Dvoršakova ni nič živčna, čas za Rajmondovo srebro

"Opravila sem dvodnevni trening, nad katerim sem pozitivno presenečena. Pričakovala sem nekoliko več živčnosti. Za tisti pravi finiš mi manjka še kakšen milimeterček, ampak to mi daje še dodaten zagon in potrditev, da bom to na tekmi odpravila," je o pripravah na olimpijski nastop povedala Ljubljančanka, ki je v London za razliko od Debevca in Boštjana Mačka pripotovala šele ta ponedeljek, saj sta se s trenerjem Davidom Zalarjem odločila, da bosta raje čim dlje trenirala kar doma. Enaindvajsetletnica se ubada z lažjo poškodbo kolena, a kljub temu verjame, da ji ta ne bo delala težav med olimpijskim nastopom: "Imam vnete mišice levega kolena, zaradi česar imam zadnja dva tedna velike težave na treningih, ker mi stoje vsa teža ‘pade’ ravno na levo koleno. Težave so bile tako velike, da sem tukaj na prizorišču težko končala dva treninga, a zahvalim se lahko našim olimpijskim fizioterapevtom, pri katerih sem dvakrat na dan in zagotavljajo mi, da bo do sobote vse v redu. Upam, da bo res." Dvoršakova, ki bo sicer nastopila tudi z malokalibrskim orožje, a je njena prioriteta vseeno zračna puška, se zaveda, da so olimpijske igre posebna tekma: "Pričakovanja so in jih ni. Gre za olimpijske igre in zame bo to prva takšna tekma. S tega vidika bi lahko nastal nek dodaten pritisk, po drugi strani pa gre za tekmo višjega ranga, kakršnih sem vajena in glede na formo sem nekje v visokih, vrhunskih rezultatih. A ta meja je zelo majhna, zato mislim, da bo odločala dnevna pripravljenost. Na koncu odloča desetinka milimetra, kdo je notri in kdo ni. Jaz mislim, da sem sposobna poseči visoko." Medtem pa si je prvi slovenski adut Debevec, ki bo nastopil že na svojih osmih olimpijskih igrah, vzel nekaj dopusta. "Midva z Rajmondom sva bila v bistvu med prvimi na prizorišču, že 16. julija, ker sva tako že vajena. Na vse igre do zdaj sva prišla med prvimi in nato do nastopa v miru trenirala. Tokrat pa strelišče med 25. in 31. julijem ne dovoli treningov, zato si je on vzel malo dopusta, da ni ves čas v olimpijski vasi, ker najbrž tega ne bi zdržal. Domov pa tudi ni imel možnosti iti z vsem tem orožjem," je pojasnil Debevčev trener, Lojze Mikolič. Miklič ima ob nastopih svojega varovanca še vedno veliko tremo. "Pri kakšnih strelih se zgodi, da raje kar stran pogledam. Na igrah v Sydneyju sem celo med tekmo odšel ven in ker je bilo ravno na sporedu veslanje, sem si ogledal tekmo Čopa in Špika. Še dobro, saj me je Rajmond vprašal, kako je bilo, in ko sem mu povedal, da sta bila zlata, je tudi pritisk nanj popustil. Včasih je trenerju težje, ker ne moreš ničesar storiti ali pomagati. Nedolgo tega, ko je Rajmond spremljal Živo na tekmovanju, mi je po tekmi rekel, da si ni predstavljal, kako težko je biti zadaj in spremljati nastop. Trenerji smo pod velikim bremenom in to je z leti le še težje, ker si bolj odgovoren," je razkril Mikolič in v šali dodal: "Če bolje pomislim, Rajmond že ima zlato kolajno, prav tako ima bronasto. Morda bi bil zdaj čas za srebro. A to so moje želje oziroma bolje rečeno sanje."