Soweto: ko se v revnih očeh lesketa sreča

Soweto velja še danes za največji afriški geto. Počasi, a resnično počasi pridobiva izbris krute preteklosti, hkrati pa že ob prvem srečanju poda sliko, ki prisili vsakega obiskovalca na razmislek o (ne)pravičnosti na tem svetu. Predstavlja skupek tisočerih barakarskih naselji, s strani belcev načrtno ''zgrajenih'' v času zloglasnega apartheida, ko se je morala groba večina temnopoltih prebivalcev namensko iz mestnih središč preseliti na obrobje. Rezerviranih za življenje po ključu ''znajdi se, kakor veš in znaš''.

Ime Soweto izvira iz izpeljanke ''SOuth WEstern TOwnships''. Ko prestopiš njegov prag, postaneš tujec med nepreglednimi množicami barakarskih naselij, ki se ponašajo z manjšim udobjem, kot so jih nudile primitivne lope zdaj že skoraj izumrlih ljubljanskih vrtičkarjev. Po padcu apartheida in vstopu navidezne demokracije na južnoafriška tla si je Nelson Mandela zadal cilj, da bo vsakemu otroku omogočil šolanje in kolikor toliko spodobno namestitev. Stare modele barak so na nekaterih mestih resda začele zamenjevati nove, veliko bolj prijaznejše enostavne hišice. Nekaj se premika na bolje, a s polžjo hitrostjo, saj je z revščino posejanih barakarskih naselij in z njimi povezanega sloja prebivalstva še na tone.

Življenje v neizmerni slogi

Zaradi starih poznanstev šoferja in vodiča smo lahko v soboto zapeljali neposredno v središče enega izmed barakarskih naselij. Soweto slovi tudi po kriminalu, ki ima v obdobju visoke stopnje nezaposlenosti pomembno vlogo. Da je nevaren, opozarjajo tudi priročniki, zato smo se tam odpravili z mešanimi občutki. Ko pa so iz majhnih barak pokukale prijazne oči tamkajšnjih stanovalcev, ko so k nam pritekli radoživi dečki in radovedne deklice, ko so ostareli možje hiteli ponujati pivo, še zadnjo steklenico, ki jo premorejo, njihove žene in hčerke pa se že veselo pozibavale v ritmih plesa, se je v ozračju izpisala zgodba o veliki sreči. In toplem občutku varnosti. Otroci so se razveselili vsake sladkarije ali bankovca, ki se je znašel v njihovih rokah. Izžarevali so srečo, nepopisno radost. Živijo v neizmerni slogi. Komu pa lahko kradejo, če nima nobeden nič? Povsem drugačna podoba kot v Sloveniji, ko velja pregovorno ljubosumno tekmovanje in primerjanje s sosedi. Tukaj se družijo vsi. Bila je sobota, vsi so bili zbrani pred hišami, otroci so se igrali, mame so pele in skupaj na roke prale perilo, očetje popivali pivce. V našem kombiju se je znašel tudi glasbenik Igor Leonardi, ki je dan poprej z dvema ''sotrpinoma'' na harmoniki v slovenski nogometni hiši ob sprejemu predsednika dr. Danila Türka pričaral značilen zven akordov, udomačen na sončni strani Alp. Ko se ga je v osrčju Soweta dotaknila sproščenost prebivalcev, je poprijel za kitaro in ulica se je v trenutku prelevila v sožitje plesa in pesmi.

Angelski glas Perseverance

Bolj smo odkrivali Soweto, več nepozabnih prizorov se je odvilo pred našimi očmi. Na vogalu ene izmed zaprašenih cest smo naleteli na skupino mladeničev, ki so se z velikimi kuharskimi noži lotevali obrezovanja kravje glave. Od nje kmalu ni ostalo nič, prav vse je romalo v lonec. Fantje so se pri tem neznansko zabavali in se hoteli na vsak način slikati z naključnimi prišleki. Vstopili smo v eno izmed ''hiš'' in se prepričali o skromnih bivalnih pogojih, s katerimi se vsakodnevno spopada okrog dva do štiri milijone prebivalcev Soweta. Natančne številke ne ve nihče. Naselja se, če je to lahko sploh kakšna tolažba, vedno bolj opremljajo z elektriko. Zelo prav pride v zimskih pogojih, ko se ponoči nad mesto spusti polarni mraz, ki pošteno stiska prav do kosti. Težavo predstavlja tudi pomanjkanje tekoče vode. Ko smo opazovali enoličnost Soweta, se nam je pridružila simpatična kratkolasa deklica Perseverance (po slovensko vztrajnost) in z angelskim glasom zapela nekaj duhovnih pesmi. Očarala je vse. Tudi kitarista Igorja. Kasneje, ko se je v kombiju razvil pogovor o njej, smo se vsi do zadnjega strinjali, da bi prišla v akciji, ki je nedavno omrežila Sloveniji, iskanju največjega talenta, še kako daleč. Večina temnopoltega prebivalstva prisega k krščanski veri. Ker nimajo dovolj sredstev za izgradnjo cerkev, so jih ponekod ''postavili'' kar na prostem. Z belimi kamni omejen prostor ponuja mesto za iskanjega duševnega miru in željo po boljšem življenju. A le redkim je usojen takšen preskok.

Nogometna zibelka JAR in čaščenje Mandele

Soweto je izjemno povezan tudi z nogometom. Tu se je porodila zamisel o vuvuzeli, tu sta doma dva največja južnoafriška kluba, Orlando Pirates in Kaizer Chiefs, tu leži prekrasni štadion Soccer City, ki bo gostil zaključno dejanje svetovnega prvenstva. Ljubezen do okroglega usnja je prisotna vsepovsod. Na vsakem koraku lahko opaziš dečke, ki v natikačih ali pa celo bosi žonglirajo ter se podijo za žogo.

Oziroma njenim približkom, saj pride včasih prav že skrbno zvit kos oblačila, ki spominja na osnovni nogometni rekvizit. Belci so še naprej nori na ragbi, tu pa je zibelka južnoafriškega nogometa. Soweto je neizmerno ponosen tudi na Nelsona Mandelo. Na vztrajnega borca za odpravo nepravičnega socialnega sistema, ki ga je vsiljeval apartheid. Ulica Vilakazi sredi Soweta je edinstvena. Kot edina na svetu se lahko pohvali z dvema dobitnikoma Nobelove nagrade. Poleg Mandele, očeta ''mavričnega ljudstva'', je tu svoj čas deloval tudi nadbiškop Desmond Tutu, ki se je udeležil tudi slovesne otvoritve svetovnega prvenstva. Mandeli je udeležbo preprečila nesrečna smrt 11-letne pravnukinje, ki se je ravno vračala s četrtkovega veličastnega koncerta v čast enomesečni nogometni norišnici na jugu Afrike in umrla v prometni nesreči. Ogledali smo si (od zunaj, saj se je vila nepregledna kolona turistov, predvsem navijačev s celega sveta) hišo, kjer je v času apartheida deloval Mandela. Preoblikovana je v muzej, na pročelju hiše so še razvidne luknje, posledice strelnega orožja represivnega aparata, ki je v zvezde poveličeval le belce.

Nelagodje ob slovesu

Ko sem se poslavljal od Soweta, nisem mogel skrivati občutkov nelagodja, ki so me spremljali ob obisku. Prizori so me pretresli. Sploh kot očeta. Med barakami smo večinoma švigali v kombiju, kot da bi bili na ogledu safarija in z ''varne razdalje'' opazovali siromašno kraljestvo. Povsem nespoštljivo, a taka je tukajšnja navada ogledov. Nikoli ne veš, kje lahko preži nevarnost.

Po pol ure vožnje iz najbolj revnega predela JAR smo že prispeli v središče Sandtona, kjer poteka življenje povsem drugače. Po ustaljenih zahodnoevropskih tirnicah. Vsega je v izobilju. Nekaj, o čemer lahko Soweto žal le sanja. A ljudje so vseeno srečni. Znajo uživati v tistem, kar imajo. Ko bi lahko k nam prežarčili vsaj delček slednjega.

Obisk Soweta v sliki: