že dolgo ni videl tako srečnega in zadovoljnega. Kot da bi vam padlo breme z ramen.

Res je bilo tako. Preprosto sem čutil, da sem se odločil pravilno. Počutil sem se dobro, osvobojeno. Res, bilo je prav dobro. 

Sportal Zahović po odstopu Milaniča: Vem, kdo je krivec

Le nekaj dni za vami je odšel še on.

Že dan po tekmi z Bravom, ko sva se še enkrat pozdravila, mi je omenil, da je sprejel takšno odločitev. Nekaj dni pozneje se je tudi uradno poslovil, tako da me njegov odhod ni presenetil.

Skupaj sta bila pri beograjskem Partizanu, v slovenski reprezentanci in dolga leta še v Mariboru. Bosta še kdaj združila moči?

V življenju je težko kaj načrtovati, a sem takšna oseba, ki zelo rada načrtuje bližnjo prihodnost. Nočem živeti z danes na jutri in si govoriti, kar bo, pa bo. Rad načrtujem stvari.

Zlatko je človek, s katerim sem zelo dolgo sodeloval. Ima največ znanja, kar ga lahko kdo premore na njegovem položaju. Ima največ izkušenj, za seboj ima izredno veliko uspehov. Ne bi se branil sodelovanja. Sploh ne.

Ko je po porazu z Bravom sporočil, da zapušča klop, ni več nikoli razmišljal o tem, ali bi bilo bolje, če bi še vztrajal: "Moja zgodba je bila končana, svoje sem naredil. Za vse kaj drugega bi bilo nesmiselno trošiti energijo. Bolje jo je vreči v kaj drugega." Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Po zadnji tekmi na klopi Maribora, ko ste slovenski javnosti sporočili odločitev, da ne boste več trener vijolic, ste dejali, da se čutite odgovornega za slabše rezultate branilcev naslova, niste pa krivi. Kdo je potem kriv za padec Maribora na četrto mesto?

Kriv? Novinarji zelo radi iščete krivca. Res je, čutil sem se odgovornega za nastali položaj, še posebej takrat, ko nam ni šlo tako dobro, kot bi si želeli. Da pa bi se počutil za kaj krivega, da bi se zaradi svojega dela počutil slabo, to pa niti slučajno! Z vsakim dnevom, ki mineva, sem še bolj ponosen na opravljeno delo. Resnično. Da pa sem odgovoren za nastalo stanje, pa drži.

V nekih trenutkih nam je zmanjkalo nekaj točk, vendar z razumevanjem položaja ter z zelo dobrim poznavanjem stanja v moštvu in okrog njega se še bolj zavedam, kako je bilo opravljenega veliko dobrega dela. Skupnega in predanega. Zaradi tega se še bolje počutim.

Sportal Milanič pojasnil razloge za odstop

Ste lahko iz igralcev iztisnili vse, kar je bilo v vaši moči?

Če hočeš povleči maksimum iz vsakega posameznika, moraš imeti poleg znanja, izkušenj in motivacije še eno lastnost. Da "pašeš". Moraš ustrezati. Le tako v kadru, ki je velik, ustvariš homogeno pot in poskrbiš, da ni velikih razlik med njimi. Potem se lahko zgodijo uspešne zgodbe in se zapišeš v zgodovino.

Je pa to zelo zahtevno delo. To ni kar tako. Bistveno lažje je to reči kot pa doseči. Če bi to uspelo vsakemu, bi bilo teh zgodb neverjetno veliko, tako pa jih je v slovenskem prostoru zelo malo. Se strinjate z menoj?

Veliko željo, uvrstitev v skupinski del lige prvakov z NK Maribor, je uresničil v sezoni 2017/18. V odločilnem krogu kvalifikacij je izločil izraelskega prvaka Hapoel Be'er Sheva. Foto: Morgan Kristan/Sportida

Strinjamo. Vendarle ste vodili Maribor, ki velja za najuspešnejši slovenski klub in je še vedno po marsičem vzor številnim tekmecem. Ste bili zadovoljni z izborom igralcev, ki ste jih nazadnje vodili v Ljudskem vrtu?

Če sem zadovoljen s kadrovanjem? Kadrovanje je vedno zasnovano tako, da na določena mesta pripelješ igralce, ki zadovoljujejo zahteve NK Maribor po nekem taktičnem in tehničnem znanju. Druga stvar pa je, da takrat, ko jih postaviš na igrišče, ugotoviš, kaj ti najbolj ustreza. Da se lahko zaneseš na njih in te delajo boljšega.

V moštvu se seveda dogajajo tudi odhodi. Nekdo gre v tujino na boljše, da bi ''preživel''. Narava poskrbi, da neki fantje, ki so dali ogromno klubu, skozi leta postanejo drugačni, nekateri celo prenehajo igrati nogomet. Takrat je treba začeti razmišljati, da dobijo priložnost drugi. Vse se malce spremeni, v slačilnici in na igrišču.

Je pa pri NK Maribor tako, da si javnost in sebe navadil na velike uspehe, kar samodejno prinaša tudi velika pričakovanja. Izredno velika pričakovanja. Tako velika, da so, če vprašate mene, kakšno stopnico previsoka glede na zmožnosti. To pa pripelje do tega, da stalno loviš nekaj, česar ne moreš ujeti. Tu tiči problematika doseganja uspehov. Lahko je videti zelo preprosto, včasih se tudi zgodi preprosto, ker se ujamejo vse podrobnosti. Tudi odnosi znotraj slačilnice.

Včasih pa se ti zgodi kakšna stvar ali več njih, ki pripeljejo do tega, da bi ekipa v določenem trenutku potrebovala več časa in korekcij. Tako pač je, to ni nič tragičnega. To se dogaja vsem. To se dogaja vsak dan, to imam za normalen življenjski tok. Je pa bilo zaradi teh izrednih uspehov, ki smo jih dosegali, tega v zadnjih desetih let bistveno manj kot prej.

Zadnjo, rekordno 12. lovoriko, ki jo je osvojil kot trener NK Maribor, je proslavljal lani v Celju, ko so si vijolice zagotovil neulovljivo prednost pred Olimpijo. Foto: Grega Valančič/Sportida

Izrednih uspehov NK Maribor pod vašim vodstvom ni manjkalo, osvojili ste kar 12 lovorik, veliko veselja ste omogočili navijačem tudi v Evropi.

Vsi uspehi, vse lige Europa in liga prvakov so taka izjema, da je to noro. Ne sme pa potem to postati merilo, kaj je dobro in kaj ne, ker se potem zgodi ena slabša sezona, ki jo je treba korigirati. Logično. Veliko stvari se je zgodilo, zato obstajajo prestopni roki, da kaj popraviš.

Imaš trening, da kaj korigiraš, a jasno potrebuješ čas. Ko je dinamika menjanja ekipe taka, kot je bila, je potrebne nekaj več potrpežljivosti, ki pa je jasno nimaš, ker je vse skupaj ''našponano'' tako, da si sebe in okolico navadil na izjemne uspehe.

Torej ste bili podvrženi prevelikim apetitom navijačev, nerealnemu pričakovanju javnosti?

Vsem, ki delujemo v nogometu, se je delo v zadnjih letih zelo spremenilo. Biti trener danes ali pa pred 10, da ne govorim 20 leti, je neprimerljivo. To pa zato, ker ste se mediji tako spremenili! Vi se borite na svoj način, trener pa mora delati na drugačen način, da bi bil čimbolj uspešen. Polno je dejavnikov, na katere moramo paziti. Danes je neka dobra novica fenomenalna. A če se ta dobra novica ponavlja, je ne želiš več poslušati, ampak si želiš nekaj drugega.

Včasih je imel trener vpliv na fante, saj so dobivali iz medijev veliko manj informacij, ki bi jih lahko zbegale. Zdaj pa prebirajo en portal, pa drugega, tretjega … Danes vplivajo nate z vseh strani. To se vidi tudi pri koronavirusu, poglejte koliko podatkov o njem kroži po svetu. Čemu zdaj najbolj zaupati?

Z igralci delamo na dolgi rok, z njimi preživimo od treh do štirih ur na dan, več pa ne. Zato je naše delo oteženo, saj podatki kapljajo tudi od drugod. To pa ni dobro, če želiš, da ostane ekipa stabilna.

Za enega najlepših prizorov v evropski zgodovini NK Maribor je poskrbelo množično romanje navijačev vijolic na Anfield, kjer so gostovali pri bodočem evropskem prvaku Liverpoolu. Foto: Reuters

Bi kot trener Maribora v vseh silnih letih sploh storili kaj drugače? Si očitate kakšno napako?

Da bi bil nekdo uspešen, mora narediti manj napak kot drugi. Zgodijo se napake, vendar … Upam, da sem se iz teh zgodb nečesa naučil. Prepričan sem, da mi je ta zgodba veliko dala in da bom iz nje odnesel vse, kar spada k vodenju tako velikega kluba. Da pa bi kaj obžaloval? Niti slučajno!

Morda drugačno sojenje? Dolgo časa ste bili kritični na račun sodniških odločitev. Pred kamerami ste celo dejali, da zbirate vse sodniške napake v posebno beležnico. Jo še imate?

Na te odločitve ne morem vplivati. Zdi se mi pomembno, da podaš izjavo z nekim namenom. Da želiš poslati sporočilo. Če daš sporočilo zaradi nekega dogodka in potem to izjavo poslušaš čez dve leti, nima več nobenega pomena. To, kar sem rekel takrat, mi danes ne pomeni več.

Mi je pa pomenilo takrat. Pripomb ni bilo več, pobrskajmo po spominu, je pa pripomoglo k temu, da nam je skupaj uspelo osvojiti naslov.

Po večletni dominanci Maribora je s prihodom Milana Mandarića v Ljubljano nastopilo tudi uspešno obdobje Olimpije, ki je v zadnjih štirih sezonah osvojila dva naslova, z novim pa se spogleduje tudi v tej sezoni, ko ima sedem točk prednosti pred vijolicami.

Ljudje, ki delajo v Ljubljani, so se aktivirali in motivirali, da naredijo uspešno zgodbo. Dobro je, da imaš konkurenta, s katerim se boriš. To je dobro za medije, športnika, navijače. Tu je veliko vlogo odigral NK Maribor, zlasti nekdanji športni direktor Zlatko Zahović, ki je znal zadevo odlično zmotivirati.

Ko je Maribor nazadnje gostoval v Stožicah, je premagal Olimpijo s 4:2 in se povzpel na prvo mesto. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kakšen je sicer vaš odnos do zmajev in Ljubljane?

Zelo sem spoštljiv do vsakega tekmeca. Tudi do Olimpije in njenih navijačev, tu ni debate. Ne glede na nogometno folkloro, ki ti včasih ustreza, drugič ne. A to spada zraven in to folkloro pač vzameš v zakup. Drugače pa lahko potrdim, da vse tekmece spoštujem na visoki ravni.

Moj odnos do Ljubljane pa je res poseben. Navezal bi se na dva stadiona. V Stožicah sem odigral veliko odličnih tekem, z Mariborom dosegel veliko odmevnih zmag. Za Bežigradom pa smo rasli z reprezentanco, bili doma in dosegli prvi veliki uspeh. Lepo se je spominjati zlasti leta 1999, ko smo se uvrstili na Euro. Še posebej v teh trenutkih, ko imaš malce več časa in se rad vračaš v preteklost. Junija bo minilo že 20 let od mojega nastopa na evropskem prvenstvu!

Vmes so se zgodile še lepe stvari za reprezentanco, še dva nastopa na svetovnem prvenstvu, vendar pa je prvič le prvič. Zame je dejansko nekaj posebnega, ker sem na tem prvenstvu tudi sodeloval, nato pa se poslovil od reprezentance.

Sportal Pečečnik o nakupu Olimpije, Mandariću in "bleferjih" v Ljubljani

Omenili ste Stožice. Skoraj neverjetno se zdi, da ste v zadnjih sezonah na večjih derbijih dosegali veliko boljše rezultate v Ljubljani kot pa doma v Ljudskem vrtu, kjer ste pogosto pogoreli na celi črti. Kljub pomoči bučnega kotla, ki ga znajo ustvariti vaši navijači.

Na takšnih tekmah je pomembna zlasti psihološka stabilnost moštva, ker moraš izkoristiti trenutke, v katerih ti nasprotnik ničesar ne podari. Če je kompakten in ti pusti, da igra tvoja zadnja linija, zaradi svoje kompaktnosti in agresivnosti na sredini igrišča pa ti onemogoča razviti igro po karakteristikah, ki jih imaš, je treba te zahtevne trenutke preživeti, ostati stabilen in se zavedati, da bo že napočil trenutek, ko bo nasprotnik drugačen. Takrat boš lahko naredil glede na karakteristiko ekipe tisto, kar se pričakuje od tebe. Tako kot je bilo v zadnjem derbiju, ko smo videli dva različna polčasa.

Podobno kot večini klubov na svetu nam največ težav predstavlja igranje proti ekipam, ki so kompaktne in se z 11 igralci dejavno branijo, s tem pa nam puščajo malo prostora. Vidite, večkrat sem omenil besedo nam, kot da sem še vedno trener Maribora (smeh, op. p.). Če ni bilo tega, smo to znali s pridom izkoristiti.

Ne moremo govoriti o fenomenu gostujočih igrišč, je pa ljudsko govoriti o psihološki stabilnosti. Ko greš na gostovanje k ekipi, ki ima manj kakovosti in želi pred svojimi navijači in sorodniki na tribunah pokazati, kako zna igrati. Takrat ne delajo tistega dela v obrambi, kar bi morali. Kar naenkrat imaš več prostora, jim zabiješ pet komadov, potem pa tista ekipa pride v Ljudski vrt, kjer točno ve, da ji ni treba ugajati nobenemu ali igrati všečno. In če potem v tej ekipi igrajo 90 minut drug za drugega, naletiš na težave. Če imaš stabilnost, preživiš ta trenutek, čakaš 20, 30 ali 60 minut, včasih tudi zmagaš. Včasih tudi v zadnjih minutah. To je tista problematika, s katero se moraš ukvarjati. Ta pripelje do tega, da so bili derbiji tako različni.

Andres Vombergar je 19. maja 2018 odločil zmagovalca na razburljivem derbiju v Mariboru (3:2) in pokvaril mariborsko zabavo. Če bi ostalo pri 2:2, bi se v tisti sezoni veselile lovorike vijolice. Foto: Mario Horvat/Sportida

Se še spominjate derbija, ko ste imeli vse, nato pa je Andres Vombergar odločil zmagovalca, poskrbel za velik preobrat in verjetno odločil prvaka. Imeli ste vse v svojih rokah, a zapravili prednost. Takrat, ko ste še vodili z 2:1, ustrezal pa vam je tudi remi 2:2, ste pokazali veliko poguma. Imeli ste pozitiven rezultat, a vseeno nadaljevali z napadalnim nogometom in se odrekli pragmatičnosti.

Življenje ali šport je takšno, da razen rezultata obstaja tudi absolutna resnica. Da vidiš položaj drugače kot jaz. Na tisti tekmi sem čutil, da jo lahko dobimo. Da smo lahko s takim načinom uspešni, a se je zgodilo nekaj drugega. Imeli smo dve veliki priložnosti, igrali odprto, a nam na koncu ni uspelo. Seveda pa se bo vedno kdo našel, ki se bo spotaknil ob rezultat in skušal v tem najti nekaj negativnega.

Bistvo vsega je, da kot trener zadovoljim zahteve kluba po uspešnosti. Če si uspešen, tudi obstajaš. Potem pa skušaš zadovoljiti še svoje videnje, navijače, medije. In kar naenkrat je preveč vsega, kar moraš zadovoljiti. Obstaneš pa lahko le, če si rezultatsko uspešen. To mora biti na prvem mestu. Prvo mesto prinaša lovoriko. Pripelje te do tega, da si prepoznaven v Evropi, da lahko gredo fantje kam v tujino in da lahko kot klub živiš naprej.

Saj bi igral nogomet, ki prinaša spektakel, vendar mi ni razumljivo, da ljudje tega ne razumejo. Pa tu ne mislim na navijače, ampak ljudi, ki se ukvarjajo z nogometom. Moraš imeti postavljene prioritete. Ne moreš z ekipo, ki je narejena za slovensko ligo, zadovoljiti vseh kriterijev. Da bi zadovoljil vsakega. Da boš hkrati uspešen, lep, najvišji in najhitrejši. To ne gre. Moraš najti neko mešanico v okvirjih slovenske lige.

Kot trener najdeš model, ki je uspešen, ta model pa, jasno, glede na leta modificiraš in skušaš dodati še kaj novega. Dejansko takrat prideš do spoznanja, da je spreminjanje nečesa uspešnega popoln nesmisel. Tako ne prideš nikamor. Moraš biti preprost, negovati prave odnose in poskušati imeti moštvo, ki se je pripravljeno vsak dan žrtvovati za skupen cilj. In to s korekcijami, ki jih prinaša prestopni rok, še popravljati.

V zadnjih sezonah ste veliko uporabljali izraz taktična disciplina. Tudi takrat, ko vam rezultat ni šel v prid, ste radi poudarjali, kako ste vseeno zadovoljni, ker so igralci upoštevali taktično disciplino.

Ta izraz je bil označen kot "bavbav". Kot nekaj, kar smrdi in nima smisla. Dejansko pa je stvar taka, da moraš nogomet, če ga hočeš sestaviti v celoto, nujno razdeliti na različne faze. Taktična disciplina je fraza, ki se je naredila. Nikakor to ne pomeni, da se bomo branili v svojem ''petercu''. Pomeni pa to, da imam igro v napadu ali obrambi takrat, ko ima žogo vratar … Da imamo rešitve. Tako. Da se fantje znotraj teh principov izrazijo s kakovostjo. Da vedo, kaj morajo delati na igrišču.

Vsakemu je lažje, če ve, kaj mora v danem trenutku narediti. Potem lahko svojo individualnost izrazi bistveno bolje. Proti boljšim v Evropi uspeva bistveno manj, zato pride bolj do izraza taktična disciplina timske obrambe. Pa pride derbi z Olimpijo in je prvi polčas en taktičen način, v drugem pa drugi. To se v nogometni igri nenehno menja.

V spomladanski del Prve lige Telekom Slovenije je vstopil nasmejan, a je po zgolj petih tekmah, v katerih je Maribor osvojil le zanj skromnih pet točk, zapustil vroči stolček. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj je potem sploh šlo narobe v tej sezoni, da ni bilo pričakovanih rezultatov?

To, da smo kmalu štartali v Evropi in imeli izredno dobro serijo jeseni. Takrat smo dobili šest tekem zapored, skočili na prvo mesto. Kar naenkrat ste bili vsi navdušeni nad nami. Naredili smo lep niz, potem pa sta sledili ključni dve tekmi sezone. Doma s Triglavom in zunaj z Rudarjem (30. novembra in 4. decembra, op. p.). Izvedli smo neverjetno število napadalnih akcij. Imeli smo ogromno priložnosti. Nismo jih izkoristili in na dveh tekmah osvojili le eno točko. Pa bi jih morali šest.

Kako so prvoligaški klubi v tej sezoni nabirali točke iz kroga v krog?

Po tem smo se zavedali, da bo spomladi težko. Štartali smo zelo dobro, a se je nato ponovno pokazalo, kako imamo težave proti zaprti postavitvi tekmeca, ker ne znamo zadržati čustev v veliki želji, da bi dobili tekmo. Tako je bilo v Celju, kjer smo prvi gol dobili zaradi naše taktične nediscipline. To se nam je žal ponavljalo.

Nadzorovanje čustev in razumevanje trenutka sta proces. To je učenje. To ni kar tako, ampak specifika NK Maribor. Igranje v nekem drugem klubu te specifike ne da. Ponavljanje stvari, ki nam niso šle na roko, pripelje do tega, da prej izgubiš glavo. Da nimaš več pravega nadzora nad položajem. Če bi imeli več pozitivnih stvari …

Navijači Maribora so na zadnji tekmi v tej sezoni (1:2 proti Bravu) izkazali nezadovoljstvo nad marsičem. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Pozitivne stvari? Večje podpore občinstva, kjer ste morali kar nekajkrat poslušati žvižge, proti športnemu direktorju pa je jeseni celo poletela bakla?

Poglejte mojo zadnjo tekmo na klopi Maribora. Takrat sem videl občinstvo, ki je bilo na naši strani. Proti Bravu smo začeli zelo dobro, publika je bila takoj na naši strani. Ni bila negativno nastrojena, a je spet manjkala pika na i. Nismo zabili gola v pravem trenutku. Gledalci so nam hoteli pomagati. Niso prišli že na tekmo z namenom, da bi širili negativno energijo. Govorim o celotni množici, negativna je bila le manjša skupina. Tako je v Mariboru že dolgo. Tako je bilo že takrat, ko sem bil v ligi prvakov.

Če pa govorimo na splošno o navijačih, o tistih s pozitivno energijo, smo na začetku tekme napadali, ko pa smo začeli delati neumnosti, postali negotovi in prejeli zadetka, pa je prišlo ven tisto, kar se je nekaj časa ustvarjalo. Začeli smo delati napake, podpore s tribun ni bilo več. Pride do trenutka, ko ni več nič dobro, tudi če je dobro, če si pa daleč, pa je vse narobe.

Nogomet je živ organizem, vse se spreminja. In dobro je, da je tako. Pride trenutek, ko ne moreš več doseči visokih pričakovanj.

Začasno vas je na trenerskem stolčku nasledil donedavni pomočnik Saša Gajser. Bo kos izzivu, pred katerim je Maribor?

On je kos nalogi. Ima znanje, veliko izkušenj, je pa tudi druga stvar, da prave, resne priložnosti ne bo dobil. To je moje mišljenje.

Saša Gajser po mnenju Zlatka Zahovića na klopi Maribora kot samostojni trener ne bo dočakal resnejše priložnosti. Foto: Urban Urbanc/Sportida

O tem bo zdaj odločal Oliver Bogatinov, novi športni direktor Maribora. Bi bili poleg vijolic sploh še pripravljeni voditi kak prvoligaški klub v Sloveniji?

Lahko vam povem, da so moji cilji povezani le z odhodom v tujino. Strogo poslovno (smeh, op. p.).

Bili ste že trener klubov v Angliji (Leeds United) in Avstriji (Sturm Gradec). Kot da ste hoteli iti po abecedi. Bo zdaj napočil čas za črko B, denimo Belgijo?

To ste vi rekli (smeh, op. p.). Želim delati v tujini, je pa tako, da danes nogomet ni v ospredju, ampak je bolj boj proti virusu. Želja, da ostanemo zdravi. Prepričan sem, da bomo v nekem trenutku zmagali, šli naprej, nato pa se bo tako ali drugače začelo življenje odvijati normalno in bo nogomet spet del življenja.

Torej vas trenerski posel v Sloveniji ne mika? Kaj pa bi storili, če bi se za vas zanimala Olimpija?

Ta ideja me v tem trenutku ne mika. Tako je, moje misli so usmerjene v tujino. Kakor minevajo dnevi, sem dejansko vsak dan še bolj ponosen na to, kar sem naredil. To je po mojem mišljenju izredna stvar. NK Maribor je tisti, ki mi je vse omogočil. Zelo sem mu hvaležen, da sem bil njegov član. Da sem bil v Ljudskem vrtu, da sem užival in se ob lovorikah veselil skupaj s fanti in navijači. Zelo sem zadovoljen. To je največji klub v Sloveniji. Nekako si ne znam domišljati vodenja nekega drugega kluba pri nas.

Katero obdobje je bilo slajše? Prvo ali drugo na klopi Maribora?

Težko je primerjati. V svojem drugem obdobju sem prejel vodenje ekipe, ki je tik pred tem igrala v ligi prvakov. Klub je bil drugačen. Nihče v tistem klubu ni bil več tak, kot je bil leta 2013, ko sem ga zapustil. Zahteve so se spremenile. Ne smemo pozabiti, da sem v svojem drugem obdobju dosegel nekaj neverjetnega, kar ima izjemno težo. Ligo prvakov. Zaradi tega je bilo drugo obdobje drugačno.

Olimpija je lani prekrižala načrte Mariboru v finalu pokala Slovenije. Letos se ji nasmiha še bolj mikavna lovorika, saj se spogleduje z naslovom prvaka. Foto: Matic Ritonja/Sportida

Maribor brani naslov, a mu v tej nesrečni sezoni, ki je zaradi koronavirusa prekinjena, ne gre najboljše. Na lestvici je šele na četrtem mestu, premočno pa vodi Olimpija. Bi si Ljubljančani, če se tekmovanje ne bi moglo nadaljevati, zaslužili naslov? Odigranih je bilo 25 od 36 krogov.

Upam, da se bo lahko igralo naprej. Za športnika je normalno, da bi želel igrati in tekmovati. Tako razmišljajo vsepovsod. In prav je tako. Zdravje ljudi je v tem trenutku na prvem mestu, sem pa prepričan, da želi vsak nogometaš tekmovati in doseči zmago na igrišču. To je prvo vodilo pri vseh. Tudi pri meni. Upam, da bo šla kriza mimo, da bo zaživel tudi nogomet ter se bo potem lahko na igrišču osvojilo, kar se osvojiti da.

Če pa ne bo tako, bo treba razmišljati o tem, ali je nekdo prvak zasluženo ali nezasluženo. Zame je bolj pomembno, kako se počuti tisti, ki je v tem trenutku prvi. Poglejte denimo moj lanski naslov z NK Maribor. Pomembno je, kako se počutim. Kaj sem dal, zabil, koliko se trudil in čemu odrekal. To mi ogromno pomeni. Ko se neka tekma ne odigra, ti pa nekaj dobiš, je zasluženo zaradi tega, ker so taka pravila, je pa vprašanje, ali se počutiš kot del te zgodbe.

Spomnim se naslova državnega prvaka s Partizanom, pa sem bil že njegov član, a nisem odigrati niti ene tekme. Temu ''mojemu'' naslovu nekaj močno manjka. Ko pa sem sodeloval v zgodbi in bil popolnoma vpleten, pa je to povsem nekaj drugega. Potem je vse zasluženo. Zasluženo je nekdo prvi, na prvem mestu. Res mi je pomembno, da se preneha kriza, da bomo lahko začeli delovati. Da se na igrišču naredi vse do konca. Da bo prvi tisti, ki si to zasluži skozi vseh 36 krogov.

Kmalu bo minilo že 28 let od ogromnega spektakla na Primorskem, ko je v Izoli na tekmi pokala Uefa gostovala slovita Benfica iz Lizbone. Danes igra Izola v novi preobleki (MNK Izola) v tretji ligi. Foto: Vid Ponikvar

Vaš stanovski kolega Safet Hadžić je dejal, da bi si Olimpija tudi v primeru, če se prvenstvo ne bi moglo nadaljevati, zaslužila naslov. Sledilo bi veliko slavje navijačev Olimpije, ki vas na družbenih omrežjih ali pa v komentarjih radi preimenujejo v Dareta Ribiča.

Zmeraj bom Izolan, nič drugega. Še zmeraj sem bil. Če so me mislili s tem žaliti, niso dosegli namena. Niti slučajno. Imam veliko spoštovanje do ribičev, ki delajo izredno zahtevno delo. Obožujem morje. Ko greš zjutraj v mandrač in si to ogledaš, imaš veliko spoštovanje do teh ljudi. Po drugi strani pa je tudi veliko teh, ki lovijo ribe za konjiček. To jih navdušuje, v tem ne vidim ničesar slabega.

Potem so pa tu še naši Ribari. Ravno letos praznujejo 30 let od ustanovitve navijaške skupine. So zelo dejavni in jim želim, da bi bil izolski šport v prihodnosti še bolj prisoten, kot je zdaj. Delujejo, so zdrava skupina, vedno dajejo izolskim športnikom veliko podporo. So vodilna sila s pravo energijo.

Sportal ''Če bomo stalno jokali, ne bo dobro''

Bi vas kdaj zanimal projekt, v katerem bi pomagali domačemu nogometnemu klubu, nekdanjemu prvoligašu, ki preživlja težke čase, da se vrne na poti stare slave?

Doma je bistveno težje delati kot drugod. Tega se zavedam. Vsakemu, ki dela v svojem mestu, je zaradi čustvene povezanosti še težje. Po drugi strani pa mi je jasno, da me mika misel o tem, da se nogomet v izolski občini dvigne na višjo raven. Žal je pri tem polno ovir. Z njimi nisem najbolje seznanjen, sem pa prepričan, da bi bilo to nekaj velikega.

Nedavno sem na sprehodu srečal člana Ribarov, ki mi je rekel, kako sanja o tem, da je napočil čas za mojo vrnitev v Izolo. Da pridem domov, potem pa bi se zgodilo kaj pomembnega. No, kakor sem vam že povedal, me v tem trenutku zanima le delo v tujini.

Sportal Nogometna igrišča naj bi oživela konec maja

Sportal Milan Mandarić se poslavlja: To je dokončno

Sportal Slaviša Stojanović: Darko Milanič bi si zaslužil več spoštovanja