V Italiji je najboljši, pri nas bi ga nekateri prečrtali

Vse, odkar je daljnega novembra 2004 debitiral v dresu Slovenije na prijateljski tekmi na Slovaškem, na kateri je, mimogrede, blestel in bil z naskokom najboljši posameznik na igrišču, je bil Samir Handanović eden izmed najboljših slovenskih reprezentantov. Tudi, ko Sloveniji ni šlo in je igrala slabo, je bil eden redkih, ki si je vselej zaslužil pozitivno oceno. V kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 in na zaključnem turnirju na jugu Afrike je blestel. Nanizal je serijo res vrhunskih obramb, nemalokrat je zaklenil vrata. Posebej v spomin so se vtisnile njegove obrambe v dodatnih kvalifikacijah za SP proti Rusom v Moskvi in v Mariboru. Na SP je bil med najboljšimi vratarji in bil v številnih izborih uvrščen celo v idealno enajsterico predtekmovanja. Prišle so kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2012, spet je poskrbel za nekaj dobrih tekem, najbolj pa se izkazal v zadnji tekmi proti Srbiji v Mariboru, ko je bil ob strelcu Daretu Vršiču najbolj zaslužen za rezultatsko nepomembno, a še kako odmevno zmago. Med drugim je ubranil enajstmetrovko Nemanji Vidiću. V aktualnih kvalifikacijah za SP, ki bo prihodnje leto v Braziliji, ne brani na ravni, kot smo bili vajeni, a še zdaleč ni tako slab, kot želi prikazati marsikdo. S predstavami, ki jih je nizal v preteklosti, nas je razvajal, zato je razočaranje med navijači do neke mere pričakovano. Ko je pred časom prav v pogovoru za Sportal prvič namignil, da se utegne zaradi slabih rezultatov posloviti od reprezentance, je stopil na žulj marsikateremu pristašu slovenske izbrane vrste. Ni si naredil usluge. Ker iz ozadja prihaja zelo obetavni Jan Oblak, ki je na edini reprezentančni tekmi proti Norveški v Oslu blestel, so šli mnogi (pre)daleč in rekli: ''Samirja ne rabimo! Naj se poslovi, Oblak je tako ali tako boljši.''

Ob slabi seriji milanskega Interja, h kateremu se je v več milijonskem prestopu preselil poleti, je bilo nemalo takšnih – verjetno gre za bolj občasne spremljevalce najboljše italijanske lige -, ki so trdili, da slabo brani tudi v klubskem dresu. Njihovi argumenti niso prav tehtni. Da je tako, potrjujejo zapisi v italijanskih medijih ter mnenja številnih strokovnjakov in legend tamkajšnjega nogometa, ki so si edini. Handanović je v Milanu upravičil pričakovanja in sodi med najboljše posameznike giganta italijanskega nogometa.

Novo v seriji potrdil prihaja v obliki podatkov italijanske spletne strani Il Portiere, ki podrobno analizira predstave vseh vratarjev, najbolj seveda italijanskih. Po tej analizi je Handanović celo najboljši vratar najboljše italijanske lige, v kateri dobrih vratarjev nikoli ni manjkalo. S povprečno oceno 6,52 – lestvica je bila nazadnje osvežena pred sredino tekmo med Sampdorio in Interjem, na kateri je slovenski vratar zaklenil svoja vrata in bil med junaki zmage Milančanov -, je krepko pred zasledovalci. Na drugem mestu je vratar Lazia Federico Marchetti (6,37), na tretjem pa Antonio Mirante iz Parme (6,31). Verjetno najbolj zveneče vratarsko ime z Apeninskega polotoka, številka ena Juventusa Gianluigi Buffon je s povprečno oceno 6,20 šele na devetem mestu. Ne glede na kritike, ki jih je v Sloveniji na njegov račun v zadnjem času vse več in več, je Handanović na enem izmed redkih svetovnih nogometnih svetišč, San Siru v Milanu, povsem upravičil pričakovanja in še vedno sodi med najboljše v deželi, kjer je nogomet zajtrk in večerja. Res je, da v reprezentanci, v kateri ga je izguba reprezentančnega traku pod vodstvom novega selektorja Srečka Katanca zagotovo zabolela, ni na nivoju, kot smo ga bili vajeni iz preteklosti, je ne glede na vse še vedno najboljši slovenski nogometaš. In ker ''Slovenija ni Brazilija, da bi se lahko dobrih nogometašev odrekala kar tako'', kot vseskozi poslušamo iz ust vseh, ki kaj pomenijo v slovenskem nogometu, je morda kar smešno, da bi se nekateri radi znebili nogometaša, ki je po marsikaterem kriteriju najboljši v državi. Skorajda edini od reprezentantov igra redno, je tržno daleč najbolj vreden slovenski nogometaš ta hip (17 milijonov evrov), prihaja v najboljša vratarska leta (trenutno jih šteje 28) in se kot edini Slovenec lahko pohvali, da igra za klub, ki ga brez slabe vesti lahko naslavljamo kot velikan. Seveda je veliko vprašanje, na katerega za zdaj še ni odgovoril, ali si reprezentančno pot sploh želi nadaljevati, v vsakem primeru pa si, če in ko bo odšel, zasluži le eno. Da odide kot velikan.