Oder za Čopov labodji spev nared

Iztok Čop in Luka Špik sta s suvereno polfinalno predstavo obudila spomin na svoje zlate čase in v očeh tekmecev ter spremljevalcev veslaškega dogajanja znova postala resna favorita za olimpijska odličja. V četrtkovem finalu bosta nastopila na progi številka tri, vpeta med argentinsko in litovsko linijo, družbo v boju za kolajno pa jima bodo delale še novozelandska, italijanska in britanska posadka. Prav zaradi slednje bo navijaško vzdušje na pravem veslaškem štadionu v centru Eton Dorney zelo živahno, kar bo nedvomno lepa kulisa za spektakularni finalni boj. Hkrati bo to tudi oder za zadnje veslaško dejanje 40-letnega Čopa, ki bi bil še kako vesel scenarija, po katerem bi veslo postavil v kot ob osvojeni četrti olimpijski kolajni.

Naključje je želelo, da je prav dan pred finalom ''praznoval'' dvajseto obletnico bronastega odličja iz Barcelone, do katerega mu je v dvojcu brez krmarja pomagal sedanji predsednik Veslaške zveze Slovenije Denis Žvegelj. Preostali dve olimpijski kolajni je najboljši slovenski veslač vseh časov osvojil v dvojnem dvojcu s Špikom, za nameček pa je v različnih posadkah osvojil tudi še kar dvanajst kolajn na svetovnih prvenstvih, zadnjo pred petimi leti v Münchnu. ''Morda sem pred odhodom v London razmišljal o tem, da so to moje zadnje igre, moji zadnji nastopi … Zdaj pa sem povsem osredotočen na veslanje. Ne zanima me, kaj je bilo, ne zanima me, kaj bo po finalu. Treba se je zbrati in priveslati kar se da hitro do ciljne črte,'' pravi Čop, ki je s Špikom dan pred poslovilnim nastopom opravil tudi ne pretirano dolg, a vseeno kakovosten trening, med katerem sta se skušala prilagajati tudi na pričakovane vetrovne razmere.

Čeprav sta predtekmovalna in predvsem polfinalna vožnja udarne blejske posadke v slovenski veslaški tabor vnesli kar nekaj optimizma, pa izkušeni gorenjski športnik opozarja, da je treba vse do konca ostati na trdnih tleh.''Dobro je, da sva samozavestna. Takšne tekme te zgolj učvrstijo. Obenem pa tudi paziva, da nama misli ne begajo kar drugam, preveč visoko. Lep primer sta Norvežana, ki sta plačala davek pretirane samozavesti. To so olimpijske igre, prav posebno poglavje, ki ni primerljivo s svetovnimi prvenstvi, kaj šele s svetovnimi pokali. Prepričan sem o tem, da bodo prav vsi čolni v velikem finalu veslali z mislijo na zlato kolajno. Z zgolj finalom se ne bo zadovoljil nihče. Vse kar je bilo, se lahko pozabi. To so bile le predpriprave. Zdaj naju čaka glavna tekma,'' razmišlja nekdanji olimpijski prvak in napoveduje tekmo z majhnimi razlikami, kar bržčas pomeni, da bo treba pravo moč in predvsem skladnost pokazati v zadnji četrtini, ko se tudi frekvenca zavesljajev poveča. ''Napredujeva iz tekme v tekmo. Polfinalni nastop je bil nedvomno najin najboljši v zadnjih dveh letih. Srčno upam, da ne bo ostalo pri tem. Najin načrt je pravzaprav jasen že dve leti: najboljšo vožnjo prihraniti prav za olimpijski finale,'' je verjetno svojo zadnjo ''napoved tekme'' v svoji karieri sklenil kapetan najstarejše posadke v finalu dvojnih dvojcev, ki pa nima največje razlike v letih med veslačema. Čopa in Špika namreč loči sedem let, med Italijanoma Sartorijem in Battistijem pa je kar desetletna vrzel.