Sobotni intervju
NK Maribor
Sobota, 26. 10. 2024, 4.00
3 tedne, 3 dni
Sobotni intervju: Martin Milec
Martin Milec odkrito o stresnem obdobju, izzivih in težavah
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,35
Martin Milec je dolgoletni kapetan in desni bočni branilec NK Maribor. Zbral je osem nastopov za slovensko reprezentanco, v karieri pa je zaigral tudi v tujini, za belgijski Standard Liege in nizozemsko Roda Kerkrade.
Težko bi našli bolj ponosnega Štajerca in fanatičnega zaljubljenca v vijoličasto barvo od Martina Milca. Dolgoletnemu kapetanu Maribora ni vseeno. V stresnem obdobju, polnem sprememb v klubu in zdravstvenih tegob, s katerimi se srečuje v vsakodnevnem življenju, ostaja velik optimist.
"Milec viola, Milec viola," je odmevalo iz grl mladih Mariborčanov, ko jih je med tednom pot v zgodnjih dopoldanskih urah ponesla mimo Ljudskega vrta, tam pa so ravno naleteli na našega sogovornika, ki se je nastavljal objektivu. Pozdravili so kapetana in na njegovem licu izzvali prešeren nasmešek. To je ta posebna moč Maribora, najbolj nogometnega mesta v Sloveniji, kjer vsak stiska pesti za igralce v vijoličnih dresih. Martin Milec se je zaveda. Tako kot tudi svoje odgovornosti.
Pri 33 letih lahko reče, da je v nogometu doživel že marsikaj. Pri Mariboru je izkusil zlato obdobje, ko so se vijolice ustalile na evropskem zemljevidu. To so bili časi, ko so Mariborčani vladali slovenskemu nogometu. Imperij, ki ga je zgradil Zlatko Zahović, pa se je pozneje začel podirati, denarja je bilo vedno manj. Konkurenca se je okrepila, vijolice so izgubile primat, želja, da bi se najtrofejnejši klub vrnil tja, kjer je bil vrsto let, pa je tako velika, da je klub zamenjal preobleko. S prihodom turškega kapitala so apetiti zrasli, namesto Anteja Šimundže, ki je moral zapustiti vroči trenerski stolček, bo skušal projekt novih lastnikov uresničiti Boštjan Cesar.
Kako je sploh biti kapetan Maribora v tako stresnem obdobju, ko ne manjka sprememb, uspehi pa so manjši od tistih, s katerim so vijolice v preteklosti znale razvajati navijače? "Lepo mi je. Po prvi zmagi pod vodstvom novega trenerja, ko smo premagali Bravo, je v bistvu še lepše. Res je, da je bilo vzdušje okrog kluba v zadnjih tednih nenavadno. To je tudi razumljivo, saj ni menjava trenerja nikoli prijetna. A z novim trenerjem smo dobro odprli novo zgodbo. Upam, da bomo zmagovali še naprej," je izpovedal željo gostobesedni kapetan in se v daljšem pogovoru dotaknil številnih tem, ki jih pri Mariboru nikoli ne zmanjka.
Martin Milec o tem in onem:
Ste bili kot kapetan Maribora predhodno obveščeni o tem, da vas bo zapustil Ante Šimundža in bo na njegovo mesto sedel Boštjan Cesar?
Ne. Novica o menjavi trenerja me je presenetila. Šele po nekaj dneh, ko sem znova vstopil v ritem treningov, sem prišel do spoznanja, da je to pač profesionalizem. Ne glede na to, kdo pride, smo vsi v istem košu. Vseeno je, kateri trener bi prišel. Ali Guardiola, Mourinho, Cesar ali Šimundža … Vseeno je. Pomembno je le, da si v teh trenutkih pomagamo. Ker če si ne bomo, to ne bo dobro za klub.
Tega, kdo bo novi trener, pa sprva nismo vedeli. O tem, da je prvi kandidat Boštjan Cesar, smo dejansko izvedeli iz medijev. To je bilo vendarle obdobje reprezentančnega premora, ko smo imeli nekaj dni prosto.
Koliko pa se vas je dotaknil odhod Anteja Šimundže?
Slišala sva se še isti dan, ko je zapustil klub. Seveda je bilo čustveno. Venomer rad omenjam, da sta gospod Milanič in gospod Šimundža trenerja, od katerih sem se v karieri največ naučil in ki ju tudi najbolj spoštujem. Ante je tako kot igralec kot trener, in to v obeh mandatih, zgodbo Maribora peljal v pozitivno smer. A ljudje, ki so zadolženi za te odločitve, so se pač tako odločili.
Žal mi je – verjamem, da tudi številnim mojim soigralcem –, da je Ante odšel, a tak je pač profesionalizem. Gremo naprej, naš cilj je jasen. Naslov prvaka želimo vrniti v Maribor.
Martin Milec prihaja iz Rač, kjer je začel kariero pri lokalnem klubu, se nato razvijal pri Aluminiju iz Kidričevega, nato pa leta 2010 oblekel dres Maribora in pustil pri vijolicah ogromen pečat.
Maribor je specifično nogometno mesto. Kako ste zaznali rivalstvo med Ljubljano in Mariborom ob prihodu Boštjana Cesarja, sicer rojenega Ljubljančana in otroka Olimpije? Med navijači na Štajerskem ni bilo čutiti negativnih vibracij?
Ne. Za zdaj nisem zaznal nobenih težav glede tega, da je naš trener Boštjan Cesar. Ljudje seveda govorijo marsikaj, imajo svoje želje, a realnost je takšna, kot je. Moramo jo sprejeti.
Dobro poznam tukajšnje okolje. Marsikdo bi si v Mariboru želel domačega trenerja, Mariborčana ali pa Štajerca. A na koncu moramo sprejeti odločitve tistih, ki so za to odgovorni. In verjamem, da bomo z Boštjanom peljali lepo zgodbo. Če bomo imeli dobre rezultate, bo lepo za vse.
Zdaj se moramo čim hitreje spoznati in začutiti. Boštjana kot soigralca že poznam, kot glavnega trenerja pa ga še spoznavam. Skupaj smo šele en teden. Tudi on se mora nenazadnje navaditi na nas, mi pa na njegov način dela. Glede na to, kaj vse je dal skozi v karieri, verjamem, da bo prilagoditev lažja za obe strani.
Za slovensko nogometno izbrano vrsto je zbral osem nastopov. Slačičnico si je delil tudi z zdajšnjim trenerjem Boštjanom Cesarjem.
Se spomnite svojega prvega srečanja z Boštjanom Cesarjem v karieri?
Ja, zgodilo se je v reprezentanci na prijateljski tekmi proti Finski, kjer sem leta 2013 tudi prvič zaigral za Slovenijo. Že takrat se je videlo, da ima avtoriteto – tako v slačilnici kot na igrišču. Verjamem, da bo to avtoriteto vzpostavil tudi kot trener. Disciplina in avtoriteta trenerja sta zelo pomembni v vsakem klubu.
Ko smo se pogovarjali z nekdanjim reprezentantom in nogometašem Maribora Marinkom Galićem, je omenil, da so delitve med Slovenci, ki živijo na različnih straneh Trojan, nepotrebne. Kakšno je vaše mnenje o rivalstvu med nogometaši?
Vedno sem trdil, da mora obstajati neko rivalstvo. Ko je največji derbi v Sloveniji, se vse še potencira – tako na strani medijev kot tudi nas igralcev. To je tudi zaradi tega, da se ustvari naelektreno vzdušje.
Leta 2022 je prejel nagrado navijačev Maribora in postal Vijol'čni bojevnik leta.
Tu je bil svojčas mojster Zlatko Zahović, kajne?
Res je, ja. Neko rivalstvo mora biti in prav je, da je tako. Po drugi strani pa sem vedno kot primer omenjal Andraža Šporarja. Z njim sem se v reprezentanci vselej odlično razumel. Veliko časa sem preživel z njim in resnično nimam nobene slabe besede o njem ali pa o Nejcu Vidmarju.
Raje vidim, da so ljudje takšni, kot so. Normalno je, da podpirajo svoj klub, kar je tudi prav. Tako kot bi oni dali roko v ogenj za Olimpijo, bi jo jaz dal za Maribor. To je prav.
Normalno je tudi, da smo takrat, ko smo skupaj in delamo za isto stvar, prijatelji. Na igrišču pa se mora na derbiju čutiti nekaj drugega. Nočem reči ravno sovraštvo, ampak bolj tisto pravo rivalstvo med Ljubljano in Mariborom. To vseeno mora biti.
Težava nastane, ko to zbadanje preraste v kaj hujšega. Npr. ko so pred leti fasado ljubljanskega bloka, v katerem je v mladosti živel Milivoje Novaković, popisali z neokusnimi napisi, ali pa ko so se pred kratkim lotili športne dvorane Baza in žaljiva sporočila poslali Boštjanu Cesarju. Ali pa prizor z zadnjega večnega derbija, ko so navijači Maribora zadeli nogometaša Raula Florucza s tribun tam, kjer moške najbolj boli, in še bi lahko naštevali.
To ni v redu. To zagotovo ne spada na igrišče. Moti me, da potem zaradi takšnih dejanj mečejo v isti koš celotne navijaške skupine. Stvari se posplošujejo, čeprav gre morda za pet ali šest ljudi, ki delajo te negativne stvari. Preostalih 350 pa je povsem v redu. V prihodnosti bi se v primerih takšnih incidentov morali odločati za drugačne kazne, kot jih imamo zdaj.
Kako je bilo spomladi večkrat zaigrati v praznem Ljudskem vrtu, ko je bil klub zaradi incidenta v Murski Soboti kaznovan? "Klub se je res lepo potrudil, da je vseeno poskrbel za navijaško vzdušje. Na vsaki tekmi so bili navijači na jugu, kar je bilo super. Slišali smo jih tudi v notranjost stadiona, čeprav so včasih zaradi prenosa malce zamujali z navijanjem. Nastala je lepa zgodba."
NZS je bila zadnje čase kar milostljiva do Maribora, saj v zadnjem obdobju ni manjkalo različnih incidentov.
Ja, ampak bomo videli. To ni v moji pristojnosti. O tem imam svoje mnenje, ampak naj se s tem ukvarjajo tisti, ki so za to zadolženi. Glede kazni pa mislim, da bi morali tisti, ki so za to zadolženi, premisliti o vsem skupaj in morda spremeniti zakone.
Izločiti posameznike, odgovorne za nastale incidente, in s tem preprečiti, da kazen ne doleti vseh?
Tako je. Zaradi posameznikov potem nastrada celotna navijaška skupina. Ali pa ljudje, ki so plačali sezonske vstopnice, a zaradi kazni ne smejo na tekmo. Ampak to so stvari za nekoga drugega.
Na enem izmed derbijev ste si ob izlivu navijaških strasti, ko so navijači Olimpije v Ljudskem vrtu metali na igrišče stole, privoščili nenavadno gesto. Posedli ste na stol in se obrnili proti navijačem Olimpije.
S tem sem želel vseeno malce zbosti gostujoče navijače. Mogoče mi je delno uspelo, po drugi strani pa ni bilo nič tako vulgarnega, da ne bi sodilo na zelenice. Nastala je lepa fotografija, ki sem jo prejel kot darilo za svoj 300. nastop za Maribor. Zdaj krasi mojo dnevno sobo.
Podobo, kako sedi na polomljenem stolu, ki so ga na zelenico odvrgli navijači Olimpije, si je navijač Maribora tetoviral kar na rebro.
Poznam tudi navijača Maribora, člana Viol, ki mu je bila tako všeč moja gesta, da si je dal mojo podobo, ko sedim na stolu, tetovirati na rebro. Naši navijači so res nekaj posebnega in živijo za klub.
Morda bom v prihodnosti tudi sam naredil kaj podobnega. Eno roko že imam popisano s tetovažami, za drugo pa še ne vem. Bomo videli, treba bo še razmisliti. Morda pa po koncu kariere nastane kaj novega.
Maribor je bil zadnja trdnjava med velikimi slovenskimi klubi, ki je živel od podpore domačih podjetij in v svoje delovanje ni spuščal tujcev. Zdaj je tega obdobja s prihodom turškega kapitala konec. Je to nujno zlo modernega nogometa? Očitno ne gre drugače ...
V klubu so ocenili, da morajo, če želimo dohajati Celje ali Olimpijo, začeti še sami razmišljati v tej smeri. Ali je ta pot prava ali ne, bo pokazal čas. Kakršnakoli že bo, jo moramo sprejeti. Brez podpore ne bo šlo tako, kot si želijo. In potem tudi mi ne bomo zadovoljni.
Maribor je na prvi tekmi pod vodstvom novega trenerja Boštjana Cesarja v Ljubljani premagal Bravo. Za vodilno Olimpijo zaostaja le eno točko. V Ljubljani bo znova gostoval 10. novembra, takrat bo v Stožicah večni derbi.
Ste se igralci o tem veliko pogovarjali? Kako stresno je bilo za vas, da Maribor ni več v "slovenskih" rokah?
Dejansko se o tem ni veliko govorilo. Igralci moramo svoje delo opravljati na igrišču. Kar se dogaja okoli nas, pogosto poskušamo odmisliti. Seveda v večini primerov to ni mogoče, ker so te stvari medijsko zelo izpostavljene. Ko je res velika stvar, ne moreš odpreti družbenih omrežij ali katerekoli spletne strani, ne da bi videl, da se nekaj dogaja.
Kljub temu poskušamo ignorirati vse, kar se dogaja okrog nas, v medijih in v vodstvu kluba, saj na koncu nimamo besede pri tem. Naša naloga je le, da smo na igrišču dovolj dobri.
Finančno stanje v klubu je zdaj bolj vedro. Veliko se govori o novem kapitalu. Se je kaj spremenilo, so plače višje?
Ne vem in verjetno nikoli ne bom vedel, kakšne so plače mojih soigralcev. Vsak se pogaja zase, kar je tudi prav. Vedno pravim, da moraš vsakemu, če se dogovori za dobro plačo, to tudi privoščiti. Svojo pogodbo sem do leta 2026 podaljšal še pred prihodom novih lastnikov v klub. Ne vem pa še, a je bilo to na mojo srečo ali na žalost (smeh, op. p.).
Koliko pa denar sploh odloča o vsem glede na vašo fanatično pripadnost vijoličastemu dresu?
Zadnja pogodba, ki sem jo podpisal, je dejansko manjša od prejšnje. Ni mi več toliko pomemben denar, pomembnejše mi je dobro počutje. Rad imam klub in ljudi, ki tukaj delajo, saj jih poznam že 12 let. Sploh ne razmišljam, da bi igral v kateremkoli drugem klubu, še posebej ne v tujini.
Izmed tujcev, ki bi lahko predstavljali največjo dodano vrednost za Maribor, je izpostavil Benjamina Tetteha, ki bo danes prvič po prihodu v Slovenijo kandidiral za tekmo. "Dolgo ni igral uradnih tekem. Poznam ga iz Belgije, ko je bil mladinec in se pridružil članski ekipi. Že takrat sem vedel, da je dober igralec in odličen napadalec. Upam, da nam čim prej pomaga. Verjamem, da lahko doseže veliko golov. Ima izjemno kakovost in nos za gol, zato upam, da bo prikazal takšne predstave kot v Belgiji, kasneje tudi v Turčiji in na Češkem, ter nam pomagal do lovorik."
Tujina je torej dokončno odpisana?
Ja, otroci so že v šoli. Hčerka hodi v četrti razred osnovne šole, sin bo prihodnje leto šel v prvi razred, žena ima tukaj službo. Tu imamo družino in prijatelje. Tukaj smo doma.
Je bila tudi družina razlog, da ste se hitro vrnili iz Belgije in Nizozemske?
Niti ne. Tudi če bi dlje ostali v tujini, bi se po koncu kariere vrnili v Slovenijo. Na Štajersko. Ko pa se je leta 2017 ponudila priložnost za vrnitev, smo bili vsi veseli – ne samo jaz, ampak tudi žena Vanesa in otroka. Tudi družina ima besedo pri odločitvi, kje boš igral.
Otroka hodita na tekme? Sta vneta navijača?
Ja, zelo rada hodita na tekme, sploh sin, ki nogomet trenira že leto in pol.
Torej že sestavlja podmladek Maribora?
Ne, trenira v Račah, v kraju, kjer živimo. Otroka rada hodita na tekme, čeprav zadnje čase malo manj z ženo, tudi zaradi neprijetnih komentarjev na stadionu in neokusnih besed, ki se slišijo s tribun.
Navijači pogrešajo v ekipi več rojenih Mariborčanov in mladih domačih igralcev. Olimpija predstavlja vzoren primer, kako lahko dosegaš vrhunske rezultate tudi z večjim številom domačih mladih reprezentantov. Maribor je v tem, čeprav je v mladinski konkurenci nazadnje osvojil prvenstvo, veliko manj uspešen. "Težko govorim o naših mladincih, ker nisem neposredno vključen v njihov pogon. Ne vem, kakšen sistem imajo, in kako delajo. Verjamem pa, da ima Maribor dovolj kakovosten posameznikov, ki bi lahko igrali tudi v prvi ekipi, a se je v zadnjih letih vedno nekje zataknilo. Vedno. Ravno takrat, ko bi moral mladinec narediti tisti zadnji korak, se je nekje zataknilo. Zakaj? Ne vem. Verjetno gre za zgodbo vsakega posameznika. Morda se ti zgodi kakšna mala poškodba, ki te iztiri, potem pa se znajdeš na stranskem tiru in težko vrneš v ekipo, ali pa kaj podobnega. Ne vem. Zdaj imamo še pravilo, da mora vedno od prve minute igrati en mlad nogometaš. Igralci imajo priložnost, ki jo lahko izkoristijo, a tega po drugi strani ne smejo jemati kot samoumevno. Če veš, da boš pri 17 ali 19 letih igral samo zaradi pravila, to ni v redu. Vsak si mora izboriti svoje mesto. Za resen preboj v prvo ekipo je najbolj potreben določen karakter."
Koliko pa vi, igralci, med tekmo sploh slišite te komentarje?
Če je stadion poln in Viole glasno navijajo, težko kaj slišiš. Je pa hujše na tekmah, ko se zbere manj ljudi. Takrat slišiš marsikaj. Pri nas je to nekako običajno, jaz sem se tega že navadil.
Čeprav vemo, da so lahko komentarji tudi primitivni, ni to nič takega, kar bi zmotilo vaš spanec?
Ne, sploh ne. Seveda ti je težko, ko slišiš takšne besede. Na tekmi namreč ne želiš delati napak, a se žal zgodijo. Potem pa padejo težke besede …
Da ste nesposobni? Slabi?
To je zdaj še lepo povedano (smeh, op. p.). Žena je ravno zaradi tega sklenila, da noče hoditi na tekme. Sploh zaradi otrok.
Ja, to je prava škoda, saj po novih smernicah nogometne stadione poudarjajo kot okolje, namenjeno tudi mladim družinam.
Saj bodo še hodili na tekme. Je pa zdaj žena rekla, da nekaj časa ne želi priti na stadion. Verjetno bosta otroka z dedkom in babico še obiskovala tekme.
Pogosto se v javnosti omenja DNK mariborskega kluba. Kaj je sploh to in kako bi ga opisali? "Maribor je res specifičen klub. Vsi, ki spremljajo tekme, so zelo vpeti v nogomet. Včasih se zdi, da je vsak navijač na tekmi že trener in točno ve, kako bi morala ekipa igrati. Nogomet je tu tako svet, da ljudje dva dni pred tekmo in dva dni po njej govorijo samo o tem, kako bo Maribor igral ali kako je igral. To je mariborski DNK. Ko enkrat prideš v klub, vedno razmišljaš o njem. Mnogi igralci, tako domači kot tuji, ki so prišli v Maribor, so vzeli ta klub za svojega. Mnogi so denimo prišli iz Ljubljane, Maribor pa jih je kmalu vzel za svoje in so še danes zapisani z zlatimi črkami. Ko enkrat začutiš to podporo in ljubezen, te klub ne izpusti. Tu gre za ta DNK."
Vas je bilo kdaj na tekmi strah? Na zadnjem štajerskem derbiju so se proti koncu srečanja na zelenici znašli navijači Maribora in stekli na drugo stran, kjer so želeli obračunati s celjskimi.
Ne. Tudi po koncu tekme me ni bilo nikoli strah. Kot nogometaš Maribora se na svojem stadionu še nikoli nisem počutil ogroženega. In tako bo tudi ostalo. Je pa res, da se lahko takrat, ko si na igrišču, zgodijo neprijetne stvari, ki ne spadajo na zelenico.
Vseeno moram pohvaliti navijaško skupino Viole. Marsikdaj naredijo kakšno neumnost, a je med njimi velika večina tistih, ki ne delajo neumnosti, nas podpirajo. Ne glede na to, v kakšni situaciji je bil klub v zadnjih letih, so vedno stali za nami.
Včasih pa so svoje nezadovoljstvo znali izražati drugače. Tudi z obiski treningov, ko ste morali slačiti drese in podobno.
Zdaj so povsem drugačni časi. Navijači so naši največji podporniki. Moramo jim biti hvaležni. Z njimi sem se večkrat pogovarjal in vem, kaj čutijo in pričakujejo od nas. Njihova podpora je neprecenljiva. V preteklosti, ko so bili slabi rezultati – pa če pogledamo nazaj, niti niso bili tako slabi –, se je dogajalo marsikaj, zato moramo biti zdaj zadovoljni s tem, kako se obnašajo do nas.
Pred leti je šokirala odvržena bakla, ki je z vzhodne tribune letela proti Zlatku Zahoviću in Darku Milaniču, ko sta se bližala slačilnici. Da bi kdo storil kaj takega osebi, ki je gradila mariborski nogometni imperij, je bilo res popolnoma skregano z logiko.
Res je. Potem ko je gospod Zahović odšel in je preteklo veliko časa, jasno vidiš, kako zelo je manjkal klubu in kaj vse je storil zanj. Ampak takšno je pač naše občinstvo. Verjetno marsikdo v zanosu naredi nekaj, kar kasneje obžaluje. Mogoče pa bi moralo biti pivo na stadionu malce "lažje" (smeh, op. p).
Darko Milanič in Zlatko Zahović sta NK Maribor zapustila zgodaj spomladi 2020. Ravno pred začetkom pandemije koronavirusa.
Bliža se martinovo. Kako ta praznik doživljate kot Martin?
Pri nas doma imamo vsako leto tradicionalno kosilo z račko, mlinci in vijoličastim zeljem, ki ga pripravi mama. Martinovo pa proslavimo tudi drugače, kar je za Štajerca povsem običajno. Mislim, da ne bo noben Štajerec jezen, če povem, da ob tem prazniku kdaj tudi sam proslavim z vinom. Ker to je nenazadnje tudi moj dan.
Tudi v Račah imamo vsako leto lepo praznovanje za martinovo – res hvala županu. Letos se ga žal ne bom mogel udeležiti, ker imamo ravno 10. novembra derbi z Olimpijo v Ljubljani.
Se je že kdaj zgodilo, da ste odigrali večni derbi ravno na martinovo?
Nisem prepričan, a mislim, da ne.
To bo torej še dodatna okoliščina, da to ne bo ravno najbolj trezna tekma za številne gledalce.
Potem je za nas bolje, da premagamo Olimpijo. Da ne bo potem kaj težav na igrišču (smeh, op. p.).
V preteklosti smo bili vajeni, da je Maribor poosebljal vzor, drugi pa so gledali za njim. Zdaj se je razmerje moči v Sloveniji v zadnjih letih kar spremenilo. Se sploh še čuti veličina Maribora?
Seveda se čuti. Veličina Maribora bo vedno tu. Zgodovina kluba govori sama zase. Tega nam ne more nihče vzeti ali skriti. Igralci in strokovno vodstvo, načeloma kar vsi, ki delamo v klubu, pa tega vendarle ne smemo dojemati kot nekaj samoumevnega. Za vsemi uspehi stoji ogromno ljudi, celotno mesto.
Maribor je res poseben klub. Ljudje tu resnično doživljajo uspehe in padce našega kluba. Verjamem, da bo Maribor kmalu spet tam, kjer mora biti. Če kot domačin in dolgoletni član kluba v to ne bi verjel, z menoj nekaj ne bi bilo v redu. Verjamem, da nam bo letos že uspelo vrniti lovoriko. Predolgo v naših vitrinah že ni bilo pokala za prvaka.
Maribor je nazadnje postal državni prvak leta 2022. Tako je takrat Martin Milec, ki je nasledil kapetanski trak od Marcosa Tavaresa, slavnostno s pivom polil takratnega trenerja Radovana Karanovića.
Včasih ste kante osvajali kot po tekočem traku, v zadnjih petih letih pa ste bili prvaki le enkrat.
V klubu sem resnično že dolgo. Teče že enajsto ali dvanajsto leto – saj še sam ne vem več ... Hitro smo se navadili osvajati lovorike in igrati evropske jeseni. A vsak klub enkrat doživi padec, to je normalen pojav v nogometu. Drugi klubi s tujim kapitalom so se začeli krepiti, na primer Olimpija in Celje. Težko jima je slediti zgolj s prodajo igralcev. Če vsako sezono ali pa že po polovici sezone prodaš najboljšega igralca, to seveda vpliva na kakovost ekipe. In se nekje pozna.
A še naprej verjamem v svetlo prihodnost Maribora. Pomembno je, da vsi verjamemo v to in ostanemo združeni. Včasih se ne borimo samo proti nasprotnikom, ampak tudi proti komu drugemu. Takrat, ko nam je bilo najtežje, smo bili najboljši, in verjamem, da bo Maribor spet tam, kjer mora biti.
O sojenju je bilo v preteklosti veliko govora, zlasti v času Zlatka Zahovića in Darka Milaniča, ko je Maribor pogosto opozarjal na domnevne nepravilnosti. V zadnjem času je to nekoliko potihnilo. Zdaj so na sojenje najbolj, kar zadeva dogajanje v 1. SNL, jezni v Kopru.
Mogoče sem imel s tem, ko sem dejal, da se borimo proti komu drugemu, v mislih nekaj drugega (smeh, op. p.). Je pa najpomembneje, da ostanemo osredotočeni nase in na svoje igre. Če si dovolj dober in kakovosten, da lahko zmagaš na vsaki tekmi, potem tudi drugi dejavniki ne bi smeli vplivati na rezultat. Realno pa zdaj še nismo na takšni ravni, da bi bili na vsaki tekmi superiorni, da bi lahko vsakega lahkotno premagali.
Danes zna vsaka ekipa igrati nogomet, vsi se pripravijo na nasprotnika z različnimi analizami. Nogomet se je v zadnjih petnajstih letih, odkar sem ga začel igrati med člani, res močno spremenil.
Kar zadeva boj za lovoriko, marsikdo pripisuje največje možnosti za naslov Olimpiji, Mariboru in Celju. Tudi Martin Milec pričakuje, da bo odločitev o naslovu padla med omenjenimi tremi klubi. "Ne smemo pa pozabiti niti na Koper, ki prejemajo zelo malo zadetkov na tekmo. Imajo res dobro obrambo. Bravo, s katerim smo igrali, napreduje iz sezone v sezono in je resna ekipa, ki se lahko približa vrhu. Potem je tu še Mura, ki s svojimi navijači na njihovem stadionu vedno predstavlja neugodnega tekmeca. Imajo tisto nekaj več v sebi, kar se lahko približa štajerskemu duhu. Mislim pa, da bo na koncu krojil vrh troboj med nami, Celjem in Olimpijo."
Še velja, da je Maribor največji magnet v očeh tekmeca in da preostale ekipe proti vam pokažejo še malce več kot proti drugim?
Še vedno mislim, da si večina igralcev v slovenski ligi želi igrati za Maribor. Morda bi izvzel Olimpijo in Celje, a ostajam prepričan, da si 90 odstotkov igralcev še vedno želi priti v Maribor. Normalno je, da so zato proti nam toliko bolj motivirani, da se dokažejo. To je tudi prav.
Na to moramo odgovoriti in pokazati, da svojega mesta ne bomo kar tako prepustili drugemu. Lovorike, zgodovina in uspehi Maribora govorijo sami zase. V bistvu ne razumem, zakaj kakšen igralec v slovenski ligi sploh ne bi želel igrati za Maribor.
Olimpija in Celje igrata to jesen v Evropi, vi pa imate med tednom na voljo več časa za počitek in pripravo. Je prisotno ljubosumje ali obžalovanje, ko se spominjate časov, ko so preostali tako med tednom s kavčev spremljali nastope Maribora v Evropi?
Ko slovenski klubi igrajo v Evropi, jih moramo podpirati vsi. Predstavljajo Slovenijo in našo ligo. Tudi takrat, ko smo z Mariborom nastopali v ligi prvakov ali pa ligi Europa, vem, da so nas podpirali kolegi iz drugih klubov. Tudi iz Olimpije. Ne morem ravno reči, da so navijali za nas, to je morda že prehuda beseda glede na tako rivalstvo (smeh, op. p.), a se zelo rad spomnim na Šporarja. Vsi si želimo, da bi slovenskim klubom uspevalo v Evropi, saj to dviguje koeficient in ugled našega prvenstva.
Martin Milec se zelo rad spominja sezone 2017/18, v kateri je nastopil tudi v elitni ligi prvakov. Pomeril se je tudi z Liverpoolom, ki je dve leti pozneje pod vodstvom Jürgena Kloppa postal evropski prvak.
Spomin na zadnjo sezono, ko ste igrali v ligi prvakov, je še živ. To se je zgodilo leta 2017. Potem pa so sledila leta neuspehov v Evropi.
Sledil je padec. Vmes se je zgodilo veliko stvari: odhod največjega izmed največjih, športnega direktorja, gospoda Zlatka Zahovića, potem je odšel tudi trener. Nato se je dogajalo še marsikaj, prišla je korona, mi pa nismo našli prave poti iz krize. Leta 2022 smo sicer postali prvaki. In to z domačim trenerjem (Radovan Karanović, op. p.) in kar nekaj igralci, med njimi so bili tudi tujci, ki so vzljubili klub in obratno. Naredila se je dobra kemija.
Zdaj skušamo znova priti na pravo pot. Vodstvo kluba je izbralo novo pot. Moramo ji slediti, ker brez medsebojne podpore ni nič. Na koncu pa smo igralci ob strokovnem štabu tisti, ki bomo na igrišču pokazali, ali je ta pot prava.
Turški vlagatelji, zdaj jim lahko počasi že rečemo tudi turški lastniki, so prinesli veliko sprememb. Prišle so močne okrepitve. Je to veter v hrbet, ki bo Mariboru pomagal v boju za prvo mesto?
Upam, da bo res tako. Vsak tujec v Mariboru potrebuje čas, da se privadi na ekipo, kulturo, jezik in vse drugo. To vem iz prve roke, saj sem bil tudi sam v tujini, igral sem v Belgiji in na Nizozemskem, in vem, da ni lahko. Včasih pričakujemo preveč od tujih okrepitev, a potem ni velikega učinka.
Veliko stvari vpliva na igralca, vse od prilagoditve do življenja. Verjamem, da igralci podpiramo tujce in jim pomagamo. Kot kapetan in domačin bi si seveda želel čim več slovenskih igralcev, a če pri nas ni želene kakovosti, jo potem pač iščejo drugje. Mora pa ta kakovost res izstopati.
Neverjetno. NK Maribor je v zadnjem letu dni v 1. SNL na zelenici izgubil le tri tekme. In to vse tri proti Celjanom!
V tej sezoni imate največje težave s Celjem, sploh edinim klubom, ki vas je v tem koledarskem letu premagal – če ne štejemo tistega poraza v Fazaneriji, kjer ste ostali brez točk za zeleno mizo.
Tekme v Murski Soboti še zdaj ne štejemo med tiste, ki smo jih izgubili.
Zakaj pa ste izgubljali ravno proti Celju?
Ne vem. Dvakrat smo izgubili v zadnjih minutah tekme. V Ljudskem vrtu smo v prvem polčasu odigrali fenomenalno. V prvih petnajstih, 20 minutah smo res stisnili Celje. Ne spomnim se tekme, kjer bi tako pritisnili tekmeca že na njegovi polovici in imeli nešteto priložnosti. A žal nismo zadeli. Potem pa še ta nesrečni rdeči karton. In ja, žal spet proti Celju. Žal spet poraz v zadnji minuti.
To boli še bolj, saj imaš igralca manj, trpiš in se boriš celoten drugi polčas, da ne izgubiš, a ti ne uspe. To te res potre. Včasih je bolje – vem, da se bo čudno slišalo –, da izgubiš tekmo z 2:0 ali 3:0, pa potem veš, da si bil toliko slabši, kot pa tako, kot smo mi proti Celju. Dvakrat v zadnjih minutah.
Blaž Vrhovec je na gostovanju pri Bravu stisnil zobe. Dvoboj je odigral s povišano temperaturo in pomagal vijolicam do dragocene zmage, ki je olepšala krstni nastop novega trenerja Boštjana Cesarja.
Zdaj ste si z zmago v Ljubljani nad Bravom po prihodu novega trenerja kupili nekaj miru. Že danes pa vas čaka gostovanje pri Muri.
Vedeli smo, da nas na stadionu Žak čaka težka tekma. Bravo že kar nekaj časa ni izgubil doma, tam je res težko gostovati. Bravo je letos že dokazal, da lahko igra proti boljšim ekipam. Res so dobra ekipa, ki lahko preseneti in se bori za vrh. Prvo tekmo z novim trenerjem smo odigrali odlično. Nismo prejeli zadetka, kar je krasno.
Zdaj nas čaka derbi v Murski Soboti. Ponovno pričakujemo dobro vzdušje in dobro tekmo. Želim si, da bo na tribunah vse v redu in seveda da gre zmaga spet v Maribor.
Spomladanski incident s topovskim udarom, ki je v Murski Soboti poškodoval številne nogometaše Mure, je vrgel slabo luč na Viole.
Po tisti tekmi se je veliko govorilo o tem, kdo je bil, kaj je bil, kaj se je sploh zgodilo, a še do danes ni nič potrjenega. Še vedno ne vemo, kdo je bil kriv, kdo je kaj naredil in s katere strani je kaj priletelo. Vedno pravim, da tako kot Viole ščitijo nas, bom tudi jaz kot kapetan Maribora ščitil njih. Dokler ne bo dokazov, bom na njihovi strani. Vseeno so to naši navijači in pomemben del kluba.
Na zadnjem gostovanju Maribora v Murski Soboti, bilo je 18. februarja 2024, je moral navijače vijolic miriti tudi takratni trener Ante Šimundža. Maribor je do prekinitve vodil z 2:0, nato pa za zeleno mizo izgubil z 0:3.
Ali čutite, da je ta dogodek zdaj že pozabljen in bo danes vse skupaj minilo v prijateljskem vzdušju?
Mislim, da je ta incident že nekako pozabljen, moramo pa imeti v podzavesti, da se kaj takšnega ne sme več ponoviti. Tega si resnično ne želimo na igriščih, sploh če je ogroženo zdravje igralcev. Nikakor si ne bi želel, da se kaj takega med ogrevanjem zgodi meni ali pa mojim soigralcem. Verjamem, da bo navijaško vzdušje zdaj boljše. Da bo dobra tekma, poln stadion in da bo Maribor zmagal.
Stari ste 33 let. V nogometnem svetu to ni veliko, a imate v zadnjem obdobju kar veliko težav s poškodbami. Ste optimalno pripravljeni za vse napore na zelenici?
Ko me kdo vpraša, kako sem, ponavadi rečem, da sem dober, kolikor sem lahko dober. To je povsem odvisno od dneva. Včasih so bolečine kar hude, včasih jih je malo manj. Neprijetno je, ko se na dan tekme zbudiš in te boli hrbet.
Ravno na dan tekme? To se vam dogaja pogosto?
Ja, večkrat imam težave s hrbtom. Imam nekaj hernij, ki mi pritiskajo na določene živce. Imam tudi počeno vretence v hrbtu, tako da se sestavljam. V hrbet sem prejel že dve protibolečinski injekciji, a kolikor sem razumel zdravnike, lahko zaradi določene obrabe vsega skupaj dobim le tri ali štiri. Tako da mi jih ne ostane več veliko.
Martin Milec se zaradi vse pogostejših težav s hrbtom zaveda, da bo morda hitreje od načrtovanega napočil dan, ko bo moral kopačke obesiti na klin.
Imam kar pogoste težave s hrbtom. Zavedam se, da navijači na igrišču pričakujejo najboljšo različico mene in drugih igralcev, a obenem sploh ne vedo, kaj vse se dogaja v ozadju. Tudi Vrhovec je, recimo, proti Bravu igral s povišano telesno temperaturo. Na koncu si vedno želiš igrati. Vedno želiš pomagati ekipi, čeprav marsikdaj nisi v optimalnem stanju.
V zadnjem letu dejansko nisem bil povsem pripravljen na več kot polovici tekem. To lahko priznam. Ljudje v klubu, fizioterapevti, zdravniki in trenerji, to vedo.
A če želijo mojo pomoč in če me hočejo na igrišču, potem skušam, če je le mogoče, odmisliti bolečine in zaigram. Je pa res, da je teh bolečin v zadnjem času kar nekaj. Zdaj dejansko hodim iz dneva v dan in gledam, kakšno je počutje. Upam, da bom zdržal še nekaj časa, sicer pa bom moral kopačke obesiti na klin.
Se večkrat vprašate, ali je sploh vredno toliko trpeti?
Dostikrat mi je hudo. Sploh zjutraj, dokler se ne razhodim in ne naredim določenih vaj. Včasih je tako, da se zjutraj zbudim, grem v kuhinjo, si naredim kavo in jo spijem kar stoje. Potem pa moram na kavč, da se malo spočijem po prvih jutranjih desetih minutah. Tako je pri meni (smeh, op. p.). Nekako sem se navadil živeti s tem, čeprav vem, da za moje zdravje to ni preveč dobro. Ampak, kaj naj rečem, rad imam nogomet.
Daleč od tega, da bi bili najstarejši igralec v klubu. Slačilnico si delite tudi z mladostnima veteranoma, kot sta Josip Iličić in Hilal Soudani. Kako jima je biti kapetan?
Njima je biti kapetan najlažje. Toliko sta dala, da je najlažje biti njun sopotnik. Njun prispevek za ekipo je ogromen. V karieri sta dobila že ogromno izkušenj, trenirala pri velikih klubih in igrala v pomembnih tekmovanjih, tako da sta izkusila že vse. Od njiju se lahko samo učiš, nič drugega. Vsak mladi igralec si mora to zapomniti. Če bi bil star 17 ali 18 let, bi se, ko bi prišel v prvo ekipo, učil samo od njiju.
"Dragi moj Marcos Tavares, večni kapetan in večna legenda … Težko je zbrat misli po čustvenem vikendu, ki je za nami. Poslovila se je živa legenda kluba, za katerega noben spektakel ne bi bil dovolj … Naredil si nas večje, tako klub kot igralce, ki smo bili s tabo v slačilnici, doživeli in preživeli ogromno lepih trenutkov in zmag, uživali s tabo izven igrišč, poslušali tvoje nasvete, črpali tvojo dobro voljo in energijo, ki jo bo v slačilnici nemogoče nadomestiti in zapolniti … V življenju ne bom pozabil tvojih asistenc, s katerimi si podiral rekorde in zabijal gole, v največjo čast mi je bilo igrati s tabo … Moj sosed iz slačilnice, enostavno ni toliko besed, s katerimi bi lahko opisal kako te cenim in kako se ti iz dna srca zahvaljujem in priklanjam. Tebi je bil vedno Jezus pot, jaz pravim: TAVA JE POT! V mojem imenu VELIKA HVALA prijatelj. V slačilnici si vedno dobrodošel, obljubim pa ti, da bom tvoj kapetanski trak nosil z največjim ponosom ter se iz dneva v dan trudil po najboljših močeh, da to upravičim … Dajal bom vse od sebe še naprej, vem da mi boš v prihodnje še v veliko pomoč … HVALA DRAGI MOJ PRIJATELJ in VEČNI KAPETAN," je leta 2022 zapisal Milec ob nogometni upokojitvi Tavaresa.
Ste se pa veliko učili od Marcosa Tavaresa, dolgoletnega in zelo priljubljenega kapetana pri Mariboru. Ko se je leta 2022 dokončno poslovil z igrišč, ste se z njim podali v čoln na vožnjo po reki Dravi, navijači pa so v njegovo čast na obeh bregovih prižgali na stotine bakl.
To ni bilo presenečenje le zanj, ampak tudi za vse nas. Za celotno mesto. V tem čolnu sem se znašel po naključju. Pred tem sem se namreč srečal z enim izmed Viol, ki so mu to pripravljali, in mi je rekel: "Veš, kaj bi bilo dobro? Da bi bil ti kot bodoči kapetan, kot nekdo, komur se predaja štafeta, zraven v čolnu." Bil sem navdušen nad predlogom. Bilo je prekrasno. Že ko si to pogledal iz zraka, je bilo videti prelepo, s čolna pa še toliko bolj. Ta vožnja je bila res nekaj posebnega. Stekle so tudi solze.
Tavares je v tistih zadnjih desetih dneh potočil kar nekaj solz. Tudi igralci smo mu pripravljali presenečenja, pa trenerji in družine. Res je bilo krasno. Na koncu smo bili še prvaki v Murski Soboti. Čudovito.
V Murski Soboti je pred vrnitvijo v Ljudski vrt uspešno deloval tudi Šimundža. Delite njegovo misel, ki jo je izrekel v intervjuju za Ekipo, da bi Maribor osvojil naslov prvaka s prednostjo od pet do deset točk pred vsemi?
Upam, da bomo tudi z zdajšnjim trenerjem imeli pet ali deset točk prednost pred drugimi. Konec koncev pa bo dovolj, če bomo pred drugimi le eno točko. Vemo, kako močno si želimo prvega mesta. S prejšnjim trenerjem smo šli po poti, ki se mi je zdela prava in pozitivna. Šla je v dobro smer, vendar se je to zaključilo. Zdaj se začenja nova zgodba.
Martin Milec je prepričan, da bi bila lahko to sezona NK Maribor. Z vijolicami, ki tesno sodelujejo s turškimi poslovni partnerji, želi osvojiti dvojno krono.
Bi bilo končno drugo mesto, tega ste osvojili tudi v prejšnji sezoni, torej absolutno razočaranje in znak za slabo voljo?
Vsaka sezona, ki ne prinese lovorike, je razočaranje. To je nekaj normalnega, saj so se ljudje navadili na najvišja mesta. To velja tudi za nas, ki smo že osvajali lovorike z Mariborom. Če bo tako tudi v tej sezoni, česar sicer ne verjamem, bo to znova ena negativna sezona. A sem prepričan, da bo drugače. Naša želja je znana: biti prvak in osvojiti še pokal.
